Jedro

Škoda zaradi izgube zaslužka je, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira, bodoča škoda. Odškodnina zanjo zato pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem stanju stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Zato se o povrnitvi te škode odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka.

Kot izgubljeni dobiček se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. V literaturi se z vidika materialnega prava zastopa stališče, da je ena od predpostavk za priznanje odškodnine za izgubljeni dobiček obstoj objektivne verjetnosti, da bi oškodovanec dobiček ustvaril, če mu to ne bi bilo preprečeno, z vidika procesnega prava pa stališče, da zadošča mejni prag zadostne verjetnosti, to je verjetnost, ki presega 50 odstotkov. Dokaza gotovosti bodoče premoženjske škode tudi sodna praksa ne zahteva.

Uporaba tuje stvari v svojo korist ima naravo kondikcije, ko se zahteva vrnitev stvari, ki jo je stranke prejela kot izpolnitev, ali naravo verzije, če je do nje prišla na kakšen drug način. Obogatitveni zahtevek načeloma ne more konkurirati z odškodninsko tožbo, če je ravnanje, s katerim je nastalo prikrajšanje, protipravno in so podani tudi drugi elementi civilnega delikta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožbene trditve in zahtevek

1. Tožnik je bil leta 1991 poškodovan v prometni nesreči. Od tožene stranke, pri kateri je imel povzročitelj zavarovano svojo odgovornost, je v drugi pravdi zahteval plačilo odškodnine. Sodišče je tedaj med drugim odločilo, da mu je tožena zavarovalnica dolžna plačevati mesečno rento od 15. 5. 1992 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega zneska. Sodba je bila izdana 10. 11. 2008. Tožena stranka je odškodnino plačala 2. 2. 2009. Na dan 1. 1. 2002 je bila v zamudi s plačilom 48.351,11 EUR glavnice in 110.726,99 EUR zakonskih zamudnih obresti, skupaj 159.078,10 EUR. Če bi mu ta dan, ko je že bila v zamudi, navedeni znesek izplačala, bi ga tožnik takoj investiral in dosegel vsaj 150 % neto donosa. Ker zaradi neplačila tega ni mogel storiti, je bil oškodovan vsaj za 238.617,15 EUR. Zakonske zamudne obresti škode ne pokrivajo, saj za čas od 1. 1. 2002, ko je bil njihov tek zamejen z višino dolgovane glavnice, do 2. 2. 2009 znašajo le 12.297,50 EUR in torej prikrajšanje tožnika znaša 226.319,65 EUR. Plačilo tega zneska je zahteval v tožbi, obravnavani v konkretni pravdi, in sicer po dveh podlagah: kot odškodnino in iz naslova neupravičene pridobitve.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje

2. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek po obeh podlagah zavrnilo. Odškodninski zahtevek je neutemeljen, ker odklanjanje plačila pred pravnomočnostjo sodbe ni protipravno in ker tožnik ni izkazal škode v obliki izgubljenega dobička, obogatitveni pa zato, ker je tožnik konkretne obogatitve tožene stranke ni niti zatrjeval (pač pa le možnost obogatitve), prav tako pa tudi ne lastnega prikrajšanja, saj ni konkretiziral domnevno nameravanih in zaradi neplačila propadlih investicij.

3. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Sprejelo je njegove pravne razloge, zavrnitev obogatitvenega zahtevka pa je dodatno utemeljilo še stališčem, da do pravnomočnosti odškodninske sodbe sploh ni bilo podlage za prehod premoženja od zavarovalnice na tožnika, zato (smiselno) ni mogoče zavarovalnici očitati, da je denarna sredstva (odškodnino) zadrževala brez podlage.

Revizija tožnika

4. Sodbo sodišča druge stopnje tožnik izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje. Zaradi izrazite obširnosti Vrhovno sodišče ne povzema vsebine revizije v celoti, pač pa izpostavlja le njene ključne poudarke.

