Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Lastnik lahko zahteva s tožbo, naj mu posestnik vrne individualno določeno stvar, pri tem mora lastnik dokazati lastninsko pravico na stvareh, katerih vrnitev zahteva in da so stvari v dejanski oblasti toženca.
Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da je tožnici Z. R. O. dolžan vrniti gorilec za peč za centralno kurjavo znamke Joanes, zavrnilo pa je nje zahtevek na vrnitev prenosnega TV sprejemnika znamke Quelle, radio kasetofona znamke Grundig, krznenega ženskega plašča temne barve in električnega ročnega skobelnika znamke Black & Decker. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna tožencu povrniti njegove stroške pravdnega postopka v znesku 3.037,50 SIT. Proti zavrnilnemu delu sodbe se pritožuje tožnica Z. O. R. ter v pritožbi navaja, da se z zavrnilnim delom sodbe ne strinja ter vztraja, da ji toženec vrne TV sprejemnik, radio kasetofon, krznen ženski plašč in električni skobelnik ali pa, da ji plača vrednost teh stvari v višini 200.000,00 SIT. Toženec ni ugovarjal, da ni lastnica stvari, katerih vrnitev zahteva in tudi sodišče ugotavlja, da so vse zahtevane stvari njena last. V nadaljevanju pritožbe tožnica opisuje, kako je toženec odvažal stvari na P... 17 in tudi v Grosuplje, J... 11, kar so tudi videle priče (J. A., M. Š.). Odnešene stvari je toženec tudi prodajal. Pritožba ni utemeljena. V obravnavani zadevi ni sporno vprašanje o tožničinem lastništvu stvari, ki naj bi jih toženec v mesecu juliju 1994 odnesel iz hiše S... 32, Grosuplje, pač pa je sporno vprašanje o tem, ali ima toženec tiste stvari, zaradi katerih je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, v svoji posesti. Po 37. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) lastnik lahko zahteva s tožbo, naj mu posestnik vrne individualno določeno stvar, pri tem mora lastnik dokazati lastninsko pravico na stvareh, katerih vrnitev zahteva in da so stvari v dejanski oblasti toženca. Prav tega dejstva, in sicer, da ima toženec v svoji posesti sporne stvari, tožnica v postopku pred prvim sodiščem ni dokazala. Stvar lahko vrne le tisti, ki ima stvar v svoji neposredni dejanski oblasti. Prvostopna ocena izvedenih dokazov ni pripeljala do ugotovitve, da naj bi toženec imel v svoji posesti tožničine stvari. Tako prvostopno presojo dokazov sprejema tudi sodišče druge stopnje, saj zaslišane priče in stranke niso potrdile, da bi imel toženec sporne stvari v svoji posesti. Tožnica v pritožbi sicer predlaga zaslišanje dveh prič, vendar te naj bi povedale le o tem, kako je toženec stvari odnašal, ne pa tudi, česar tožnica ne zatrjuje, da ima toženec sporne stvari v svoji dejanski oblasti. Zaslišanje predlaganih prič zato ne bi pripomoglo k ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja, kot ga je doslej ugotovilo prvo sodišče na podlagi že izvedenih dokazov. Poleg tega, da tožnica v pritožbi vztraja pri svojem zahtevku, alternativno zahteva, da ji toženec plača vrednost stvari v višini 200.000,00 SIT. Denarni zahtevek, s katerim tožnica zahteva plačilo vrednosti odnešenih stvari, tožnica uveljavlja šele v pritožbi. Glede na določbo 352. čl. ZPP pa v pritožbi ni mogoče na novo postavljati tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje je vezano le na tisti tožbeni zahtevek, kakor je bil postavljen pred sodiščem prve stopnje. Tožnici je prepuščeno, da plačilo vrednosti stvari uveljavlja z novo tožbo. Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje ugotovilo, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita ter da pri tem prvo sodišče ni naredilo nobenih tistih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.