Jedro

Ključno je torej, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano ravno zaradi izdanega Odloka, ki je sporno pot kategoriziral za občinsko cesto, s čimer je imela tožeča stranka upravičeno pričakovanje, da ima do svojih zemljišč zagotovljen neoviran dostop zemljišč, na katerih je nato izvedla gradnjo objektov. Iz odločbe o razveljavitvi gradbenega dovoljenja izhaja, da je bilo gradbeno dovoljenje razveljavljeno, ker je tožena stranka z navedenim Odlokom s podzakonskim aktom (protiustavno) razlastila zasebne lastnike zemljišč na sporni poti. Razlog za razveljavitev gradbenega dovoljenja torej ni v sferi tožeče stranke, kot je to zmotno trdila pritožnica, temveč v sferi tožene stranke. Tožena stranka bi lahko nastalo protiustavno stanje sanirala z eno od zgoraj navedenih možnosti, česar ni storila. Zato dejstvo, da je gradbeno dovoljenje razveljavljeno, tožene stranke ne odvezuje odškodninske odgovornosti zaradi njenega protipravnega ravnanja (izdaje Odloka in nato sklepa, s katerim je sporno pot izvzela iz kategorizacije občinske ceste).

Tudi dejstvo, da je tožeča stranka s sodno uveljavitvijo služnosti čakala, v konkretnem primeru ne more iti v breme tožeče stranke, saj je zaradi izdanega Odloka o kategorizaciji sporne poti za javno (občinsko) pot in izdanega gradbenega dovoljenja, upravičeno pričakovala, da ima do svojih zemljišč neoviran dostop. V navedenih okoliščinah, ko je bila pot kategorizirana kot javna, vprašanje služnosti logično ni bilo relevantno, ker služnost v primeru, ko je pot javna (in jo lahko vsak uporablja), ni niti potrebna, niti mogoča, saj na javni cesti (ki je javno dobro) ni mogoče pridobiti stvarnih pravic.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklepa sodišča prve stopnje z dne 12. 12. 2017 in z dne 2. 10. 2018 se zavrneta ter se izpodbijana sklepa potrdita.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovorov na pritožbi v višini 3.802,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 12. 12. 2017 zavrnilo predlog tožene stranke za obnovo postopka z dne 12. 10. 2017, s sklepom z dne 2. 10. 2018 pa je zavrnilo predlog tožene stranke za obnovo postopka z dne 26. 4. 2018. 2. Tožena stranka se je pritožila zoper oba sklepa. V pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 12. 12. 2017 je navajala, da izpodbijani sklep posega v ustavno pravico tožene stranke do pravnega sredstva in varstva pravic ter v načelo pravne države. Prav tako posega v lastninsko pravico tožene stranke in pomeni kršitev Evropske listine lokalne samouprave, saj s tako odločitvijo centralna oblast izpodkopava lokalno oblast. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za obnovo postopka ugodi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tudi v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 2. 10. 2018 je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za obnovo postopka ugodi. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka je na obe pritožbi odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne in sklepa sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je pritožbene stroške.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 12. 12. 2017

6. Na vprašanje ali je sporna pot, ko je bila kategorizirana kot javna, segala do zemljišč tožeče stranke ali ne, je sodišče prve stopnje, ko je z vmesno sodbo odločilo o obstoju temelja odškodninskega zahtevka tožeče stranke, odgovorilo. Ugotovilo je namreč, da se sporna javna pot drži parcel tožeče stranke. Z nasprotnimi pritožbenimi navedbami poskuša tožena stranka izpodbiti obstoj temelja odškodninskega zahtevka, o katerem pa je že pravnomočno odločeno. Njene trditve, glede na razloge za obnovo iz 394. člena ZPP, ne morejo biti predmet odločanja v postopku obnove. Enako velja za ugovor tožene stranke, da se sodišče prve stopnje v postopku odločanja o obstoju temelja odškodninskega zahtevka naj ne bi opredelilo do trditve, da v projektu, ki je bil podlaga za pridobitev gradbenega dovoljenja, ni bila predvidena pot po nekdanji občinski javni poti in tudi v gradbenem dovoljenju naj ne bi bil določen dostop po sporni javni poti. Tudi ta ugovor je usmerjen zoper temelj zahtevka, o katerem je bilo že odločeno, navedeni ugovor pa tudi ne predstavlja katerega od zakonsko dovoljenih obnovitvenih razlogov.