Procesno pravo je, meni, pritožbeno sodišče kršilo, ker ni upoštevalo vezanosti na pravnomočno sodbo, po kateri tožniku pripadajo zamudne obresti od vsakega nepravočasno plačanega zneska rente do plačila; s tem je bilo rešeno vprašanje, ki predstavlja v konkretni pravdi predhodno vprašanje in ga sodišče ne bi smelo rešiti drugače – tako, da šteje, da je toženkina zamuda nastopila šele z izdajo oziroma pravnomočnostjo sodbe, s katero je bila tožniku prisojena renta.

Materialno pravo je v izpodbijani sodbi po revizijskih trditvah uporabljeno zmotno, ker ne drži, da zamude pri plačilu obveznosti ni mogoče opredeliti kot protipravne; da terjatev zapade v plačilo šele s sodno odločbo; da toženi stranki ni mogoče očitati šikanoznega pravdanja (ko je leta 2001 po devetih letih pravdanja in pogajanja o višini rente podala ugovor zastaranja, v času, ko je bil sprejet Obligacijski zakonik in je bilo v interesu zavarovalnic čim dlje odlašati z izplačili glavnic, od katerih obresti ne bi več tekle in tako brez odmene uporabljati denar oškodovancev). Poleg tega je neupravičeno obogatitev zmotno omejilo le na kondikcijo, zanemarilo pa je za konkreten primer relevantno verzijo, ki pride v poštev v primerih obogatitve oziroma prikrajšanja, ki ne sodijo v okvir kondikcij in gestij. Ni uporabilo določb 28. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po kateri nedobroveren posestnik stvari (v obravnavanem primeru denarja) ni upravičen do posesti – tožena stranka bi se kot strokovnjak morala zavedati, da ni upravičena zadrževati tožnikovega denarja, ter 96. člena SPZ, po katerem bi morala tožena stranka kot nedobroverna posestnica tožniku izročiti tudi plodove (te je izračunala izvedenka finančne stroke).

Nadalje trdi, da sodišče druge stopnje ni odpravilo kršitev, ki jih je zagrešilo prvostopenjsko sodišče, kot so: sprejemanje njegove očitno protispisne ocene o nekonkretiziranosti trditev o podlagi (oškodovanju oziroma prikrajšanju) in neobravnanje teh trditev, spregled odsotnosti dokazne ocene mnenja izvedenke finančne stroke in nekaterih (naštetih) listinskih dokazov, strinjanje s stališčem, da bi tožnik škodo oziroma prikrajšanje lahko izkazal le, če bi jo utemeljeval s preteklim poslovanjem ali vsaj z določnim pooblastilom za naložbe, s čimer je napačno uporabilo standard normalnega teka stvari iz tretjega odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter neupoštevanje nespornih dejstev.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki. Ta nanjo ni odgovorila.

Odločitev o reviziji

6. Revizija ni utemeljena.

7. Dajatveni tožbeni zahtevek je tožnik uveljavljal kot odškodnino oziroma kot prikrajšanje. Oboje je utemeljeval na isti dejanski podlagi (ponavlja jo tudi v reviziji): ker mu je tožena stranka rento, ki mu je bila v drugi pravdi prisojena od 15. 5. 1992, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega mesečnega zneska, izplačala šele po pravnomočnosti sodbe 2. 2. 2009, mu zaradi zakonske določbe ne ultra alterum tantum, uveljavljene 1. 1. 2002, od tega dne dalje pretežnega dela zakonskih zamudnih obresti ni bila dolžna plačati; v resnici mu je dolgovala 159.078,10 EUR, tožnik pa je bil oškodovan oziroma prikrajšan za vtoževani znesek, ki bi ga pridobil s plemenitenjem dolgovane vsote (po odbitku zakonskih zamudnih obresti); tožena stranka je pridobila korist v enaki višini, saj je »njegov« denar plasirala na trg brez stroškov.

