Jedro

Glede na tožnikove navedbe v prošnji za mednarodno zaščito in njegovo izpovedbo na osebnem razgovoru ter predložitev video posnetka stričevega pogreba in šolskih spričeval, ni podlage za dokazno oceno toženke v izpodbijani odločbi v zvezi s presojo subjektivnih elementov pri utemeljevanju tožnikove prošnje, da se tožnik pri utemeljevanju svoje prošnje za mednarodno zaščito ni kar najbolj potrudil, prav tako ne drži, da ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov in da ni zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo to mogoče ter da je ugotovljena njegova splošna neverodostojnost oziroma je takšen zaključek toženke s tem v zvezi v nasprotju s podatki upravnega spisa.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1560/2016/32 (1312-03) z dne 24. 5. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi zaključuje, da je podana tožnikova splošna neverodostojnost ter ne izpolnjuje pogojev za priznanje begunca, saj iz opisa dogodkov, kot jih je podal sam, jasno izhaja, da gre v tej zadevi za izključno zasebno zadevo med njegovo družino in sosedi, ki se želijo polastiti njihove zemlje, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in v Zakonu o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). V zvezi s presojo upravičenosti do statusa subsidiarne zaščite je pridobila informacije o izvorni državi, iz katerih izhaja pogostost zemljiških sporov, katerih posledica je nasilje - tudi umori, vendar po mnenju toženke tožnikove izjave ne dajejo dovolj podlage za ugotovitev, da so bila dejanja (uboj brata in strica) v resnici izvršena s strani sosedov, ki si želijo polastiti njihovo zemljo. Meni, da ni mogoče zaključiti, da je policija tožnikovi družini odrekla pomoč in ni bila pripravljena ukrepati. Meni pa tudi, da se tožnik lahko znajde v svoji izvorni državi in si tam uredi življenje. To dokazuje, da se je enkrat že preselil. Ob vrnitvi v izvorno državo tako ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kazni. Na podlagi pridobljenih informacije o izvorni državi glede možnosti notranje razselitve ugotavlja, da se državljani Pakistana lahko svobodno gibljejo in preselijo v katerikoli drug del države. Iz tega sledi, da ni nikakršnega dvoma v to, da ta možnost obstaja tudi sedaj. Tako zaključuje, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bo izpostavljen resni škodi, kot izhaja iz 28. člena ZMZ-1, zato niso podani pogoji za priznanje subsidiarne zaščite.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je toženka glede njegove verodostojnosti, ki je sploh ni vključila v dokazno oceno, podala nasprotujoče si zaključke. V zvezi z vprašanjem statusa begunca poudarja, da je krvno maščevanje lahko razlog za priznanje mednarodne zaščite, kar izhaja iz tuje azilne prakse. Glede na to, da spada tožnik, kot mladoletnik brez spremstva, v kategorijo prosilcev ranljivih oseb s posebnimi potrebami, toženka ne bi smela opustiti presoje pogojev za priznanje statusa begunca samo iz razloga, ker je na vprašanje, ali je bil kdaj preganjan iz razlogov po Ženevski konvenciji, odgovoril negativno. Možno je, da vprašanja sploh ni razumel. Nepravilna pa je tudi ocena toženke o neizpolnjevanju pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Zatrjuje, da mu grozi resna škoda v smislu prve alineje 28. člena ZMZ-1, to je usmrtitev s strani nedržavnih subjektov, pri čemer pa mu subjekt zaščite (država oziroma policija, starešine) ne more ali noče nuditi zaščite. Da sta policija in sodstvo v Pakistanu neučinkovita, potrjujejo tudi informacije o izvorni državi, ki jih je pridobila toženka. Izpostavlja, da ves čas postopka zatrjuje, da mu grozi krvno maščevanje, kar pomeni smrt, v konkretnem primeru s strani sosedov, s katerimi je njihova družina v sporu. Do njegovih izjav v postopku se toženka sploh ni opredelila. Meni, da ni ravnala v najboljšo korist otroka - tožnika skladno s Konvencijo o otrokovih pravicah. Kot mladoletnik se ne bi mogel vrniti k staršem, saj ti živijo na območju, ki je zanj najbolj nevarno. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, v katerem naj le-ta odpravi vse napake, tožniku pa prizna status mednarodne zaščite.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ni pa spora o tem, da je bil tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe mladoletnik, rojen je namreč 25. 11. 1999, kar izhaja iz v postopku predloženega šolskega spričevala, ki ga je izdala srednja šola v ... dne 11. 10. 2015. 6. V skladu z določbo 20. člena ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek te določbe). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek te določbe). Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek te določbe). Resna škoda skladno z 28. členom ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

