Jedro

Zemljiški dolg kot stvarna pravica se prenaša zunajknjižno s prenosom zemljiškega pisma. S predlaganim vpisom prepovedi prenosa zemljiškega pisma tožeča stranka po vsebini zahteva vpis prepovedi razpolaganja s stvarno pravico v smislu 7. točke 22. člena ZZK-1. Ob izkazanih predpostavkah za izdajo začasne odredbe ni ovir za zaznambo prepovedi odsvojitve ali obremenitve zemljiškoknjižnega dolga.

Verjetnost obstoja terjatve je podana, če so razlogi, ki govore v prid obstoja določenega dejstva, v prednosti pred razlogi, ki govore proti temu.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sklep z dne 25. 7. 2013 v zavrnilnem delu (glede zaznambe) spremeni tako, da se prepoved kakršnegakoli prenosa ali zastave zemljiškega pisma, ki ga je družbi C., d. o. o. ob ustanovitvi zemljiškega dolga ID omejitve 000 na nepremičninah s parc. št. 307/1, parc. št. 307/2, parc. št. 302/1, parc. št. 302/2, parc. št. 350/2 in parc. št. 305, vse k. o. X, izročilo zemljiškoknjižno sodišče, zaznamuje v zemljiški knjigi pri pravici ID omejitve 000. II. Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 6. 1. 2014 se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v sklepu z dne 25. 7. 2013 delno ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe in prvi toženki prepovedalo odtujitev ali obremenitev nepremičnin s parc. št. 307/1, parc. št. 307/2, parc. št. 302/1, parc. št. 302/2, parc. št. 350/2 in parc. št. 305, vse k. o. X, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi, obenem pa ji je tudi prepovedalo kakršenkoli prenos ali zastavo zemljiškega pisma, ki ji je bil ob ustanovitvi zemljiškega dolga pri prej navedenih nepremičninah izročen s strani zemljiškoknjižnega sodišča. V delu, ki se nanaša na vpis zaznambe prepovedi kakršnegakoli prenosa ali zastave zemljiškega pisma v zemljiški knjigi pri pravici ID omejitve 000, in v delu, ki se nanaša na prepoved izplačil z računov prve toženke, pa je predlog zavrnilo. Odločilo je, da bo o stroških postopka v zvezi z izdajo te začasne odredbe odločeno v končni odločbi.

2. V sklepu z dne 6. 1. 2014 je prvostopenjsko sodišče odločilo o ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 25. 7. 2013. Njen ugovor je v celoti zavrnilo ter odločilo, da bo o stroških postopka v zvezi z ugovorom zoper začasno odredbo odločeno s končno odločitvijo v glavni stvari.

3. Zoper zavrnilni del sklepa z dne 25. 7. 2013, ki se nanaša na vpis zaznambe prepovedi kakršnegakoli prenosa ali zastave zemljiškega pisma v zemljiški knjigi pri pravici ID omejitve 000 se pritožuje tožeča stranka, medtem ko tožena stranka vlaga pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi njenega ugovora, ki jo je sodišče sprejelo v sklepu z dne 6. 1. 2014. 4. Tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli zavarovanje z začasno odredbo z vpisom zaznambe prepovedi kakršnegakoli prenosa ali zastave zemljiškega pisma; podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu in vračilo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, s tem ko je štelo, da Zakon o zemljiški knjigi ne predvideva zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve zemljiškega pisma v zemljiški knjigi pri zemljiškem dolgu. Poudarja, da zemljiški dolg sodi med pravice na nepremičnini, ki so vpisane v zemljiški knjigi. Vknjiženi zemljiški dolg učinkuje v korist vsakokratnega imetnika zemljiškega pisma. Za vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve zemljiškega dolga, ki je pravica na nepremičnini in se vpiše v zemljiško knjigo, mora biti v zemljiški knjigi pri tej pravici vpisana zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve zemljiškega pisma. Učinkovito zavarovanje prepovedi odtujitve in obremenitve zemljiškega dolga se lahko doseže zgolj z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve zemljiškega pisma v zemljiški knjigi; brez vpisa take zaznambe ni moč doseči publicitetnega učinka. Le tako se prepreči unovčitev zemljiškega dolga za poplačilo terjatve.

5. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sklep z dne 6. 1. 2014, in uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu ugovoru ugodi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne kot neutemeljen; podredno pa predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vključno s stroškovno posledico. Meni, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Poudarja, da terjatev ni verjetno izkazana, saj je bil v zadevi I Pg 124/2002 vložen predlog za dopustitev revizije. Zmotne so navedbe sodišča prve stopnje o nezadostnosti njenega premoženja, saj je pojasnila, da ima druga tožena stranka premoženje, ki presega vrednost terjatve tožeče stranke. Izpostavlja svoje finančne prihodke v letu 2012 in zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Izpostavlja, da ima druga tožena stranka do družbe G terjatev v višini več kot 2.902.478,42 EUR, pa tudi obresti, kar omogoča poplačilo tožeče stranke. Navedena terjatev je bila prijavljena v postopek prisilne poravnave nad G, ki se je potem iztekel v stečaj in ji je bila priznana v višini 3.085.778,19 EUR. Zaradi tega je bil tudi predlagan vpogled v stečajni spis St 2176/2012, čemur pa sodišče ni sledilo in tako ni izvedlo vseh dokazov, kar bi omogočilo razčiščenje dejanskega stanja. O vrednosti premoženja, ki ji služi za zavarovanje terjatve, bi sodišče lahko zaslišalo njenega zakonitega zastopnika A.G.. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da ima tožeča stranka pravni interes za ugotovitveno tožbo, upoštevaje dejstvo, da ima tožena stranka premoženje, iz katerega bi se tožeča stranka lahko poplačala. Poudarja, da je delež družbi G odsvojila odplačno ter podrobneje pojasnjuje okoliščine posla z G. Oporeka zaključkom sodišča prve stopnje o oškodovanju upnikov ter poudarja, da ima na razpolago sredstva za poplačilo terjatve. Nepravilna je ugotovitev, da bo tožena stranka pretrpela manjšo škodo od tiste, ki bi jo tožeča stranka pretrpela v primeru neizdaje začasne odredbe. Ena izmed glavnih dejavnosti prve tožene stranke je obremenjevanje nepremičnin (ne samo dajanje v najem ali uporaba), kar pa je glede na prepoved obremenitve sedaj nemogoče. Ogroženo bo tudi prenašanje zemljiškega pisma - dobrovernemu imetniku zemljiškega pisma pa lahko nastane neposredna škoda. Zaradi varovanja poslovne skrivnosti ter zaradi diskretnosti, ki jo nudi zemljiški dolg, tožena stranka ni mogla razkriti, v korist koga je bilo dano zemljiško pismo. Opozarja na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker bi moralo sodišče zaradi litispendence in pravila ne bis in idem zavreči zahtevek na plačilo 67.976,88 EUR zoper drugo toženo stranko. Graja postopanje sodišča, ki ni izvedlo vseh predlaganih dokazov - ni vpogledalo v stečajni spis St 2176/2012 in zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke A.G. - ter pojasnjuje, čemu je bilo dano zavarovanje z ustanovitvijo zemljiškega dolga.

6. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki sta nanju podali odgovora.

7. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke

8. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija zavrnilni del sklepa o izdaji začasne odredbe, s katerim je sodišče odločilo, da zaznamba o prepovedi kakršnegakoli prenosa ali zastave zemljiškega pisma v zemljiški knjigi ni utemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi razlogi, da bi tožena stranka kljub izdani začasni odredbi ob pomanjkanju publicitetnih učinkov zemljiško pismo zlahka prenesla oziroma zemljiški dolg obremenila. Sodišče prve stopnje je njen predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da takšna aplikacija v zemljiški knjigi ni predvidena, vendar pa tožeča stranka utemeljeno opozarja na materialnopravno zmotnost takšnega stališča. V 7. točki 22. člena Zakona o zemljiški knjigi(2) je določeno, da se v zemljiško knjigo vpisujejo pravna dejstva o prepovedih razpolaganja imetnika pravice na nepremičnini. Zemljiško pismo je vrednostni papir z inkorporirano stvarno pravico zemljiškega dolga. Zemljiški dolg kot stvarna pravica se prenaša zunajknjižno s prenosom zemljiškega pisma. S predlaganim vpisom prepovedi prenosa zemljiškega pisma tožeča stranka po vsebini zahteva vpis prepovedi razpolaganja s stvarno pravico v smislu 7. točke 22. člena ZZK-1. Ob izkazanih predpostavkah za izdajo začasne odredbe tako ni ovir za predlagano zaznambo prepovedi prenosa zemljiškega pisma v zemljiški knjigi. Tudi sodna praksa(3) se je že izrekla, da ob izkazanih predpostavkah za izdajo začasne odredbe ni ovir za zaznambo prepovedi odsvojitve ali obremenitve zemljiškoknjižnega dolga, ki je stvarna pravica v zemljiški knjigi. Podlaga za to pa je tudi 2. člen Stvarnopravnega zakonika v zvezi z 98. členom ZZK-1. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, tako da je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo tudi v tem obsegu.

