Jedro

Vrhovno sodišče je v svoji praksi že zavzelo stališče, da gre pri vprašanju izpolnjenosti dokaznega standarda, vključno s standardom gotovosti, zahtevanim za obsodbo, za pravno vprašanje. V okviru te presoje pa je odločanje o dejanskem vprašanju neločljivo povezano s pravnim vrednotenjem. Pri ugotavljanju izpolnjenosti dokaznega standarda gotovosti je presoja vezana zlasti na dokazno oceno sodišč nižje stopnje. Nasprotno temu, za kar se v pretežnem delu a neutemeljeno zavzema vložnik, bi moralo Vrhovno sodišče ponovno (še tretjič zapored) samo pretehtati vse dokaze, jih dokazno oceniti in presoditi, ali po svoji kakovosti in količini zadostijo dokaznemu standardu in posledično izreku obsodilne sodbe, kar pa Vrhovnemu sodišči, z izjemo pooblastila iz 427.člena ZKP, ni dovoljeno.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo II K 4545/2015 z dne 17. 5. 2023 obsojenega spoznalo za krivega kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi istega zakonskega določila mu je izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke in nagrada postavljenega zagovornika pa je naložilo v breme proračuna. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik zaradi kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega oprosti obtožbe, podrejeno pa, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3.Vrhovna državna tožila Tamara Gregorčič je Vrhovnemu sodišču predlagala, da zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika zavrne kot neutemeljeno.

4.Z odgovorom sta bila seznanjena obsojeni in njegov zagovornik, ki je v odgovoru na vloženo zahtevo vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti, poudaril pa, da sta sodišči nižje stopnje kršili obsojenčevo pravico do poštenega sojenja, v smislu različne obravnave obremenilnih in razbremenilnih dokazov.

B.

5.Bistvo zahteve za varstvo zakonitosti v obravnavani zadevi je, da sta sodišči nižje stopnje kršili obsojenčevo pravico do poštenega sojenja po 29. členu Ustave Republike Slovenije, na način, da sta svojo odločitev oprli v pretežni meri na izpovedbe oškodovanke, ostalih dokazov, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi in so bili v prid obsojencu, pa nista upoštevali v zadostni meri. Po zatrjevanju vložnika se izpodbijani sodbi opirata le na en dokaz in sicer izpovedbo oškodovanke, zaradi česar sodišči nižje stopnje obsodilno sodbo nista oprli na dokazni standard prepričanja, ki meji na gotovost.

6.Vrhovno sodišče je v svoji praksi že zavzelo stališče, da gre pri vprašanju izpolnjenosti dokaznega standarda, vključno s standardom gotovosti, zahtevanim za obsodbo, za pravno vprašanje. V okviru te presoje pa je odločanje o dejanskem vprašanju neločljivo povezano s pravnim vrednotenjem. Pri ugotavljanju izpolnjenosti dokaznega standarda gotovosti je presoja vezana zlasti na dokazno oceno sodišč nižje stopnje. Nasprotno temu, za kar se v pretežnem delu a neutemeljeno zavzema vložnik, bi moralo Vrhovno sodišče ponovno (še tretjič zapored) samo pretehtati vse dokaze, jih dokazno oceniti in presoditi, ali po svoji kakovosti in količini zadostijo dokaznemu standardu in posledično izreku obsodilne sodbe, kar pa Vrhovnemu sodišču, z izjemo pooblastila iz 427.člena ZKP, ni dovoljeno.

7.V konkretnem primeru Vrhovno sodišče sprejema razloge prvostopenjskega sodišča, ki so bili podani na podlagi celovite dokazne ocene izpovedb oškodovanke in prič A. A. in B. B. ter C. C., ter zaključek, da je obsojeni D. D. storil kaznivo dejanje posilstva. Do takšnega zaključka, ki je v celoti prestal kontrolo v pritožbenem postopku je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi zanesljivih ugotovitev, da je obsojeni dne 26. 8. 2010 s pretvezo zvabil E. E. na svoj dom, nato pa zaklenil vrata in nanjo kričal, jo zgrabil za roke in jo vlekel ter ji grozil, da jo bo paraliziral, če mu ne bo dala, porinil k mizi, ji strgal bluzo in ji slekel hlače, navkljub njenemu upiranju, s tem pa z vztrajnostjo in intenziteto uporabljene sile, zlomil njen odpor, položil na mizo in ji svoje spolovilo proti njeni volji potisnil v njeno, ga drgnil, nato pa golo oškodovanko slikal s fotoaparatom v različnih položajih, z namenom, da bo njene slike kazal drugim. To je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, vse dokaze ustrezno dokazno ovrednotilo in ugotovilo, da je obsojenemu kaznivo dejanje dokazano s potrebno gotovostjo ter se prepričalo tudi o obsojenčevi krivdi, kar vse izhaja iz tč. 11 obrazložitve sodbe.

8.Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje absolutno bistveno kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanjem, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. so ti pomanjkljivi.