7. Iz prošnje za mednarodno zaščito z dne 25. 12. 2016 izhaja, da je tožnik navedel, da je v Pakistanu ogrožen zaradi krvnega maščevanja. Njegove težave so se začele tri leta pred odhodom iz države, leto dni pred odhodom pa so ubili njegovega brata. Tri leta nazaj so se stepli z družino A.A., s katero imajo zaradi zemlje krvno maščevanje. O njihovem primeru so odločile vaške starešine, in sicer da je spor potrebno zgladiti in z njim prenehati. Na to odločitev sta obe družini v sporu pristali, vendar nasprotna družina te odločitve ni spoštovala. Nato se je tožnikova družina odselila iz vasi. Odšli so v Kraj A.. Z nekim gospodom so se dogovorili, da je ta čas pazil in obdeloval njihovo zemljo, v zameno pa mu je pripadel del pridelka. Po dveh letih v kraju A. so se preselili nazaj v kraju B.. Takrat so videli, da njihova zgodba še ni pozabljena. Kmalu so ustrelili njegovega brata. Štirideset dni po tem je tožnikov stric ubil osebo, ki je ubila njegovega brata. Čez pet mesecev je nasprotna družina ubila tožnikovega strica, vendar se s tem niso zadovoljili in so želeli ubiti še tožnika, kar je slišal od sovaščanov. Mama in oče sta bila zaradi smrti brata in strica zelo žalostna in sta se bala, da bi umrl tudi tožnik. Zato sta sprejela odločitev, da tožnik zapusti državo. Povedal je, da so dogodke prijavili policiji, a so dejali, da tega policija ne rešuje in naj to rešijo vaški starešine. V zvezi z življenjem v kraju A. je povedal, da je tam hodil v šolo, da pa je mesto nevarno, saj vsak dan tam umre veliko ljudi. Nekoč sta do njega prišli dve osebi, ki sta ga s pištolo prisilili, da jima je dal svoj telefon. Meni, da bi ga družina A. iskala povsod po Pakistanu, ali pa bi plačala, da ga nekdo najde.

8. Po presoji sodišča, glede na tožnikove navedbe v prošnji za mednarodno zaščito in njegovo izpovedbo na osebnem razgovoru dne 7. 3. 2017 ter predložitev video posnetka stričevega pogreba in šolskih spričeval, ni podlage za dokazno oceno toženke v izpodbijani odločbi v zvezi s presojo subjektivnih elementov pri utemeljevanju tožnikove prošnje (21. člen ZMZ-1), da se tožnik pri utemeljevanju svoje prošnje za mednarodno zaščito ni kar najbolj potrudil, prav tako ne drži, da ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov in da ni zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo to mogoče ter da je ugotovljena njegova splošna neverodostojnost oziroma je takšen zaključek toženke s tem v zvezi v nasprotju s podatki upravnega spisa.

9. Res mora prosilec v skladu z 21. členom ZMZ-1 sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena ZMZ-1) in da mora predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, do konca osebnega razgovora oziroma v roku, ki mu ga na osebnem razgovoru postavi uradna oseba (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vendar mora organ tudi po uradni dolžnosti ugotavljati dejansko stanje (prvi odstavek 23. člena ZMZ-1) in izdati zakonito ter pravilno odločitev.

10. Tako tožnik v tožbi utemeljeno ugovarja, da je v postopku priznanja mednarodne zaščite odgovarjal na vsa zastavljena vprašanja ter da je predložil dokazila, za katera se je med postopkom zavezal in da odsotnost uradnih pisnih dokazil ne more biti razlog za očitek, da se ni potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje. Ob tem sodišče poudarja, da je tudi izjava stranke lahko dokaz že po določbah 188. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), še posebej pa je to določeno v ZMZ-1, kjer se glede obstoja subjektivnih okoliščin za mednarodno zaščito odloča predvsem na podlagi izjav strank, če je izkazana splošna verodostojnost stranke (21. člen ZMZ-1) in njene izjave niso nekonsistentne, protislovne, malo verjetne oziroma v nasprotju z informacijami v izvorni državi. Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer zaključuje, da je podana tožnikova splošna neverodostojnost, ker obstajata tako notranja kot zunanja nekonsistentnost1, vendar se sodišče s takšnim zaključkom, glede na podatke spisa, ne strinja.

11. Po presoji sodišča namreč toženka z navedbo, da ni bilo utemeljeno pričakovati, da bi tožnik svoje navedbe lahko podprl s kakšnimi konkretnimi dokazi, saj dvomi v njegove razloge zapustitve izvorne države in posledično v njegovo zmožnost predložitve kakršnihkoli dokazil2, ni opravila svoje naloge, ki je v tem, da tožnikove izjave dokazno oceni. Tožnikove izjave ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ter njegova izpovedba na osebnem razgovoru ima določeno vsebino, saj tožnik konkretno opisuje spor z družino, katere priimek tudi navede. Po presoji sodišča pa je tudi konkretno opisal dogajanje v zvezi z zemljiškim sporom ter ravnanje njegove družine v zvezi s tem, ko so se obrnili na starešine ter se preselili v drug del Pakistana, in sicer v Kraju A.. Prav tako je konkretno opisal njihovo vrnitev nazaj v kraju B., uboj svojega brata, stričevo maščevanje in nato še uboj strica. Vendar pa toženka takšnih tožnikovih izpovedb oziroma izjav ni ocenila po vsebini ter s tem v zvezi ni upoštevala informacij o izvorni državi, ki jih je v postopku pridobila, kar pa bi bilo bistveno za odločitev v tem postopku.

