Jedro

Četudi ima morebiti prav pritožba, da je tožnica uporabila in lahko štela kot sporazumno izdelan le delilnik stroškov, ki ga je v okviru svojih pooblastil predložil takratni upravnik skupnega odjemnega mesta kot pooblaščenec etažnih lastnikov, pa pritožbeno sodišče ne more posegati v dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tem, da sporni delilnik stroškov ne more biti podlaga za izračun toženčevih obveznosti (niti v sorazmernem delu), ker ni bil veljavno sprejet.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 209302/2012 z dne 31.12.2012, razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 421,03 EUR in ji povrniti izvršilne stroške 41,00 EUR, oboje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko se v sodbi sklicuje na Stanovanjski zakon – SZ, ki že od 31.12.2002 ne velja več, moralo pa bi uporabiti SZ-1, ki je pričel veljati 1.1.2003. Poudarja, da je bil v obdobju, na katerega se nanašajo vtoževani računi, upravnik pooblaščenec vseh etažnih lastnikov in je v njihovem imenu in za njihov račun izjavljal njihovo soglasno voljo v razmerjih s tretjimi osebami. Že zakon daje upravniku pooblastila, da dobavitelju predloži delilnik stroškov, ki se šteje za sporazumno izdelan delilnik v smislu zastopanja vseh etažnih lastnikov. Takšna je tudi sodna praksa, pri čemer se pritožba sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, v katerem je to zavzelo enako stališče kot tožeča stranka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, ki se vodi po določbah 442. do 458. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Zato je tožeča stranka omejena pri uveljavljanju pritožbenih razlogov. Sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5. Med pravdnima strankama je sporno plačilo dobavljene toplotne energije za poslovne prostore tožene stranke v objektu na ... v L., za obdobje od 20.9.2011 do 19.9.2012. Tožeča stranka se sklicuje na pogodbo o dobavi toplote št. FT-C-255-1-641/02 z dne 19.8.2002 ter na delilnik stroškov, ki predstavlja sestavni del pogodbe, tožena stranka pa zavrača plačilo stroškov ogrevanja, ker delilnik stroškov ni bil veljaven, da je bil spremenjen, predvsem pa, da zaradi odklopa ni odjemalec toplotne energije. Strinja pa se z obračunom sorazmernega deleža zaradi toplotnih izgub.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka v spornem obdobju dobavljala toplotno energijo na skupno odjemno mesto za potrebe ogrevanja objekta na ... v L., vendar v delilniku stroškov, ki ga je vložila v spis (priloga A15), ni imela podlage za zaračunavanje dobavljene toplote v tolikšnem znesku, kolikor po računih zahteva od toženca. Ugotovilo je, da delilnik stroškov ni bil veljavno dogovorjen, ker tožeča stranka ni dokazala, da ga je podpisala zadostna večina etažnih lastnikov, torej da je bila podlaga za delitev stroškov sporazumno sprejet delilnik stroškov. Materialnopravna podlaga, na katero je sodišče prve stopnje oprlo odločitev, je torej v relevantnih določbah pogodbe o dobavi toplote ter splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote iz vročevodnega omrežja tožeče stranke (9. do 11. člen Pogodbe in 20. člen Pogojev). Četudi ima morebiti prav pritožba, da je tožnica uporabila in lahko štela kot sporazumno izdelan le delilnik stroškov, ki ga je v okviru svojih pooblastil predložil takratni upravnik skupnega odjemnega mesta kot pooblaščenec etažnih lastnikov, pa pritožbeno sodišče ne more posegati v dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tem, da sporni delilnik stroškov ne more biti podlaga za izračun toženčevih obveznosti (niti v sorazmernem delu), ker ni bil veljavno sprejet. Drži, da je pritožbeno sodišče drugače odločilo v zadevi, ki jo tožnica prilaga pritožbi, vendar je potrebno upoštevati, da je v obravnavani zadevi pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v prvostopenjski sodbi.(1)

7. Pritožbeni očitki o nepravilni uporabi materialnega prava zato niso utemeljeni. Glede določb prej veljavnega Stanovanjskega zakona (SZ), je iz obrazložitve sodbe jasno razvidno, da se nanj prvostopenjsko sodišče sklicuje le zato, ker je bil v veljavi ob sklenitvi pogodbe o dobavi toplote z dne 19.8.2002. 8. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

(1) Tudi sicer gre za drugačno dejansko stanje in odločitve v primerljivih zadevah VSL I Cpg 640/2012, I Cpg 356/2013, I Cpg 1023/2011, II Cp 1999/2010, II Cp 218/2014.