Jedro

Z zastavno pravico se lahko zavarujejo nezapadle terjatve. Upnik je upravičen do povrnitve potrebnih stroškov hrambe zastavljenega blaga.

Za uveljavitev (pogodbene ali zakonite) zastavne pravice ni pomembno, da je pogodba v času, ko jo je tožeča stranka uveljavila, že prenehala veljati, pač pa, ali je imela tožeča stranka v času, ko jo je uveljavila, (lahko tudi nezapadlo) terjatev (iz skladiščne pogodbe) do tožene stranke in ali je imela v posesti blago tožene stranke, ki je bilo skladiščeno po tej pogodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 42755/2008 z dne 4. 7. 2008 v 1. odstavku izreka zaradi plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.244,05 EUR za čas od 6. 5. 2007 do 11. 8. 2008 in zaradi plačila glavnice v višini 720,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2007 do plačila ter v 3. odstavku izreka zaradi plačila stroškov izvršilnega postopka v višini 136,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2008 do plačila. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 337,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. O pritožbi je na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica.

4. Sodna odločba, izdana v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodba, izdana v sporih majhne vrednosti, se torej ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in je pritožbeno sodišče glede tega vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Kljub temu, da se pritožba sklicuje na dopustne pritožbene razloge, pa v pretežni meri napada dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča. Ne pojasni, katero od procesnih kršitev naj bi sodišče prve stopnje v zagrešilo. Edina nepravilnost, ki bi sicer lahko imela znake procesne kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, se je sodišču prve stopnje primerila v zvezi z zaključkom, da je zaslišana zakonita zastopnica tožene stranke D.Ž. potrdila trditev tožeče stranke, da ji je bila tožena stranka ob selitvi dolžna okoli 10.000,00 EUR (13. točka obrazložitve). Pritožba utemeljeno opozarja, da iz zapisnika o zaslišanju to ne izhaja in je zato v tem delu podano neskladje med zapisnikom in razlogi sodbe. Vendar pa je navedena okoliščina (ali je tožena stranka ob selitvi dolgovala tožeči stranki okoli 10.000,00 EUR) za odločitev v zadevi nebistvena in zato ni vplivala na pravilnost sodbe.

5. Iz zapisnika o zaslišanju nedvoumno izhaja, da je zakonita zastopnica tožene stranke potrdila, da so na dan izselitve obstajale terjatve tožeče stranke do tožene stranke, ki še niso zapadle. Takšno terjatev izkazuje tudi račun 39437426 z dne 6. 3. 2007 v višini 3.244,05 EUR, ki je zapadel v maju 2007 (pri čemer je treba upoštevati, da datum izdaje računa ne pomeni dneva nastanka terjatve; račun je dokaz njenega obstoja in se izda po tem, ko je terjatev že nastala). Pritožbena trditev, da tožena stranka ob preselitvi (1.3.2007) tožeči stranki ni dolgovala ničesar, je poleg tega, da gre za nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja, neskladna z izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imela tožeča stranka za zavarovanje vseh terjatev iz pogodbe št. 1L/2006 (A1) zastavno in pridržno pravico na blagu tožene stranke, ki ga je skladiščila. Zastavno pravico na blagu tožene stranke za terjatve iz skladiščne pogodbe in za druge terjatve, nastale v zvezi s hrambo blaga ima tožeča stranka tudi že po samem zakonu (2. odstavek 753. člena OZ). Za uveljavitev (pogodbene ali zakonite) zastavne pravice ni pomembno, da je pogodba (A1) v času, ko jo je tožeča stranka uveljavila, že prenehala veljati, pač pa, ali je imela tožeča stranka v času, ko jo je uveljavila, (lahko tudi nezapadlo) terjatev (iz skladiščne pogodbe) do tožene stranke in ali je imela v posesti blago tožene stranke, ki je bilo skladiščeno po tej pogodbi; oba navedena pogoja pa sta bila v obravnavanem primeru izpolnjena.

6. Zastavna pravica je širša in močnejša od pridržne (retencijske) pravice, ki jo lahko uveljavlja le upnik zapadle terjatve (glej 261. člen OZ). Zastavno pravico je mogoče ustanoviti tudi za zavarovanje bodoče ali celo pogojne terjatve (129. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ- UL RS št. 87/2002). Po sklepanju „od večjega k manjšemu“ je z njo nedvomno mogoče zavarovati že nastale, pa še nezapadle terjatve. Na podlagi 157. člena SPZ je zastavni upnik upravičen tudi do povrnitve potrebnih stroškov hrambe zastavljenega blaga. Tožeča stranka je torej do teh stroškov upravičena že po samem zakonu in poseben dogovor o njihovem povračilu ni bil potreben. Tožena stranka ni zatrjevala, da so bili potrebni stroški hrambe blaga nižji od zaračunane skladiščnine. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da naj bi bilo zaračunavanje stroškov skladiščenja v času zadržanja blaga nemoralno; v nasprotnem bi bila tožena stranka obogatena za brezplačno hrambo. Odločitev o tem, kdaj bo blago prevzela (iz zadržanja), je bila v celoti v njenih rokah. Tem stroškom bi se torej lahko izognila, če bi svoj že nastali dolg (pač pred njegovo zapadlostjo) plačala.

7. V zvezi z zaključkom prvostopnega sodišča o zapadlosti terjatve po računu št. 39437426 in teku zakonskih zamudnih obresti, se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje na jasne in prepričljive razloge prvostopnega sodišča, ki jim ni kaj dodati. Pritožba niti ne pojasni, na kakšen način in na podlagi česa naj bi „usklajevanje medsebojnih obveznosti“ in dogovor o njihovem poravnavanju s kompenzacijami vplivalo na njihovo zapadlost. 8. Pravilna je bila nadalje tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožena stranka podala povsem nedoločen pobotni ugovor. Dolžnost materialno procesnega vodstva nikakor ne pomeni dolžnosti sodišča, da stranki pomaga (s pozivi) oblikovati zahtevke in določiti njihovo vsebino.

9. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožena stranka je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).