12. Na osebnem razgovoru dne 7. 3. 2017 je tožnik tudi pojasnil, da v Bolgariji za mednarodno zaščito ni zaprosil ter da je bil v zaprtem kampu. Rekli so mu, da če papirjev ne podpiše, ga ne bodo izpustili. Silili so ga in tepli, da bi podpisal papirje. Po tem so ga odpeljali v odprti kamp. Ko je bil tam nastanjen, ga ni nihče vprašal po azilu. Bolgarijo je zapustil, ker v kampu ni bilo ne zdravnika, ne dovolj hrane, niti se tam zaposleni do njih niso lepo obnašali. Povedal je tudi, da niso imeli prevajalca in so si sami prosilci pomagali med seboj ter da je policija kar sama nekaj napisala. Ker je bil v skupini Afganistancev, ki govorijo paštu, ga je policija obravnavala kot Afganistanca. V dokaz svojih trditev je v postopku predložil tudi informacije o sistemskih pomanjkljivostih tako pri nastanitvi kot pri postopku v Bolgariji, ki jih toženka v izpodbijani odločbi ni dokazno ovrednotila.

13. V zvezi z dejstvom, da je bil v Sloveniji prijet 5. 12. 2016 in da je šele 12. 12. 2016 podal namero za mednarodno zaščito, je po presoji sodišča na osebnem razgovoru prepričljivo izpovedal, da je bil zaradi garij zaprt na zaprtem oddelku štiri dni ali sedem dni in da je takoj, ko je lahko, zaprosil za azil. Tega, da je bil tožnik po prihodu v Center za tujce na zaprtem oddelku zaradi garij, toženka v izpodbijani odločbi ni prerekala, zato sodišče šteje tožnikovo izjavo za verodostojno. Po presoji sodišča je tako tožnik dovolj prepričljivo pojasnil, zakaj je namero za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji podal šele po tednu dni, odkar je bil prijet pri nas.

14. Na tem mestu pa sodišče še pripominja, da toženka v postopku ni dovolj upoštevala dejstva, da je bil v času njenega odločanja še mladoleten. Načelo otrokove največje koristi je namreč pri obravnavi mladoletnikov primarna skrb (15. člen ZMZ-1).

15. Že na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da izpodbijana odločba nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

16. Zaradi učinkovitejšega vodenja ponovljenega postopka pa sodišče še dodaja, da bi iz zemljiškega spora lahko izhajale tudi posledice, zaradi katerih je prosilcu mogoče priznati status begunca oziroma subsidiarne zaščite. Zato bo morala toženka v ponovljenem postopku tožnikove izjave in predložene dokaze oceniti ob upoštevanju informacij o izvorni državi in morebitne nejasnosti s ponovnim zaslišanjem tožnika dodatno razjasniti ter po tako izvedenem postopku o zadevi ponovno odločiti. Skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je toženka v ponovljenem postopku vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovih stališč, ki se tičejo postopka.

17. Ker je toženka v izreku izpodbijane odločbe odločila samo, da se prošnja za mednarodno zaščito zavrne in ni odločila v dveh ločenih točkah izreka, in sicer tako, da bi najprej (v 1. točki izreka) odločila o statusu begunca in v 2. točki izreka še o subsidiarni zaščiti, sodišče ob tem še opozarja na stališče, ki ga je že zavzelo v svoji sodbi I U 2130/2018 z dne 7. 11. 2018, in sicer, da bo toženka morala odločati v ponovnem postopku v dveh točkah izreka. Z izdajo sodbe Sodišča EU v zadevi E.G. proti Sloveniji je namreč nastala nova pravna okoliščina, po kateri je potrebno o statusu begunca in o subsidiarni zaščiti sicer odločiti v enotnem postopku, vendar z dvema ločenima deloma izreka. Brez takšnega načina oblikovanja izreka upravnih odločb v zadevah mednarodne zaščite sodbe Sodišča EU v zadevi E. G. proti Sloveniji ne bo mogoče uresničevati.3

18. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka je namreč ugotovilo, da je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in spisa zadeve očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

1 Glej prvi in drugi odstavek na 9. strani obrazložitve izpodbijane odločbe. 2 Glej drugi odstavek na 8. strani obrazložitve izpodbijane odločbe. 3 C-662/17, E.G. proti Sloveniji, 18. 10. 2018, glej zlasti odstavka 45 in 67.