Jedro

Posebna obličnostna zahteva iz 3. točke 47. čl. Zakona o notariatu (pogodba, sklenjena v notarskem zapisu) ni pogoj veljavnosti pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja med prednikom in potomcem, ki ni bila sklenjena z vsemi potomci, ki bodo po zakonu poklicani, da dedujejo po predniku. Ker ne gre za pravo izročilno pogodbo, so za presojo njene veljavnosti odločilni splošni predpisi civilnega prava.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: 1.Ugotovi se, da je darilna pogodba, ki sta jo dne 9.7.1997 sklenila tožnik J. K. in toženka L. K. za nepremičnine parc. št. 172 vpisana v vl. št. 363. k.o. ..., neveljavna.

Izpodbijana sodba se v 2. - 6. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je darilna pogodba, ki sta jo dne 9.7.1997 sklenili pravdni stranki, neveljavna.

Odločilo je, da je zato tožena stranka dolžna dopustiti, da se pri nepremičninah parcelna št. 172 k.o. ... vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se parcelna št. 172 k.o. .... odpiše od vložne številke 2626 k.o. .... in pripiše k vložni številki 363 iste k.o., kjer je lastninska pravica vpisana za tožečo stranko.

Tožena stranka je dolžna nepremičnine, stoječe na parcelni št. 172 k.o. ..., izprazniti vseh svojih stvari in družinskih članov in ključe stanovanjske stavbe in objekte izročiti tožeči stranki. Toženi stranki je prepovedalo vsako ravnanje, s katerim se tožeči stranki ovira nemotena uporaba spornih objektov. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 278.725,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.1999 dalje. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je dobroverni posestnik prost obveznosti plačila nadomestila za uporabo stvari, kar po razlagi a contrario pomeni, da je nedobroverni k takemu plačilu zavezan. Glede na določilo 1. odst. 104. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih obstaja pri ugotovljeni ničnosti dolžnost vrnitve.

Tožena stranka izpodbija sodbo v točkah 1. - 5. izreka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da obravnavana pogodba ni pogodba dednopravne narave, še manj pa pogodba o dosmrtnem preživljanju, zato za njeno veljavnost sklenitev v obliki notarskega zapisa ni potrebna. Podrejeno opozarja, da so izpolnjene predpostavke konverzije, zato lahko velja kot darilna pogodba. Ugotovitve sodišča prve stopnje, naj bi bilo s pogodbo kot protiusluga dogovorjeno nudenje oskrbe oziroma vodenje gospodinjstva ali celo preživljanje obdarovanca in da sta pogodbeni stranki živeli skupaj, so napačne.

Tožena stranka je v podarjeno nepremičnino že pred sklenitvijo darilne pogodbe izdatno vlagala in s tem pridobila solastninsko pravico. Tožbeni zahtevek pod točko 2. in 3. izreka je že iz tega razloga neutemeljen.

Pritožbi sta utemeljeni.

Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila dne 9.7.1997 sklenjena pogodba o prenosu nepremičnin z naslovom darilna pogodba. Ker se je toženka obvezala, da bo tožniku gospodinjila in zanj tudi v bodoče skrbela, tožnik pa si je izgovoril tudi dosmrtno uporabo hleva na podarjeni parceli, je pravilen zaključek, da je šlo ne glede na naslov pogodbe za pogodbo med preživljalcem in preživljancem o izročitvi premoženja za življenja, ki je odplačni pravni posel. Materialnopravno zmotno pa je sodišče prve stopnje štelo, da takšen pravni posel predstavlja dednopravno pogodbo, ki je veljavna le v primeru, če je izpolnjena obličnostna zahteva iz 3. točke 47. čl. Zakona o notariatu (Ur. l. RS, št. 13/94). V obliki notarskega zapisa mora biti sklenjena le pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja, ki je pogodba dednega prava. Kot takšna velja le tista pogodba, če se z izročitvijo in razdelitvijo premoženja strinjajo vsi otroci, posvojenci in drugi izročiteljevi potomci, ki bodo po zakonu poklicani, da po njem dedujejo (1. odst. 107. čl. Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/76 - Ur. l. RS, št. 82/94 - ZD). Kadar pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja skleneta prednik in eden od potomcev, potomcev, ki bodo po zakonu poklicani, da po predniku dedujejo, pa je več, ne moremo govoriti o dednopravni pogodbi, saj se izročeno premoženje v neodplačnem delu šteje za darilo (primerjaj 28. - 31. čl. ZD). Za presojo njene veljavnosti so odločilni splošni predpisi civilnega prava. Ker ti ne določajo sklenitve sporne pogodbe v obliki notarskega zapisa, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo v točki 1. izreka tako spremenilo, da se tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti pogodbe z dne 9.7.1997 zavrne (4. točka 358. čl. ZPP).

Ob tem je pripomniti, da pogodba tudi ni neveljavna iz razloga, ker je odpadel motiv tožeče stranke za njeno sklenitev. Nagib ni sestavni del odplačnega pogodbenega razmerja, zato na pogodbo ne vpliva (1. odst. 53. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ker okoliščine, ki so nastopile po tem, ko je bila pogodba sklenjena, na veljavnost nastanka obveznosti nimajo nobenega vpliva, zaradi odpadlega motiva tudi pri neodplačni pogodbi ni mogoče zahtevati razveljavitve pogodbe, ampak le vrnitev darila (pravno mnenje občne seje, Poročilo o sodni praksi VS SRS, št. II/87, stran 12).

Sodba sodišča prve stopnje sicer vsebuje razloge, ki utemeljujejo razvezo pogodbe, očitno na materialnopravni podlagi iz 4. odst. 120. čl. ZD. Ker pa sodišče prve stopnje o podrejenih zahtevkih na razveljavitev in razvezo pogodbe ni odločilo v izreku, tega ni moglo storiti niti pritožbeno sodišče, saj ni pristojno za sojenje na prvi stopnji (35. čl. ZPP). Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je zato pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v točkah 2. - 5. razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

Iz istega razloga je razveljavilo tudi sodbo v zavrnilnem delu, to je glede plačila 220.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Prav ima namreč tožeča stranka v pritožbi, da je posledica razveljavitve pogodbe vrnitvena dolžnost prejemnika koristi (113. čl. ZOR). Pritožbeno sodišče mora v zvezi s tem opozoriti, da pride v konkretnem primeru v poštev vrnitev denarnega nadomestila le pod pogojem, če se bo izkazalo, da je bila tožeča stranka v fazi sklenitve v zmoti, kar je vplivalo na veljaven nastanek obveznosti pogodbenih strank. Medtem ko se za sklenitveno fazo pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja z elementi pogodbe o dosmrtnem preživljanju uporabljajo določbe ZOR, pa za razvezo pogodbe primarno velja določilo 4. odst. 120. čl. ZD. Citirana določba govori o odškodnini in s tem poudarja posebno naravo pogodbe, ki onemogoča čisto kondikcijo.

Sodišče prve stopnje bo moralo dopolniti postopek v skladu z nakazano materialnopravno presojo, posebna dodatna napotila pa niso potrebna.

Stroškovni izrek temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP.