Jedro

Ker je lastnica parkirišča dopuščala poleg izhoda za vozila tudi dodaten izhod s parkirišča za pešce, slednjega pa ni uredila, je krivdno odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala, ko se mu je gradbeno železo na stopnici izhoda s parkirišča zadrlo v nogo. Te odgovornosti se ne more razbremeniti zgolj s trditvijo, da je šlo za neuradni izhod s parkirišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prva tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama naložilo, da sta solidarno dolžni plačati tožniku 7.561,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za prvo toženo stranko tečejo od 17.6.2006 dalje do plačila, za drugo toženo stranko pa od 16.8.2006 dalje do plačila, na račun škode, ki jo je tožnik utrpel ob poškodbi na parkirišču dne 29.3.2005. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, toženima strankama pa še naložilo, da sta dolžni tožniku plačati 3.066,94 EUR njegovih pravdnih stroškov.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje prva tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo v ugodilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Prva tožena stranka graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, da se je tožnik poškodoval na zatrjevanem mestu. Prva tožena stranka za dogodek ni vedela, dokler ni dobila zahtevka tožeče stranke, zato tudi ni mogla preveriti stanja, kot ga tožnik zatrjuje. Tožnik je sicer predložil slike, vendar iz njih ne izhaja, kdaj so bile posnete. Sodišče je nekritično sledilo navedbam tožnika ter priče B. L:, ki je njegov prijatelj. Sodišče prve stopnje je tudi naredilo napačen pravni zaključek, da bi bilo potrebno odgovornost za nezgodo v celoti pripisati malomarnemu ravnanju tožnika. Ta je neprimerno izstopil iz predmetnih parkirišč, saj je vstop in izstop predviden z edinim vhodom, varovanim z varnostno rampo. Priča K. je izpovedal, da takšnega ravnanja niso predvidevali. Tožnik pa je ob zaslišanju tudi priznal, da je videl stopnice in železje, videl je tudi štrcelj, na katerega je potem stopil. Tožnik se je zavedal dejstva, da tam, kjer je šel, ne gre za parkirno mesto, kljub temu pa se je poslužil najkrajše poti, saj je bil v neposredni bližini prehod za pešce čez Masarykovo, pri čemer je videl, da tam ni ograje. Izbral je torej neuraden prehod, ravnal je malomarno oz. z eventualnim naklepom in je v celoti sam kriv za nezgodo. Prvi toženi stranki ni mogoče očitati krivdne odgovornosti, saj je parkirišče oddala v najem drugi toženi stranki ter za stanje v naravi in na parkirišču ni vedela. Poskrbljeno je bilo za varen prehod oz. izhod, vendar ne na mestu, ki ga je tožnik uporabil. Prva tožena stranka namreč redno in vestno vzdržuje površine, ki so namenjene za hojo ali prehod. Če je temelj krivdne odgovornosti toženih strank podan, pa je soprispevek tožnika najmanj 90 %. Ne gre tudi za objektivno odgovornost prve tožene stranke, saj ne gre za nevarno stvar oz. stvar, iz katere bi izhajala povečana nevarnost. Dokazni postopek je pokazal, da je iz temelja manjkajočega betonskega stebra res viden del železja, ki pa je obrnjen navzdol oz. upognjen k tlom. Železje v takšnem stanju ni moglo povzročiti poškodbe, kot je obravnavana. Sam tožnik je izpovedal, da na tistem mestu ni bilo nobenih oznak ter ni bil narisan niti prostor za parkirano vozilo, razvidno je bilo, da gre za odstranjeno ograjo, torej ne za uradni izhod iz parkirišča. Ljudem, ki ne želijo upoštevati pravil oz. želijo na vsak način stopiti na določeno območje, je v podobnih primerih to skoraj nemogoče preprečiti ne glede na to, ali se uporabljajo tehnični in fizični ukrepi. Tožnik je zato sam s svojim ravnanjem vplival na nastanek nezgode, saj je opustil pazljivost, ki se v podobnih okoliščinah pričakuje od povprečno izobraženega ter podobno skrbnega človeka istega poklica, torej policista. Pritožba se sklicuje na sodbi Višjega sodišča v Celju ter Višjega sodišča v Kopru. Sodišče je napačno odločilo tudi o višini tožbenega zahtevka. Določena odškodnina je močno pretirana, saj presega znesek, ki ga v podobnih primerih prisojajo sodišča. Prvatožena stranka se sklicuje na primer, kjer je šlo za hujšo poškodbo in je oškodovanec trpel mnogo hujše bolečine ter tudi dobil višjo odškodnino. Same telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem niso mogle trajati v takem obsegu, kot jih je zatrjeval tožnik. Sodni izvedenec je v mnenju jasno navedel, da je tožnik trpel močne bolečine le en dan, zmerno stalne pa tri dni, občasno zmerne pa vsaj še en teden. Sodišče je neutemeljeno primerjalo predmetno poškodbo tožnika z zlomom gležnja in zlomom stopalčnih kosti. Tožnik je imel le predrto kožo in tkivo. Poškodbe so neprimerljive. Tožnik tudi ni utrpel nobenega strahu. Sam je povedal, da se ob poškodbi ni ustrašil, prav tako pa ni utrpel sekundarnega strahu, saj ni šlo za komplicirano poškodbo. Glede duševnih bolečin prva tožena stranka izpodbija navedbe sodišča, da je moral tožnik opustiti športne aktivnosti ter v delo in športe vlagati več napora. Iz izvedeniškega mnenja ne izhaja, da bi tožnik moral opustiti vse športe, ki jih je navedel. Tožnik je bil le oviran pri športih. Tožnik torej ni utrpel duševnih bolečin. Izvedenec je še navedel, da je bila gibljivost levega stopala normalna, ni ugotovil tudi otekline stopala in palca. Prva tožena stranka se strinja z navedbami izvedenca, da je bil tožnik oviran pri hitrem teku in skokih ter bi moral vlagati več napora v športne dejavnosti. Glede širšega čevlja navedbe sodišča niso z ničemer konkretizirane. Lahko gre za drugačen model čevlja, prilagojen ljudem s kakšnimi posebnostmi. Tožnik je v izpovedbah prišel v nasprotje, saj je v isti sapi izpovedal, da je pričel s športnimi aktivnostmi že v avgustu istega leta, kar izpodbija njegove navedbe o nezmožnosti udejstvovanja pri športnih aktivnostih ter ostalih nevšečnostih. Sodišče je pavšalno zaključilo, da se od tožnika glede na njegov poklic pričakuje boljša fizična pripravljenost, saj je ta odvisna od delovnega mesta. Prva tožena stranka ugovarja tudi višini ugotovljene premoženjske škode, saj meni, da je pretirana. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških brez navedbe konkretiziranih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku, ob upoštevanju in medsebojni primerjavi vseh izvedenih dokazov (8. člen ZPP) zaključilo, da je tožnik z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal, da se je poškodoval na zatrjevani način, torej da mu je škoda z vbodno rano na stopalu nastala ob izstopu s parkirišča v lasti prve tožene stranke in upravljanju druge tožene stranke, ko je na stopnici pohodil štrleče železo. Sodišče je do takega zaključka prišlo tako z vpogledom medicinske dokumentacije ob sprejemu tožnika v UKC, kjer je zapisan način poškodbe, ob upoštevanju izpovedi priče B. L., predloženih fotografij, pa tudi izpovedi tožnika samega. Zgolj pritožbene navedbe, da prva tožena stranka o dogodku ni bila takoj obveščena ter da iz fotografij ne izhaja, kdaj so bile posnete, ne morejo omajati trdnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje o načinu tožnikove poškodbe. Prav tako zgolj dejstvo, da sta tožnik in priča L. prijatelja, ne predstavlja razloga za dvom v verodostojnost pričine izpovedbe. Pritožbene navedbe, ki grajajo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede nastanka same poškodbe, so glede na navedeno neutemeljene.

