Jedro

Tožnica nima več pravice bivati v stanovanju in ga mora izprazniti, zato svojega pravnega položaja tudi v primeru, da bi sodišče tožencem odredilo opravo del, ki jih je s tožbo zahtevala, ne bi v ničemer izboljšala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka, ki sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, mora toženi stranki v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti 149,33 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo tožbo z dne 7. 8. 2020 (I. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 2.515,94 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti (II. točka izreka).

2.Zoper sklep se tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica, pritožnica) po pooblaščenki pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in postopek prekine do pravnomočnega zaključka izvršilnega postopka, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Celju I 36/2024 oz. podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne v novo obravnavanje sodišču prve stopnje.

5.Strinja se z ugotovitvijo o pravnomočnosti sodbe P 35/2022, s katero je sodišče odpovedalo najemno pogodbo, sklenjeno med pravdnimi strankami, in tožnici naložilo, da se mora iz stanovanja izseliti v roku 60 dni ter stanovanje predati v posest tožencem. Vendar je izpodbijana odločitev, ko je sodišče zgolj zaradi pravnomočnosti te sodbe zavrglo tožbo, ker tožnica nima več pravnega interesa za ta postopek, preuranjena. Na naroku 14. 3. 2024 je tožnica sodišču pojasnila, da so toženci na podlagi pravnomočne sodbe P 35/2022 vložili predlog za izvršbo (I 36/2024), ker s tožnico po sodni odpovedi najemne pogodbe niso želeli skleniti nikakršnega sporazuma, ki bi tožnici dopuščal, da še naprej biva v stanovanju. V spis je vložila ugovor zoper sklep o izvršbi, ki ga je sodišče sprejelo kot dokaz, vendar ga ni vsebinsko obravnavalo. Že na naroku je takšno ravnanje tožnica grajala kot procesno kršitev, saj bi ob vsebinskem obravnavanju ugovora sodišče videlo, da še ni povsem dokončno odločeno, da bo tožnica stanovanje zares morala predati tožencem v posest. V ugovoru je namreč tožnica uveljavljala tudi pravico do doma, saj je v tem stanovanju preživela večji del svojega življenja; v njem namreč živi neprekinjeno od leta 1985. Te pravice sodišče v pravdnem postopku P 35/2022 ni zadosti skrbno pretehtalo, kar bi sicer moralo storiti (odločba Ustavnega sodišča št. Up-619/17-22 z dne 14. 12. 2019, 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in 36. člen Ustave RS). Preden je stanovanje prešlo v last tožencev, je tožnica na njem imela stanovanjsko pravico. Tožnica je upokojenka, ki se lahko zaradi odpovedi najemne pogodbe na stara leta znajde na cesti, prav tako je tudi zelo bolna. Sodišče bi na naroku ugovor moralo prebrati in ga vsebinsko obravnavati zaradi možnosti, da tožnica v izvršilnem postopku z ugovorom uspe in ostane uporabnica stanovanja tožencev, s čimer bo še naprej obstajal tudi njen pravni interes za obravnavanje tožbe, saj bo v tem primeru kot uporabnica tega stanovanja še vedno imela interes, da živi v primernem stanovanju, torej v stanovanju, ki je ustrezno vzdrževano in takšno, da omogoča normalno rabo. Ker sodišče še ni odločilo o ugovoru, bi obravnavano zadevo pravilno lahko le prekinilo do pravnomočnega zaključka izvršilne zadeve I 36/2024, ker na podlagi navedenega ni moglo zaključiti, da tožnica nima več interesa na tožbi. V II. točki izpodbijanega sklepa je sodišče odločilo o stroških postopka, kar je prava tako materialnopravno in procesno zmotna odločitev, ker temelji na napačnem dejanskem stanju. Tožnici je sodišče naložilo pravdne stroške tožencev, ker naj ne bi uspela v sporu, čeprav je zavrženje tožbe posledica pomanjkanja procesne predpostavke za odločanje in ne izgube spora, povzročili so jih toženci sami, ki so se tekom tega postopka odločili tožnici odpovedati najemno pogodbo in so v tistem sporu uspeli. Tožnica dosedanjih pravdnih stroškov tožencem ni povzročila z morebiti neutemeljenim zahtevkom, o katerega utemeljenosti sodišče sploh ni odločalo, zato bi stroške morali v celoti kriti toženci, ki so sprožili sodni spor, kateri se je končal hitreje kot ta spor.

3.Toženci so v po pooblaščencu vloženem odgovoru na pritožbo nasprotovali pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in se zavzemali za zavrnitev pritožbe. Priglasili so stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

6.Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, je tožnica tožbeni zahtevek zaradi zahtevanih renovacijskih in vzdrževalnih del temeljila na najemni pogodbi, sklenjeni s toženci, ob čemer je sodišče prve stopnje v zadevi P 35/2022, ki je tekla sočasno z obravnavano zadevo, in kjer nastopajo pravdne stranke v obrnjenih vlogah, s sodbo z dne 23. 3. 2023, ki je že pravnomočna, odločilo, da se najemna pogodba med tožnico kot najemnico in toženci kot najemodajalci odpove, ter tožnici naložilo izselitev iz stanovanja v roku 60 dni in izročitev v posest tožencem. Glede na naravo odločitve v zadevi P 35/2022 je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnica v tem postopku nima več pravnega interesa za tožbo, zato je tožbo zavrglo brez nadaljnjega vsebinskega obravnavanja.