7. Tožena stranka je 12. 10. 2017 predlagala obnovo postopka na podlagi odločbe Upravne enote ..., št. ... z dne 1. 6. 2015, s katero je upravni organ odločil, da se izdano gradbeno dovoljenje tožeči stranki za gradnjo stanovanjskih dvojčkov B. razveljavi in se odločba za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne. Zatrjevala je, da sta s tem podana dva obnovitvena razloga - odločitev matičnega organa o predhodnem vprašanju v smislu 9. točke 394. člena ZPP, saj je za odškodninski zahtevek bistveno, ali je gradnja zakonita ali ne; oziroma novo dejstvo in nov dokaz v smislu 10. točke 394. člena ZPP. Gradbeno dovoljenje naj bi bilo razveljavljeno prav zato, ker tožeča stranka ni imela zagotovljenega dostopa, zaradi česar gradbeno dovoljenje ne bi smelo biti izdano. Navajala je, da zato, ker gradnja ni zakonita, tožena stranka tožeči stranki ni mogla povzročiti škode.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bilo potrebno predlagano obnovo zavrniti, saj na podlagi zatrjevane upravne odločbe, s katero je bila predhodno izdana odločba o gradbenem dovoljenju razveljavljena, tožena stranka ne more doseči obnove postopka. Po določbi 9. točke 394. člena ZPP je obnova dopustna, če se opira sodna odločba na drugo sodno odločbo ali na odločbo kakšnega drugega organa, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena. Vendar pa se v konkretnem primeru vmesna sodba VIII Pg 3164/2010 z dne 28. 10. 20141 ne opira na (sedaj razveljavljeno) gradbeno dovoljenje. Navedena vmesna sodba o obstoju temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke temelji na Odloku o kategorizaciji občinskih cest v Občini Brezovica, s katero je tožena stranka sporno pot kategorizirala kot občinsko (javno) cesto (Odlok), nato pa je navedeno pot s sklepom z dne 11. 12. 2017 izločila iz kategorizacije občinskih cest. Navedeni dejanji skupaj tvorita protipravno ravnanje tožene stranke, ki je tožeči stranki povzročilo škodo.2 Tudi ne držijo pritožbene navedbe, da je tožeča stranka odškodnino uveljavljala zaradi umika kategorizacije javne poti, temveč iz tožbe izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki očitala nezakonitost zaradi dveh dejanj, sprejetja Odloka brez vnaprejšnje ureditve lastništva poti in naknadne neizvedbe odkupa poti ter izdaje sklepa o izločitvi sporne poti iz kategorizacije občinske ceste. Zaradi zgoraj navedenega Odloka se je tožeča stranka upravičeno zanašala, da ima zagotovljen neoviran dostop do svojih zemljišč in prav iz tega razloga je tudi pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo na teh zemljiščih. Z Odlokom nastalo protipravno stanje bi tožena stranka lahko sanirala tako, da bi z lastniki zemljišč na sporni poti sklenila pravne posle za pridobitev lastninske pravice na teh zemljiščih ali pa bi izpeljala razlastitveni postopek. Za nobeno od navedenih možnosti se brez upravičenega razloga ni odločila, temveč je s sklepom izvzela pot iz kategorizacije občinske ceste. S tem je tožeči stranki povzročila škodo, saj se je pravni položaj tožeče stranke spremenil brez utemeljenega razloga (načelo zaupanja v pravo – glej sklep VS RS III Ips 21/2016).

9. Ključno je torej, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano ravno zaradi izdanega Odloka, ki je sporno pot kategoriziral za občinsko cesto, s čimer je imela tožeča stranka upravičeno pričakovanje, da ima do svojih zemljišč zagotovljen neoviran dostop zemljišč, na katerih je nato izvedla gradnjo objektov. Iz odločbe o razveljavitvi gradbenega dovoljenja izhaja, da je bilo gradbeno dovoljenje razveljavljeno, ker je tožena stranka z navedenim Odlokom s podzakonskim aktom (protiustavno) razlastila zasebne lastnike zemljišč na sporni poti. Razlog za razveljavitev gradbenega dovoljenja torej ni v sferi tožeče stranke, kot je to zmotno trdila pritožnica, temveč v sferi tožene stranke. Tožena stranka bi lahko nastalo protiustavno stanje sanirala z eno od zgoraj navedenih možnosti, česar ni storila. Zato dejstvo, da je gradbeno dovoljenje razveljavljeno, tožene stranke ne odvezuje odškodninske odgovornosti zaradi njenega protipravnega ravnanja (izdaje Odloka in nato sklepa, s katerim je sporno pot izvzela iz kategorizacije občinske ceste). Posledično za odločitev niso bistvene pritožbene navedbe glede razlik med razveljavitvijo in odpravo gradbenega dovoljenja.