O pritožbi tožene stranke

9. Upnik mora pri obeh vrstah začasnih odredb (denarne in nedenarne terjatve) najprej dokazati verjetnost terjatve. Verjetnost terjatve se ugotavlja kot predhodno vprašanje, ne sme pa sodišče postopati, kot da bi meritorno odločalo o glavni stvari. S tem bi se oddaljilo od namena začasne odredbe, ki mora biti hiter ukrep v nujnih situacijah. Verjetnost je podana, če so razlogi, ki govore v prid obstoja določenega dejstva, v prednosti pred razlogi, ki govore proti temu. Zato mora biti v prvi fazi postopka proces odločanja fleksibilen. Ker sodišče ne sme odločati o glavni stvari, niti ne sme prejudicirati končne odločbe, se pogosto ocenjuje le, ali niso tožbene navedbe na prvi pogled take narave, da bi iz njih izhajala popolna neutemeljenost(4).

10. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o izkazani verjetnosti obstoja terjatve. Bistveno v tej zadevi je dejstvo, da je bil skupščinski sklep o povečanju osnovnega kapitala s stvarnimi vložki - nepremičninami pravnomočno ugotovljen za ničnega, kar, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, kaže na veliko verjetnost, da so nična tudi nadaljnja pravna dejanja, ki temeljijo na tem sklepu. Pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da je bil vložen predlog za dopustitev revizije, ugotovitev o verjetnosti obstoja terjatve ne more omajati, saj pravnomočna odločitev nedvomno kaže na verjetnost obstoja nedenarne terjatve in ustreza znižanemu dokaznemu standardu. Pravnomočna odločitev izkazuje, da so razlogi, ki govore v prid obstoju zatrjevanega dejstva, močnejši od razlogov, ki govore proti.

11. Tožena stranka v tej fazi postopka tudi ne more uspeti z zatrjevanji o zadostnosti finančnih sredstev za poplačilo obveznosti do tožeče stranke. V zvezi s tem je pomembna ugotovitev, da izvršba na podlagi pravnomočne sodbe v zadevi I Pg 124/2002, s katero je bila ugotovljena obveznost plačila druge tožene stranke tožeči stranki, ni bila uspešna. Tožeči stranki je uspelo izterjati zgolj 473,91 EUR, čeprav dolg skupaj z obrestmi znaša preko 100.000,00 EUR. Čeprav naj bi imela druga tožena stranka do družbe G. terjatev v višini 3.075.778,19 EUR, pa je pri tem, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, treba upoštevati dejstvo, da je predmetna družba v stečaju.

12. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje o obstoju pravnega interesa za ugotovitveno tožbo - tožeča stranka ima izkazano denarno terjatev na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova, v tej fazi postopka pa obstaja tudi dvom o zadostnosti premoženja tožene stranke za poplačilo terjatve, še posebej ob dejstvu, da tožeča stranka v postopku izvršbe ni bila uspešna in da je glavni dolžnik tožene stranke družba, ki je v stečaju.

