Jedro

Sklenjena sodna poravnava, s katero se je posredna posestnica zavezala tožniku, da mu bo izročila garsonjero, predstavlja izjavo volje, s katero je na nanj prenesla posredno posest. Oseba, ki je imela garsonjero v neposredni posesti, je garsonjero izpraznila in pustila ključ v vratih z namenom, da jo prevzame posredna posestnica. Zato ne gre za opustitev posesti, temveč za nameravano prepustitev neposredne posesti.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 26. 3. 2012 spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi:

1. Ugotovi se, da je tožena stranka motila posredno posest tožeče stranke na stanovanjski enoti – garsonjeri v izmeri cca 30m², locirani v I. nadstropju prizidka na severovzhodnem delu stavbe V. v L., stoječo na parceli št. 1017/5 k. o. X, s tem, ko je 24. 10. 2010 zamenjala ključavnico vhodnih vrat v navedeno stanovanjsko enoto in prevzela posest navedene stanovanjske enote ter po tem datumu izvajala gradbena dela v tej stanovanjski enoti in na njeni zunanjosti.

2. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni izprazniti in izročiti tožeči stranki v neposredno posest stanovanjsko enoto – garsonjero v izmeri cca 30 m², locirani v I. nadstropju prizidka na severovzhodnem delu stavbe na V. v L., stoječi na parceli št. 1017/5 k. o. X. 3. Toženi stranki se prepoveduje, da z dejanji ugotovljenimi v 1. točki ali njim podobnimi dejanji posega v posest tožeče stranke na nepremičnini parc. št. 1017/5 k. o. X. II. V preostalem delu (glede ugotovitve in nadaljnjih prepovedi nasilnega vloma) se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, v skupnem znesku 2.083,12 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila. Svoje pritožbene stroške krije tožena stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala: 1.) ugotovitev, da jo je tožena stranka motila v njeni posredni posesti na stanovanjski enoti – garsonjeri, locirani v I. nadstropju prizidka na severovzhodnem delu stavbe V. v L., stoječo na parceli št. 1017/5 k. o. X., s tem, ko je dne 24. 10. 2010 nasilno vdrla v navedeno stanovanjsko enoto, na njej zamenjala ključavnico vhodnih vrat in na ta način prevzela posest navedene stanovanjske enote, po tem datumu pa v tej stanovanjski enoti in na njeni zunanjosti izvajala gradbena dela; 2.) vzpostavitev v prejšnje posestno stanje ter 3.) prepoved takšnega in podobnega motenja. O stroških postopka je sodišče odločilo posebej, s sklepom 15. 5. 2012, s katerim je tožeči stranki naložilo, da mora toženima strankama povrniti njune pravdne stroške v skupni višini 1.107,40 EUR v roku 15 dni, z obrestmi v primeru zamude.

2. Proti obema sklepoma se je pravočasno pritožila tožnica, ki uveljavlja pritožbeni razlog napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje, zahteva pa tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Meni, da je dokazni postopek pokazal, da je F. J. bila neposredna posestnica, njena sestra pa le detentor. Tudi če bi sestri F. J. priznali položaj neposredne posestnice, pa bi bila F. J. še naprej neposredna posestnica oziroma soposestnica, ali pa najmanj posredna posestnica, saj je njena sestra dejansko oblast nad sporno garsonjero brez dvoma izvrševala zanjo. Sodišče je zmotno zaključilo, da je posredno posest mogoče dobiti le od neposrednega posestnika. Po prepričanju pritožbe je tožeča stranka s sodno poravnavo s F. J., s katero se je ji je ta zavezala stanovanje izročiti v neposredno posest, pridobila posredno posest na garsonjeri. Zmoten pa je tudi zaključek sodišča, da je sestra F. J. s tem, ko je, zaradi pričakovane primopredaje garsonjere v neposredno posest tožeči stranki, izselila svoje stvari iz garsonjere, prostovoljno opustila neposredno posest sporne garsonjere. Ravnanje toženca, ko je vstopil v garsonjero in zamenjal ključavnico, četudi nenasilno, predstavlja samovoljno motitveno ravnanje, s katerim je tožena stranka F. J. in tožeči stranki odvzela posest. Ker je odločitev o stroških postopka vezana na odločitev o glavni stvari, pritožba predlaga, da se tudi izpodbijani sklep o stroških razveljavi ter se o stroških postopka odloči skladno z odločitvijo o glavni stvari.