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša tudi z razlogi sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost obeh toženih strank za nastanek tožnikove škode, pri čemer tožniku ni mogoče očitati nobenega soprispevka. Do nastanka škodnega primera je očitno prišlo zaradi neprimerno urejenega izhoda za pešce, ki s parkirišča vodi na Masarykovo ulico, kjer je s stopnice za dostop na javno površino – pločnik štrlelo gradbeno železo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je omenjena stopnica nahajala na parceli v lasti prve tožene stranke. Ta je sicer z najemno pogodbo in pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 29.7.1999 (listina B3) to površino prepustila v upravljanje drugi toženi stranki, vendar pa je glede upravljanja in vzdrževanja površin še vedno obdržala nadzor, saj je v 4. členu pogodbe določeno, da druga tožena stranka upravlja in vzdržuje parkirne površine v skladu z zahtevami prve tožene stranke. Kot lastnica zemljišča se zato slednja ne more razbremeniti odgovornosti za škodo tožniku, sklicujoč se na najemno pogodbo. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi kažejo na to, da je bil na mestu škodnega dogodka dejanski, čeprav neurejen izhod s parkirišča. Betonska ograja je bila porušena in je omogočala prehod pešcem, pred tem izhodom tudi ni bilo narisanega parkirnega mesta, tako da je bil ta opazen. Takšno stanje (kot izhaja tudi iz fotografij) pa kaže na namen skrajšati pot pešcem, ki parkirajo vozila in s tem narediti parkirišče uporabnejše. Če bi prva tožena stranka želela, da bi pešci uporabljali zgolj edini vhod in izhod, varovan z varnostno zapornico, namenjeno avtomobilom, bi morala to nedvomno označiti in ostale izhode zapreti. Tega pa ni storila, s čimer je pešcem dopuščala možnost drugih dostopov na parkirišče. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da se prva tožena stranka s sklicevanjem na neuradnost izhoda, za katerega slednja ni mogla pričakovati, da ga bodo pešci uporabljali, ne more razbremeniti svoje krivdne odgovornosti. Izhod je namreč bil narejen (primerjaj fotografije), pešci so očitno zanj vedeli, zato bi ga bilo potrebno urediti. Tožniku pa nadalje tudi ni mogoče pripisati soprispevka k nastali škodi, ker bi se železu ob ustrezni skrbnosti lahko izognil. Pritožba nekorektno povzema izpoved tožnika, da je železo videl, saj je slednji ob zaslišanju navedel, da je opazil le železo v obliki črke U, ni pa videl konice, na katero je potem stopil. To je zagledal šele zadnji trenutek. Glede na predložene fotografije, ki kažejo na večje kose železa, medtem ko je prav pohojeni del skoraj neopazen, in glede na omenjeno izpovedbo prva tožena stranka ni izkazala, da bi bilo oškodovancu mogoče očitati prispevek k nastali škodi ter ob tem upoštevati določila 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o deljeni odgovornosti. Neprimerno je tudi pritožbeno sklicevanje na odločitvi Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 1339/2003, in Višjega sodišča v Kopru I Cp 636/2005, saj ne obravnavata dejanskega stanu, kot je v konkretni zadevi.