7.Pravilno je v izpodbijanem sklepu obrazloženo, da je pravovarstveni interes procesna predpostavka tožbenega zahtevka, na katero je dolžno paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka. Pravni interes je opredeljen kot potreba po sodnem varstvu, ki za stranko pomeni določeno pravno korist, ter se odraža v presoji, da bi se z ugoditvijo predlaganemu sodnemu varstvu strankin pravni položaj izboljšal. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno zaključilo, da tožnica tudi ob morebitnem uspehu s tožbo svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati oz. ne bi mogla doseči cilja, ki ga zasleduje. Cilj, ki ga je tožnica v tej pravdi zasledovala, je namreč bil, da ji toženci z renovacijskimi in vzdrževalnimi deli omogočijo, da bo stanovanje, v katerem zaradi pravnomočno odpovedane najemne pogodbe nima več pravice bivati, primerno za njeno uporabo. Pritožbeno ni sporno, da je bila najemna pogodba tisti pravni temelj, na podlagi katerega je tožnica v tem postopku zahtevala od tožencev, da v stanovanju, katerega lastniki in najemodajalci so, opravijo vzdrževalna dela. Kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijanem sklepu, tožnica nima več pravice bivati v stanovanju in ga mora izprazniti, zato svojega pravnega položaja tudi v primeru, da bi sodišče tožencem odredilo opravo del, ki jih je zahtevala, ne bi v ničemer izboljšala.

8.Neutemeljeno se tožnica v pritožbi sklicuje na vloženi ugovor zoper sklep o dovolitvi izvršbe, ki je bil izdan po predlogu tožencev kot upnikov na podlagi pravnomočne sodbe P 35/2022 z dne 23. 3. 2023. Odločitev o ugovoru ne predstavlja odločitve o predhodnem vprašanju (13. člen ZPP), od katere bi bila odvisna odločitev v obravnavani pravdni zadevi. Z ugovorom zoper sklep o dovolitvi izvršbe lahko dolžnica zgolj nasprotuje dovoljeni izvršbi na njeno izselitev iz stanovanja, ne more pa z ugovorom doseči ponovne vzpostavitve najemnega razmerja, ki je bilo s pravnomočno sodbo odpovedano. Dolžnica tudi ne trdi, da bi v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi dosegla razveljavitev oziroma odpravo pravnomočne sodbe v zadevi P 35/2022. Zato ne drži v pritožbi izpostavljena graja, da bi sodišče prve stopnje moralo pravdni postopek prekiniti do odločitve o ugovoru zoper sklep o dovolitvi izvršbe, medtem ko sklicevanje na 36. člen Ustave RS in člen 8 Evropske konvencije o človekovih pravicah zaradi odpovedi najemnega razmerja izgubljenega pravnega interesa na vloženi tožbi predstavlja za presojo v obravnavani zadevi pravno nepomembne okoliščine.

9.O pravdnih stroških je sodišče odločalo v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. S stališča tožeče stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP ugodilna sodba, s stališča tožene stranke pa zavrnilna sodba ali sklep o zavrženju tožbe. Odločilen je končni uspeh strank v pravdi, zato ni pravno pomembno, ali je bil tožba ob vložitvi dovoljena ali ne. Čeprav je tožeča stranka ob vložitvi tožbe zanjo imela pravni interes, pa se izkaže, da ga zaradi med postopkom nastalih okoliščin nima več, zaradi česar sodišče tožbo zavrže, se šteje, da je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla in mora svoje pravdne stroške kriti sama, toženi stranki pa povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ko sodišče tožbo zavrže zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk, ne presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka, zato ne more tožbe zavreči zaradi pomanjkanja procesne predpostavke (v konkretnem primeru zaradi pomanjkanja pravnega interesa za tožbo), istočasno pa pri odločanju o stroških presojati utemeljenost tožbenega zahtevka. Posameznim priznanim stroškom v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pritožba obrazloženo vsebinsko ne nasprotuje, zato je sodišče druge stopnje v tem delu opravilo zgolj preizkus pravilne uporabe materialnega prava (določil Odvetniške tarife - OT), ki pa ni pokazal nepravilnosti.

10.Glede na vse pojasnjeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene in ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in v izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženci so opredeljeno odgovorili na pritožbo, zato so upravičeni do povrnitve potrebnih stroškov odgovora na pritožbo. Stroške odgovora na pritožbo je sodišče druge stopnje odmerilo v skladu z določbami Odvetniške tarife (OT) v znesku 149,33 EUR, in sicer 200 točk za odgovor na pravno sredstvo po 2. točki tar. št. 22 OT, 4 točke na račun materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT, skupaj 204 točk oziroma 122,40 EUR in 26,93 EUR na račun 22 % DDV.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 274, 274/1

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.