Jedro

To, da se je toženec strinjal z umikom tožbe „pod pogojem, da bo tožnica poravnala stroške postopka“, ni podaja soglasja k umiku pod pogojem, pač pa gre za nepogojno soglasje k umiku tožbe in sočasno za zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo in tožnici naložilo, da tožencu povrne stroške pravdnega postopka.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi navaja, da je tožbo umaknila po tem, ko je bil njen zahtevek po vložitvi tožbe v celoti umaknjen. Toženec se z umikom ni strinjal, zato bi moralo sodišče vsebinsko odločiti o tožbenem zahtevku. Navaja še, da je toženec soglasje k umiku pogojeval tako, da mu tožnica povrne stroške pravdnega postopka, kar pomeni, da privolitve ni podal, saj se pogoj ni izpolnil, ker tožnica z njim ni soglašala. Sodišče bi moralo razpisati narok in izdati sodbo po opravljeni meritorni obravnavi. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Toženec je na vročeno pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je tožbo (prvič) umaknila 7. oziroma 8. 9. 2016 (glej osebno vlogo tožnice na red. št. 40 in vlogo njenega pooblaščenca na red. št. 44 v spisu). Drži pritožbena navedba, da je toženec temu umiku nasprotoval, kar potrjuje njegova vloga z 12. 9. 2016 (red. št. 46 v spisu). Sodišče prve stopnje je ravno zato nadaljevalo s sojenjem in znova razpisalo narok za glavno obravnavo, nakar je tožnica tožbo 28. 9. 2016, tj. dan pred razpisanim narokom, še drugič umaknila (red. št. 52). Na naroku se je toženec z umikom strinjal in priglasil stroške. Pritožnica zmotno tolmači zapis z naroka, da se je toženec strinjal z umikom le pod pogojem, da bo tožnica poravnala stroške postopka, na kar pa ni pristala, zato je njegovo soglasje neveljavno. Ni namreč šlo za podajo soglasja k umiku pod pogojem, pač pa za nepogojno soglasje in sočasno zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov, saj je toženec nato na zapisnik priglasil stroške. Tožnica temu ni nasprotovala, temveč je svoje stroške priglasila tudi sama, nakar je sodišče pravdnima strankama pojasnilo, da bo o stroških odločilo v pisni obliki.

6. Ne drži torej, da toženec z drugim umikom ni soglašal, niti ne drži, da podaja soglasja k drugemu umiku nima učinka, ki mu ga je pripisalo prvostopenjsko sodišče, ki je nato izvedlo pravno posledico, kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa, tj. ustavitev postopka.

7. Tožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da v drugem umiku tožbe ni trdila, da bi se toženec prostovoljno izselil iz stanovanja, kar bi vsaj implicite pomenilo, da je njen tožbeni zahtevek prostovoljno izpolnil (nikoli pa ni zatrjevala, da bi tožbo umaknila takoj po prostovoljni izpolnitvi, kar je prav tako zakonski pogoj, da bi lahko uspela s stroškovnim zahtevkom). Ob tej ugotovitvi je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 158. člena ZPP in tožnici naložilo plačilo toženčevih stroškov.

8. Pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Tožnica s pritožbo ni uspela, toženec pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka (165. člen ZPP).