9.Iz vsebine vložnikovih navedb izhaja, da vložnik z njimi izraža svoje nestrinjanje s pravnomočno ugotovljenim dejanskim stanjem, ki mu izrazito nasprotuje in izraža svoj neutemeljen dvom v pravnomočne ugotovitve sodišč nižje stopnje. Na osnovi svojih navedb ponuja lastno, popolnoma drugačno in enostransko oceno izvedenih dokazov in dejanskega stanja, ki bi v takšni posledici narekovale izrek oprostilne sodbe. Pod videzov zatrjevane kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP dejansko uveljavlja nedovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva ( drugi odstavek 420. člena ZKP) in sicer razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10.V nadaljevanju vložnik uveljavlja isto bistveno kršitev postopka, ki jo vidi v dejstvu, da sta sodišči nižje stopnje nekonsezualnost spolnega odnosa kritičnega dne utemeljili le na vsebini izpovedbe oškodovanke, ki je ovržen že z njeno izpovedbo, pri čemer se sodišči nista opredelili, zakaj nista sledili obsojenčevemu zagovoru.

10.Zgolj pavšalne trditve zahteve, da so razlogi o odločilnih dejstvih glede oškodovankine verodostojnosti v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju, ne morejo izpodbiti pravilnih zaključkov sodišč nižje stopnje, ki sta oškodovankino izpovedbo ocenili kot verodostojno, za takšno oceno pa navedli utemeljene in razumljive in zato sprejemljive razloge.

11.Po ugotovitvah Vrhovnega sodišča so razlogi o odločilnih dejstvih jasno obrazloženi in v ničemer sami s seboj v nasprotju. Sodišči nižje stopnje sta se konkretno in razumno opredelili o tem, zakaj nista sledili obsojenčevemu zagovoru, v katerem ta trdi, da je bil spolni odnos konsezualen, zato vložnikova zatrjevanja o zagrešeni absolutno bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je glede obsojenčevega zagovora utemeljeno zaključilo, da je le-ta ovržen ne samo z izpovedjo oškodovanke, ki jo je dokazno ocenilo kot iskreno, resnicoljubno in v tej posledici tudi kot verodostojno, temveč upoštevajoč tudi dokazno vrednost izpovedb drugih zaslišanih prič, ki jim je oškodovanka opisala kritični dogodek. Argumentiranim zaključkom prvostopenjskega sodišča je v celoti pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče. Glede na, s strani vložnika izpostavljene izpovedbe priče A. A. in očitka, da so razlogi izpodbijanih sodb vnašajo dvom v to, ali je bilo posilstvo sploh storjeno, Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik podaja zgolj lastno videnje in dokazno oceno izpovedbe navedene priče.

Vrhovno sodišče po navedenem ugotavlja, da je bila dokazna ocena o tem, katerim pričam je prvostopenjsko sodišče poklonilo vero, napravljena skrbno in upoštevaje ne le dokazno vrednost posamične izpovedbe same zase temveč tudi v kontekstu medsebojnih sorodstvenih povezav ( A. A. in B. B.), ki sicer iz življenjskih in človeških razlogov sicer lahko pripeljejo tudi do drugačnih zaključkov, ne morejo pa zgolj zaradi tega omajati ali izpobiti verodostojnosti oškodovanke.

Vrhovno sodišče pa nadalje ugotavlja tudi, da je prvostopenjsko sodišče, ko je ocenjevalo verodostojnost oškodovanke izhajalo iz spoznavnih virov, ki jih je ocenjevalo neposredno, kot je neposredno, z lastno zaznavo ocenjevalo tudi nosilce teh dokazov (izpovedbe prič). V dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče neposredno izvajalo dokaze in si zato tudi neposredno ustvarilo vtis o njih, nato pa napravilo dokazno oceno v skladu za lastnimi prepričanji in neposrednimi zaznavami, kar ima velik pomen zlasti pri presoji t.i. osebnih (personalnih) dokazih, torej tudi pri zaslišanju prič in jo tudi ustrezno in sprejemljivo obrazložilo. Prvostopenjsko sodišče je neposredno izvajalo dokaze in prosto presojalo vrednost posameznih dokazov in si na podlagi notranje, psihološke presoje ustvarilo o pomembnosti posameznega dokaza (dokaznega sredstva) ter subjektivno mnenje o verodostojnosti posameznih dokazov.

12.Vložnik izpodbijanima sodbama nadalje tudi očita, da so razlogi o odločilnih dejstvih sami s seboj v nasprotju, ker je življenjsko in izkustveno nesprejemljivo, da bi žrtev posilstva s storilcem ostala v intimnem razmerju, konkretno vse do leta 2014.

13.Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta se sodišči nižje stopnje razumno opredelili do teh okoliščin in sicer obstoja razmerja med obsojencem in oškodovanko, vse do leta 2014, ko je oškodovanka podala ovadbo zoper obsojenca in za svoje zaključke podali jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki sta jih tudi obrazložili, pri čemer ta niso sama s seboj v nasprotju, upoštevajoč tudi izpovedbe zaslišanih prič, ki jih je ustrezno dokazno ovrednotilo, zato tudi v tem delu ni mogoče pritrditi vložniku o zagrešeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

13.Po obrazloženem Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev procesnega kazenskega zakona ni podana, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

14.Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, upoštevajoč razpoložljive podatke o obsojenčevem premoženju in dohodkih. Ob presoji obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih s sodbo prvostopenjskega sodišča, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse.

15.Odločba je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1tako sodbi VS RS I Ips 48043/2016 z dne 7.11.2019 in I Ips 5338472014 z dne 11. 10. 2018

2tč. 5 prvostopenjske sodbe

3tč. 9 prvostopenjske sodbe

4tč. 6 drugostopenjske sodbe

5Sodba VS RS I Ips 6676/2010 z dne 19. 10. 2017

Zveza: