Jedro

Razvoj ureditve sodnega varstva civilnopravnih pravic je pokazal, da se ni mogoče izogniti položajem, ko pravnomočnost sodbe učinkuje tudi proti tretjim osebam (extra partes oziroma erga omnes). V tem primerih je zato nujno uveljaviti procesna sredstva, ki tretjim zagotovijo možnost sodelovanja v postopku: zagotoviti jim je treba bodisi, da imajo možnost sodelovanja v prvi pravdi, bodisi, da jih sodba, izdana v tej pravdi, ne bo zavezovala v drugi pravdi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 337,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 9. 3. 2005 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da je lastnica nepremičnin parc. št. 1644/2, 1643/1 in 1644/3, vse k.o. ... Tožnica je tudi zahtevala, naj sodišče toženi stranki naloži izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku, da je lastnica parc. št. 1644/2 in 1643/1. Zavrglo je njen zahtevek za ugotovitev, da je lastnica parcele št. 1644/3, ker je ugotovilo, da je pri tej nepremičnini v zemljiški knjigi že vpisana kot lastnica, zavrnilo pa je tudi zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka in sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in je v izpodbijanem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

2. Zoper to odločitev sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Opozarja, da so bile - kljub temu, da je na območju bivše cone B STO prišlo do nacionalizacije nepremičnin na podlagi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (v nadaljevanju ZNZGP) dne 8. 10. 1972 - pravno pomembne tudi odločbe upravnega organa, s katerimi se je ugotavljalo, ali so podane predpostavke za nacionalizacijo. Tožena stranka navaja, da je bilo v obravnavanem primeru z upravno odločbo ugotovljeno, da so bile vse predpostavke za nacionalizacijo izpolnjene, upravna odločba, ki jo je tedaj izdal SO ..- je postala pravnomočna in izvršljiva, publiciteta izvedene nacionalizacije pa je bila tudi izvedena z vpisom v zemljiško knjigo. Tožena stranka opozarja, da je pravna razmerja in ugotovljena dejstva, ki so urejena oziroma ugotovljena s pravnomočno upravno odločbo, mogoče spremeniti, odpraviti ali razveljaviti samo v primerih in po postopku, določenem z zakonom, tako da je pravdno sodišče na konkretno upravno odločbo, ki v upravnem postopku ni bila izpodbijana, vezano. Navaja, da je namen pravnomočnosti posamičnih pravnih aktov zagotoviti pravno varnost in zaupanje v pravo in je zato napačno stališče obeh sodišč, da je v odločbo, ki je s stališča pridobitve lastninske pravice res le deklaratorne narave, mogoče posegati, saj so v njej dejstva pravnomočno ugotovljena. Navaja, da bi tožnica morala, če je menila, da je lastninsko pravico pridobila že pred nacionalizacijo, vložiti izbrisno tožbo ne pa lastninske in meni, da je že iz tega razloga treba njen tožbeni zahtevek zavrniti. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in odločitev tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov.

3. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Opozarja, da je sicer res, da je dokončno in pravnomočno upravno odločbo mogoče spremeniti le po postopku, ki ga določa zakon, vendar opozarja, da ni mogoče mimo dejstva, da upravna odločba veže samo tiste, na katere se nanaša in tiste, ki so v upravnem postopku sodelovali kot stranke. Zato meni, da upravna odločba ne veže tožeče stranke in tudi ne sodišča o sporu med tožečo in toženo stranko, saj se je odločba o nacionalizaciji glasila na povsem drugo osebo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 7.a člena ZNZGP (Ur. l. FLRJ, št. 98/46 in 35/48) je prišlo 8. 10. 1972 do nacionalizacije nepremičnin v lasti tujih državljanov v bivši coni B svobodnega tržaškega ozemlja (v nadaljevanju STO). Kljub temu, da je šlo za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona in so torej že z uveljavitvijo 7.a člena ZNZGP nepremičnine prešle v last države, je bilo treba v vsakem posameznem primeru v posebnem upravnem postopku ugotoviti, ali gre za premoženje, ki je nacionalizirano, oziroma je po tem določilu prešlo v državno last kot splošno ljudsko premoženje, na podlagi te odločbe pa se je opravil tudi vpis v zemljiški knjigi. Vrhovno sodišče je že obravnavalo več pravdnih zadev, v katerih so bodisi osebe, ki jim je bilo z upravno odločbo premoženje odvzeto, bodisi njihovi pravni nasledniki zatrjevali, da je bilo v tej odločbi napačno ugotovljeno, da so bili izpolnjeni pogoji za nacionalizacijo. V teh primerih je res Vrhovno sodišče navedlo, da je na pravnomočno odločbo sodišče vezano in ne more preizkušati njene pravilnosti, niti nepravilnosti postopka, v katerem je bila izdana. Navedlo je, da je v primeru, če upravna odločba v upravnem postopku ni bila odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, sodišče na takšno odločbo vezano.(1)