3. Toženca sta na pritožbo tožnice zoper sklep o motenju posesti odgovorila, predlagata njeno zavrnitev in priglašata svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba proti sklepu o glavni stvari je delno utemeljena, v posledici tega pa je utemeljena tudi pritožba zoper sklep o stroških.

5. Prvostopenjsko sodišče je v (še) zadostni meri ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva, kršitev določb postopka pri tem ni storilo, je pa napačno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba utemeljeno trdi, da je imela pred spornim ravnanjem tožene stranke na sporni garsonjeri posredno posest F. J., neposredno posest pa je imela njena sestra, kar niti ni sporno, sodišče prve stopnje pa je to tudi ugotovilo, da je namreč v stanovanju živela njena sestra z družino. Nadalje je sodišče ugotovilo, da se je sestra vselila v sporno garsonjero z dovoljenjem F. J., slednja pa je ves čas imela ključ, ki ga je po poravnavi želela izročiti tožeči stranki, zato se je sestra tedaj tudi izselila iz sporne garsonjere, svoj ključ pa pustila v vratih. Do izročitve ključa tožeči stranki ni prišlo, ker je medtem tožena stranka že zamenjala ključavnico in začela z deli. Teh dejanskih ugotovitev oziroma nespornih dejstev pritožba ne izpodbija, pa tudi tožena stranka jim v svojem odgovoru ne nasprotuje.

7. Posebnost zadeve je, da obe pravdni stranki zatrjujeta (in tudi izkazujeta) pravico do posesti sporne nepremičnine; tožeča stranka že omenjeno sodno poravnavo, tožena pa pravnomočno sodbo za izpraznitev nepremičnine (tudi proti F. J.). Vendar v posestni pravdi ni dopustno postaviti zahtevkov ali ugovorov, ki temeljijo na pravici do posesti, pač pa je obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omejeno izključno na ugotavljanje in dokazovanje zadnjega posestnega stanja ter nastalega motenja (426. čl. ZPP).

8. Vendar je ne glede na zgoraj povedano sodišče prve stopnje napačno spregledalo oziroma zanemarilo izjavo volje, ki jo tudi vsebuje sodna poravnava. Zmotno je namreč štelo, da je posredno posest mogoče dobiti le od neposrednega posestnika. Kot je pred tem pravilno ugotovilo (pa ne upoštevalo) že sâmo, se posredna posest lahko pridobi (praviloma) z izjavo volje (1). Izjavo volje pa v obravnavanem primeru predstavlja prav sklenjena sodna poravnava z dne 7. 9. 2010 med F. J. kot posredno posestnico in tožečo stranko, s katero se je F. J. zavezala, da bo tožeči stranki 8. 11. 2010 izročila sporno nepremičnino v neposredno posest. Svojo posredno posest je s tem prenesla na tožnico. Tudi posredni posestnik uživa posestno varstvo, in sicer v primerih, če pride do motenja neposrednega posestnika (2).

9. Po oceni pritožbenega sodišča je na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, prišlo do takega motenja. Tožena stranka v stanovanje sicer ni nasilno vdrla, kot je ugotovilo sodišče (tega niti tožeča stranka v pritožbi ne zatrjuje več), je pa protipravno vstopila v stanovanje, ki je bilo izpraznjeno za tožečo stranki in v njem zamenjala ključavnico. Zmotna je namreč ocena prvostopenjskega sodišča, da je sestra F. J. opustila svojo (neposredno) posest sporne garsonjere in da zato ravnanje toženca ni pomenilo protipravnega in samovoljnega ravnanja. Tega, da je izpraznila garsonjero za sestro ter pustila ključ v vratih, ni mogoče oceniti kot opustitev posesti, pač pa kot nameravano prepustitev neposredne posesti. Drugačen zaključek bi bil mogoč le v primeru, ko bi sestra F. J. izpraznila garsonjero bodisi po lastni volji bodisi za nekoga tretjega. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je sestra F. J. izpraznila stanovanje zaradi pričakovane primopredaje sporne garsonjere v neposredno posest tožeči stranki. Šlo je torej le za prehod posesti med osebami, med katerimi je že obstajalo posestno razmerje. Da je bila posest garsonjere opuščena, pred sodiščem prve stopnje ni trdila niti tožena stranka. Prav nasprotno, zahtevku se je prvenstveno upirala na temelju pravice, na naroku pa je glede posesti ugovarjala le, da je „ključe dobila od takratnih posestnikov“, kar je v nasprotju z ugotovitvami sodišča. Šele v odgovoru na pritožbo je navedla, da je bilo stanovanje opuščeno.

10. Ker torej posest sporne garsonjere ni bila niti opuščena niti ni bila izročena toženi stranki, ravnanje tožene stranke predstavlja samovoljno motilno ravnanje. Kot motilno dejanje se namreč šteje vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dosedanji način izvrševanja posesti, kar pa zamenjava ključavnice nedvomno je. Tega dejstva ne more spremeniti niti posedovanje pravnomočne sodne odločbe na strani toženca, saj mu ta v nobenem primeru ne daje pravice, da jo sam izvrši. 11. Ob upoštevanju navedenega je tožnica uspela dokazati, da je bila pred motenjem posredna posestnica stvari, da je bila tožena stranka tista, ki je njeno posest motila, njeno ravnanje pa je bilo motilno, saj je bilo samovoljno in protipravno, zaradi česar je treba tožnici nuditi posestno varstvo. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 5. alinee 358. čl. ZPP spremenilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo, razen v delu, ki se nanaša na očitek o nasilnem vdoru; v tem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

12. Ker je sodišče druge stopnje spremenilo prvostopenjski sklep, je na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP je odločilo še o stroških vsega postopka, v posledici pa tudi spremenilo sklep o stroških. Ker tožnica v pravdi ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka in zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, ji mora tožena stranka v skladu s 3. odst. 154. čl. ZPP povrniti vse njene stroške, vključno s pritožbenimi. Sodišče druge stopnje je tožnici na podlagi 1. odst. 155. čl. ZPP kot potrebne priznalo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, v nadaljevanju OT) ter Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) naslednje priglašene stroške: 409,50 EUR nagrade za postopek (315 x 1,3, tar. št. 3100 OT), 378,00 EUR nagrade za narok, ki vključuje nagrado za vse naroke (315 x 1,2, tar. št. 3102 OT), 94,50 EUR nagrade za predlog za izdajo začasne odredbe (315 x 0,3, tar. št. 3461 OT), 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev – 20 % nagrade, vendar največ 20,00 EUR (tar. št. 6002 OT), kar skupaj znese 902,00 EUR, od tega zneska pa se odmeri še 20 % DDV v višini 180,40 EUR (tar. št. 6007 OT), ter sodno takso za tožbo v višini 181,00 EUR (od tega 165,00 EUR sodne takse za postopek pred sodiščem na prvi stopnji po tar. št. 1111 in 16,00 EUR sodne takse za postopek o predlogu za izdajo začasne odredbe). Skupaj znašajo pravdni stroški tožeče stranke za postopek pred sodiščem prve stopnje 1.263,40 EUR. Temu pa je treba prišteti še strošek za pritožbo, in sicer 545,60 EUR plus 20 % DDV ter sodno takso za pritožbo v višini 165,00 EUR (tar. št. 1121). Tožnica je tako upravičena do skupno 2.083,12 EUR pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni od prejema tega sklepa, sicer pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

(1) Glej več v M. Juhart et al., Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 104. (2) Glej več prav tam, str. 128 - 129.