Pritožba višino s strani sodišča prve stopnje ugotovljene premoženjske škode zgolj pavšalno prereka, na tak neobrazložen pritožbeni očitek pa višje sodišče ni dolžno odgovarjati.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel vbodno rano levega stopala z deloma natrgano kito planetarnega fleksorja palca, kar predstavlja lahek primer po Fisherjevi klasifikaciji telesnih poškodb. Pri dosoji odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče upoštevalo izvedeniško mnenje sodnega izvedenca dr. I. Š., ki mu je sledilo tako glede obsega pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti kot duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožbene navedbe, ki opozarjajo, da stopnja bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem dejansko ni bila takšna, kot jo je zatrjeval tožnik, zato niso odločilne, saj je sodišče sledilo ugotovitvam izvedenca in ne trditvam tožnika. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje glede na vse prestane nevšečnosti (operacija, longete, prevezi rane, hoja z berglami, fizioterapija) tožniku utemeljeno odmerilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 3.000,00 EUR, kar predstavlja dobre tri povprečne plače v času sojenja. Tudi odškodnina za prestani strah v višini 800,00 EUR je primerno odmerjena ter ni mogoče slediti pritožbi, da tožniku za to postavko odškodnina ne gre. Glede na ugotovljene nevšečnosti in poklic tožnika (policist) se je ta namreč upravičeno bal za uspeh zdravljenja. Prva tožena stranka v pritožbi povzema ugotovitve izvedenca, da ima tožnik na podplatu zatrdlino, ki mu povzroča bolečine pri dolgotrajnejši hoji navzgor in pri dolgotrajnejšem kolesarjenju, oviran je pri hitrem teku in skokih in mora vlagati več napora v športne dejavnosti. Te težave bo imel tudi v bodoče ter je zato trajno prikrajšan. Glede na navedeno pa je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku dosodi tudi odškodnino zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri čemer se višje sodišče strinja tudi z njeno odmero (3.500,00 EUR). Sodišče je pri odmeri upoštevalo tako poklic tožnika kot tudi njegovo starost. Ker odškodnina oškodovancu ni bila odmerjena zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti v obdobju 6 mesecov po nezgodi, tudi ni odločilno, ali se je v tem času ukvarjal s športnimi dejavnostmi. Sedaj mora pri tem udejstvovanju vložiti več napora, prav to prikrajšanje pa mu bo lajšala dosojena odškodnina. Celotna odmerjena odškodnina za prestano škodo v višini približno 7 povprečnih plač pa je tudi v skladu s sodno prakso (primerjaj odločbe II Ips 586/2003, II Ips 384/95, VIII Ips 338/2008).

Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določila 353. člena ZPP.

Ker prva tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).