6. To pa seveda ne velja v primeru, ko napačno ugotovitev pogojev za nacionalizacijo zatrjuje oseba, ki z upravnim postopkom, v katerem je bila izdana ugotovitvena odločba, ni bila seznanjena in v njem ni mogla sodelovati. V 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) je zagotovljena pravica do kontradiktornosti, ki obsega pravico stranke, da se v postopku izjavi - da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja ter da se opredeli do navedb nasprotne stranke in vsega procesnega gradiva, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Obravnavana pravica je popolnoma zagotovljena le, če odločba učinkuje zgolj proti osebam, ki so v postopku, v katerem je bila izdana, imele možnost sodelovati. Osebi, ki v določenem postopku ni bila stranka in ni imela možnosti sodelovati, rezultat tega postopka, razen v izjemnih primerih, ne sme iti v škodo niti z učinkom pravnomočnosti niti s tem, da bi se sodišče v morebitnem kasnejšem postopku, v katerem ta oseba uveljavlja določene pravice, sklicevalo na dejanske ugotovitve iz prejšnjega postopka. Neposreden izraz navedenih zahtev je temeljno pravilo pravdnega postopka, da sodba učinkuje med strankama (res judicata facit ius inter partes), pri katerem pa vselej ni mogoče brezpogojno vztrajati. Razvoj ureditve sodnega varstva civilnopravnih pravic je namreč pokazal, da se ni mogoče izogniti položajem, ko pravnomočnost sodbe učinkuje tudi proti tretjim osebam (extra partes oziroma erga omnes). V tem primerih je zato nujno uveljaviti procesna sredstva, ki tretjim zagotovijo možnost sodelovanja v postopku: zagotoviti jim je treba bodisi, da imajo možnost sodelovanja v prvi pravdi, bodisi, da jih sodba, izdana v tej pravdi, ne bo zavezovala v drugi pravdi.(2)

7. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnica sporni nepremičnini priposestvovala do 8. 10. 1972, torej še pred nacionalizacijo. Ugotovljeno je bilo tudi, da v upravnem postopku, v katerem je bila izdana ugotovitvena odločba, na podlagi katere je bil opravljen tudi vpis v zemljiško knjigo, ni mogla sodelovati. Tako je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da tožnice ta upravna odločba ne more zavezovati.(3) Tožena stranka pa tudi nima prav, ko navaja, da bi morala tožnica vzpostavitev pravilnega zemljiškoknjižnega stanja zahtevati z izbrisno tožbo. Glede na to, da tožnica zatrjuje originarno pridobitev lastninske pravice, lahko tudi z ugotovitveno tožbo zoper zemljiškoknjižnega lastnika doseže vzpostavitev pravilnega zemljiškoknjižnega stanja. Zakon o zemljiški knjigi v 3. točki prvega odstavka 40. člena ZZK-1 določa, da se vknjižba dovoli tudi na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oz. prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga.

8. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljeni revizijski razlog ni podan, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z odločitvijo o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožena stranka tožeči stranki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 337,82 EUR (600 točk po x 0,46 EUR, kar znaša 276 EUR, 2% materialnih stroškov, kar znaša 5,52 EUR in od vsega skupaj še 20% DDV, ki znaša 56,30 EUR).

Op. št. (1): Tako Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 362/2006, II Ips 823/2005 in II Ips 565/2008. Op. št. (2): Tako je Vrhovno sodišče RS že odločilo v zadevi II Ips 104/2011. Op. št. (3): V obravnavani zadevi tudi niso podane posebne okoliščine, kot v zadevi Up-547/09, v kateri je Ustavno sodišče Republike Slovenije pri tehtanju na eni strani pravice do kontradiktornosti oseb, ki niso mogle sodelovati v postopku denacionalizacije in na drugi strani posebnega varstva denacionalizacijskih upravičencev dalo prednost slednjim in odločilo, da denacionalizacijska odločba veže tudi tiste, ki v upravnem postopku niso sodelovali.