8. Kot odškodninska terjatev vtoževani znesek predstavlja izgubljeni dobiček (prvi in tretji odstavek 168. člena OZ), kot terjatev iz naslova neupravičene pridobitve (190. in 198. člen OZ) pa nadomestilo dosežene koristi; predpostavke zanju so različne, za obe pa velja, da ne zadošča, da obstojita le na abstraktni, hipotetični ravni.

Odškodnina

9. Škoda zaradi izgube zaslužka je, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira, bodoča škoda. Odškodnina zanjo zato pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem stanju stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Zato se o povrnitvi te škode odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. S te perspektive pač dejstva, da bi škoda res nastala in v kakšni višini bi nastala, ni mogoče dokazati z gotovostjo; o tem je mogoče le sklepati z večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti. Kot izgubljeni dobiček se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. V literaturi se z vidika materialnega prava zastopa stališče, da je ena od predpostavk za priznanje odškodnine za izgubljeni dobiček obstoj objektivne verjetnosti, da bi oškodovanec dobiček ustvaril, če mu to ne bi bilo preprečeno,(1) z vidika procesnega prava pa stališče, da zadošča mejni prag zadostne verjetnosti, to je verjetnost, ki presega 50 odstotkov.(2) Dokaza gotovosti bodoče premoženjske škode tudi sodna praksa ne zahteva.(3)

10. V sodni praksi je najpogostejši način napolnitve pravnega standarda »normalnega teka stvari« v zvezi z ugotovitvijo izgubljenega dobička(4) preslikava stanja pred škodnim dogodkom v čas po njem. Ta način zaradi specifičnih okoliščin v konkretnem primeru ne pride v poštev: tožnik namreč zahteva povrnitev dobička iz poslov, s katerimi se pred škodnim dogodkom – tega predstavlja (domnevno) nepravočasno plačilo odškodnine – še ni ukvarjal. Napolnitev pravnega standarda »normalnega teka stvari« je v takih primerih zahtevnejša, saj je težje izkazati (nadpolovično) verjetnost, da je bilo pričakovanje dobička realno (utemeljeno).(5)

11. Sodišči prve in druge stopnje sta tožnikove trditve o vlaganjih s 150 % donosom ocenili za nekonkretizirane. Temu tožnik sicer nasprotuje, vendar iz njegovih navedb, ki jih v reviziji povzema v drobnem tisku na 12. do 14. strani, izhaja, da je nameraval vložiti ⅓-ino prisojenega zneska v nakup delnic, ⅓-ino v vzajemne sklade in ⅓-ino v nakup že ali v bodoče zazidljivih zemljišč, ter da so znašali donosi vsake od teh kategorij v času od 1. 1. 2002 so 2. 2. 2009 vsaj 150 %. Svoje trditve je dokazoval s kazalniki donosnosti na kapitalskem trgu oziroma s statističnimi podatki o gibanju cen nepremičnin. Toda predstavljeni podatki se nanašajo na (povprečne) donose od vlaganj v obravnavane kategorije premoženja kot celote, gibanje cen premoženja znotraj posameznih kategorij pa je lahko različno (posameznim vrednostnim papirjem in nepremičninam se je vrednost lahko spreminjala različno). Zato imata sodišči prav, da bi bilo mogoče tožnikov izgubljeni dobiček ugotoviti le na podlagi podatkov o donosih točno določenega premoženja; seveda pod predpostavko, da bi z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal objektivno uresničljivost namere vlaganja prav v to premoženje. Nima pa tožnik prav, da bi ga moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati k dopolnitvi navedb v smeri pravkar navedenega: ugotovilo je namreč, da se je tožnik v letu 2002 res zanimal za »določeno investiranje pričakovanih sredstev,« vendar se je v zvezi s tem seznanil le na splošno (kar tožnik nedovoljeno graja – tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), da torej konkretne odločitve ni sprejel, zato zahtevano konkretn(ejš)ih navedb ne bi mogel podati, čeprav bi bil k temu pozvan.