13. Pritožbeno razlogovanje ne potrjuje zmotnosti zaključka sodišča prve stopnje o verjetnosti odplačne odsvojitve poslovnega deleža v prvi toženi stranki. V tej fazi postopka ni bilo razloga, da bi se to dejstvo dokazovalo z zaslišanjem zakonitega zastopnika A.G., saj gre za posle med pravnimi osebami, kjer se zahteva profesionalna skrbnost; tovrstne posle pa se izkazuje z listinami. Druga toženka ni predložila posojilne pogodbe, na podlagi katere naj bi ji družba G odobrila posojilo za zatrjevano dograditev nepremičnin, zato obstaja utemeljen dvom o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža. V tej fazi postopka je treba upoštevati celotno dinamiko pravnih poslov, ki sta jih sklenili toženi stranki in tretje (personalno povezane) osebe ter pomanjkljive dokaze tožene stranke glede namena dokapitalizacije in odsvojitve poslovnega deleža v prvi toženi stranki, kar predstavlja podlago za sprejem odločitve, izhajajoče iz izpodbijanega sklepa.

14. Pritožbena zatrjevanja o večji škodi, ki jo bo tožena stranka utrpela, ker je ena izmed njenih dejavnosti tudi obremenjevanje nepremičnin - ne samo dajanje v najem ali uporaba - so premalo konkretizirana in neizkazana, na kar je v svoji odločitvi opozorilo že sodišče prve stopnje v točki 5 izpodbijanega sklepa. Enako velja tudi glede pritožbenih zatrjevanj v zvezi s prenašanjem zemljiškega pisma. Zatrjevanih težko popravljivih posledic za opravljanje dejavnosti tožena stranka ne konkretizira in ne izkaže. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o napačni ugotovitvi dejanskega stanja in nepravilni uporabi materialnega prava. Tožena stranka zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi litispendence in pravila ne bis in idem zavreči zahtevek na plačilo 67.976,88 EUR s pripadki zoper drugo toženo stranko. Že sodišče prve stopnje je v svoji odločitvi opozorilo, da se pravnomočna sodba v zadevi I Pg 124/2002 nanaša na drugo toženo stranko, medtem ko tožeča stranka v tej zadevi zahteva plačilo enakega zneska od prve tožene stranke, zato litispendenca ni podana.

15. Pritožbena razlogovanja v zvezi z okoliščinami oziroma razlogi za ustanovitev zemljiškega dolga odločitve ne morejo spremeniti, saj je v obravnavani zadevi v tej fazi postopka bistveno to, da je bil skupščinski sklep o povečanju osnovnega kapitala s stvarnimi vložki - nepremičninami - pravnomočno ugotovljen za ničnega, kar posledično vpliva tudi na nadaljnja pravna dejanja, temelječa na tem sklepu.

16. Glede drugega pogoja za izdajo začasne odredbe - obstoja nevarnosti - pa je treba opozoriti, da je za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve zadosten pogoj izkazana objektivna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena. V nasprotju s predpostavko iz drugega odstavka 270. člena ZIZ upniku nedenarne terjatve ni treba izkazati, da bo prav dolžnikovo aktivno ravnanje (prodaja ali obremenitev) onemogočilo oziroma otežilo uveljavitev terjatve. Nevarnosti iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ niso opredeljene kot subjektivne, temveč kot objektivne. Zato zadostuje že verjeten izkaz nastanka posledice same, torej nevarnost za bodočo izterjavo(5). Tožeča stranka je izkazala tako verjetnost, kot tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugovor tožene stranke kot neutemeljen zavrnilo.

17. Glede na zgoraj obrazloženo pritožba tožene stranke ni utemeljena, podani pa tudi niso pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je bilo treba na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. in 353. člena istega zakona pritožbo zavrniti.

18. Začasna odredba je bila izdana med pravdnim postopkom in predstavlja njegov del. Zato je sodišče odločanje o stroških pritožbenega postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe pridržalo za končno stroškovno odločitev, ki bo sprejeta glede na dosežen končni uspeh strank v postopku.

(1) Ur. list RS, št. 26/1999 - s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP

(2) Ur. list RS, št. 58/2003 - s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZZK-1

(3) I Ip 2673/2013, II Cp 244/2014, II Cp 3285/2013

(4) Primerjaj Rijavec, V.: Civilno izvršilno pravo, GV Založba

(5) Primerjaj M., mag. Šipec in drugi, Začasne odredbe, GV Založba, Ljubljana 2001