12. Že doslej obrazloženo pomeni materialnopravno pravilnost zavrnilne sodbe, hkrati pa ima za posledico nerelevantnost očitkov o protispisnosti, nerazumljivosti in medsebojnega naprotja razlogov izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na stališče o pomanjkanju konkretizacije navedb o nameravanih vlaganjih.

13. Sicer pa revizija neutemeljeno graja tudi presojo, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno. Iz razlogov, navedenih v prejšnjih točkah obrazložitve, odgovor na ta očitek v okviru obravnave odškodninskega zahtevka niti ni potreben. Je pa v vprašanje protipravnosti (z vsebino, kot jo opredeljuje tožnik) lahko relevantno ob obravnavi zahtevka po podlagi neupravičene pridobitve, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

14. Tožnik je protipravnost utemeljeval s (poenostavljeno in iz izrazito obširne revizije zgolj v bistvenem povzetimi) trditvami, da je tožena stranka s šikanoznim ugovorom zastaranja šele po več letih od vložitve tožbe, v času, ko so do tedaj natekle zakonske zamudne obresti zaradi prepovedi ne ultra alterum tantum nehale teči, zavlačevala zaključek odškodninske pravde, med njenim tekom pa je več let brez ustrezne odmene razpolagala s sredstvi, ki bi mu jih morala izplačati.

15. Šikanoznega pravdanja (oziroma, kot pravi sodišče prve stopnje, izogibanja plačila odškodnine) toženi stranki ob ugotovitvah izpodbijane sodbe o poteku odškodninske pravde ni mogoče očitati. Iz obširnih razlogov na 7. in 8. strani sodbe je razvidno, da je tožnik tožbo vložil leta 1995, da je v letu rentni zahtevek bistveno zvišal in da je po spremembi tožbe in pred uveljavitvijo OZ tožena stranka podala ugovor zastaranja, ki sta ga sodišči prve in druge stopnje ocenili za utemeljenega in je šele Vrhovno sodišče v letu 2007 njuni sodbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava razveljavilo,(6) čemur je v letu 2008 sledila obsodilna sodba, tej pa 2. 2. 2009 plačilo odškodnine (brez zakonskih zamudnih obresti za veliko večino obdobja po 1. 1. 2002). V času, ko je podala ugovor zastaranja, tožena stranka ni mogla računati na prenehanje teka zakonskih zamudnih obresti, ker OZ, ki je stopil v veljavo 1. 1. 2002 in je sprva vseboval pravilo ne ultra alterum tantum tudi za zakonske zamudne obresti, še ni veljal. Takrat so imele, tako kot zdaj, zakonske zamudne obresti tudi funkcijo odmene za neupravičeno uporabo tujega denarja. Ključni element šikanoznosti in s tem protipravnosti (in krivde kot subjektivnega elementa protipravnosti) tako ni bil podan.

Neupravičena pridobitev

16. Tožnik meni, da bi moralo sodišče njegov zahtevek po tej podlagi obravnavati kot verzijo in ne kot kondikcijo. Zavzema se za uporabo 198. člena OZ, ki določa, da če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.

17. Uporaba tuje stvari v svojo korist ima naravo kondikcije, ko se zahteva vrnitev stvari, ki jo je stranke prejela kot izpolnitev, ali naravo verzije, če je do nje prišla na kakšen drug način.(7) Obogatitveni zahtevek načeloma ne more konkurirati z odškodninsko tožbo, če je ravnanje, s katerim je nastalo prikrajšanje, protipravno in so podani tudi drugi elementi civilnega delikta.(8) V konkretnem primeru odškodninskega temelja ni, zato obogatitveni temelj (ob tem stališču) ni izključen.

18. Obogatitveni zahtevek tožnika je bil pravnomočno zavrnjen zaradi presoje, da za čas pred pravnomočnostjo odškodninske sodbe ni mogoče šteti, da je tožena stranka uporabljala tožnikov denar ter na ta način pridobila korist in prikrajšala tožnika. Revident izpodbijano sodbo graja glede obeh predpostavk iz določbe 198. člena OZ, katere uporabo zahteva.

19. Po presoji revizijskega sodišča ima izpodbijana sodba prav, da ni izpolnjena že prva predpostavka, to je, da naj bi (domnevno) obogateni uporabil tujo stvar. Predpostavka vsake obogatitve, tudi verzije, je uporaba tuje stvari. Stvar je tuja takrat, ko tisti, ki jo uporablja, do nje nima pravice.(9) Sodišči prve in druge stopnje sta izhajali iz (smiselno povzetega) stališča, da neupravičeno uporabo tuje stvari lahko predstavlja tudi uporaba denarja,(10) da pa v konkretnem primeru ni šlo za to, ker do pravnomočnosti sodbe, ki je zavarovalnico zavezala k plačilu, tožnikova terjatev za plačilo odškodnine sploh še ni zapadla. V zvezi s tem tožnik sicer pravilno opozarja, da je njegova odškodninska terjatev do tožene stranke zapadla že ob nastanku škode (165. člen OZ) in ne, kot zmotno razlogujeta sodišči nižjih stopenj, s pravnomočnostjo sodbe, a je to za odločitev po tu obravnavani obogatitveni podlagi nepomembno: šele od pravnomočnosti odškodninske sodbe bi bilo namreč mogoče toženkino neizplačilo odškodnine šteti za neupravičeno zadrževanje (kot način pridobitve koristi). Tega pa ob ugotovitvi, da je bilo izplačilo po pravnomočnosti sodbe opravljeno, ni bilo. Zato ne more biti podana niti druga predpostavka neupravičene pridobitve – da naj bi tožena stranka razpolagala s tožnikovim denarjem in na ta način tožnika prikrajšala, sebi pa pridobila korist. Tako je razumeti tudi obrazložitev izpodbijane sodbe, ki v nasprotju s tistim, kar se trdi v reviziji, ni niti nejasna, niti si njeni razlogi med seboj ne nasprotujejo.

20. Iz razlogov, pojasnjenih v prejšnji točki obrazložitve, ni pomembno, ali je oziroma ali bi tožena stranka med odškodninsko pravdo razpolagala s sredstvi, ki so bila nato s sodbo z dne 10. 11. 2008 prisojena tožniku in kakšne donose bi lahko oziroma je pridobila. Revizijskemu sodišču zato ni treba odgovarjati na očitke o kršitvi procesnih pravil pri ugotavljanju dejstev in o kršitvi materialnega prava v zvezi z temeljem in višino domnevnega tožnikovega prikrajšanja in toženkine koristi v času trajanja odškodninske pravde.

21. Ker revizija ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj I. Crnić, Zakon o obveznim odnosima, Napomene, komentari, sudska praksa i abecedno kazalo pojmova, Četvrto, bitno izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Organizator, Zagreb 2010, stran 1332. Op. št. (2): Tako N. Plavšak, v: N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 950. Op. št. (3): Glej na primer odločbe II Ips 259/2007, II Ips 1101/2008, II Ips 100/2011, II Ips 79/2013. Op. št. (4): Glej sklep II Ips 79/2013. Op. št. (5): Primerjaj N. Plavšak, v: N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 951. Op. št. (6): Sklep II Ips 495/2007. Op. št. (7): Polajnar Pavčnik, A., v Plavšak, N. in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2003, stran 57. Op. št. (8): Vedriš, M. in Klarič, P., Građansko pravo, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 646. Op. št. (9): Cigoj, S., Komentar obligacijskih razmerij, II. knjiga, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1984, stran 848. Op. št. (10): Denarna sredstva se ne štejejo vedno za neupravičeno uporabljeno tujo stvar. Glej Cigoj, navedeno delo, stran 849.