10. Tožena stranka tudi ne more uspeti s sklicevanjem na sklep VSL I Cp 2385/2016 z dne 9. 2. 2017. V navedeni zadevi je namreč sodišče presojo o protipravnem ravnanju toženke oprlo tudi na ugotovitev, da je nezakonito odpovedala pogodbo o koncesiji, nakar je bilo naknadno v drugem postopku ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o koncesiji zakonita. V konkretnem primeru ne gre za primerljivo situacijo, saj sodišče pri izdaji vmesne sodbe odločitve o obstoju temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke ni oprlo na gradbeno dovoljenje, ki je bilo izdano tožeči stranki. Pa tudi sicer v obravnavanem primeru razveljavitev izdanega gradbenega dovoljenja ne pomeni, da je tožena stranka ravnala zakonito oziroma, da ni ravnala protipravno (za razliko od citiranega sklepa, kjer je šlo za to, da je bilo naknadno ugotovljeno, da je tožena stranka ravnala zakonito). Zato dejstvo, da je bilo gradbeno dovoljenje kasneje (pravnomočno) razveljavljeno, tožene stranke ne bi oziroma ne more razbremeniti pravnomočno ugotovljenega obstoja temelja njene odškodninske odgovornosti. Posledično pa tudi ni podan razlog za obnovo postopka zaradi novih dejstev in dokazov (10. točke 394. člena ZPP). Obnova po navedeni točki je namreč mogoča le ob podani možnosti, da bi novo dejstvo/nov dokaz lahko vplival na za toženo stranko ugodnejšo sodbo. Ker v konkretnem primeru glede na zgoraj navedeno temu ni tako, pritožbeno sodišče na druge pritožbene navedbe v zvezi z obnovitvenim razlogom iz 10. točke 394. člena ZPP (da ne drži, da bi sodišče razveljavitev gradbenega dovoljenja lahko upoštevalo kot obnovitveni razlog le, če bi do razveljavitve prišlo že v času trajanja postopka, v katerem je bila izdana vmesna sodba), ni odgovarjalo.

11. Navsezadnje pa se, kot izhaja že iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1526/2015 z dne 15. 12. 2015, ki je potrdilo neutemeljenost prvega predloga tožene stranke za obnovo, lahko ugovori, ki so nastali po pravnomočnosti vmesne sodbe (tudi tisti, ki se nanašajo na temelj zahtevka), postavijo še do končne odločitve sodišča prve stopnje v tej zadevi (Galič A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 66). Razlog za obnovo po 10. točki 394. člena ZPP so zato lahko le razlogi, ki so obstajali pred pravnomočnostjo vmesne sodbe, kar za razveljavitev gradbenega dovoljenja ne drži. 12. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato jo je zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 2. 10. 2018

13. Tožena stranka je 26. 4. 2018 predlagala obnovo postopka na podlagi sodbe VS RS II Ips 304/2017 z dne 5. 3. 2018, s katero je bilo med drugim odločeno, da so lastniki zemljišč na sporni poti dolžni tožeči stranki izstaviti listino, na podlagi katere bo lahko vknjižila služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi vozili na tej poti. Tožena stranka je trdila, da je bila s tem spremenjena podlaga, na katero se je opiralo sodišče, ki je izdalo vmesno sodbo o obstoju temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke (9. točka 394. člena ZPP) oziroma, da gre za novo dejstvo in nov dokaz v smislu 10. točke 394. člena ZPP.

14. Materialno pravno zmotne so pritožbene navedbe, da je VS RS s sodbo II Ips 304/2017 z dne 5. 3. 2018 le ugotovilo obstoj služnosti hoje in vožnje tožeče stranke na sporni poti. Iz navedene sodbe VS RS namreč nedvomno izhaja, da je tožeča stranka uspela z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi služnostne pogodbe. Zgolj služnostna pogodba namreč ne zadostuje za nastanek služnosti, temveč je potreben še vpis v zemljiško knjigo. Tožeča stranka je torej uspela z zahtevkom na pogodbeni podlagi in ne z ugotovitvenim zahtevkom. Služnost hoje in vožnje na sporni poti in s tem neoviran dostop do svojih zemljišč je tožeča stranka tako pridobila šele na podlagi te sodbe VS RS. Zato nasprotne pritožbene navedbe, da je imela tožeča stranka služnostno pravico že od leta 1969, niso utemeljene.

15. Nadalje ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje toženi stranki pripisalo odškodninsko odgovornost zaradi ukinitve kategorizacije. Kot že navedeno je v okviru razlogov za zavrnitev pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 12. 12. 2017 nedvomno, da je tožeči stranki povzročilo škodo ravnanje tožene stranke, ki ga tvorita izdaja Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini Brezovica. brez vnaprejšnje ureditve lastništva poti oziroma odkupa po postopku razlastitve, in izdaja sklepa o izločitvi javne poti iz kategorizacije občinskih cest. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da je tožeča stranka naknadno, z navedeno sodbo VS RS, na sporni poti pridobila služnostno pravico hoje in vožnje. S tem v zvezi namreč niso utemeljene pritožbene navedbe, da med ukinitvijo kategorizacije in nezmožnostjo uporabe nepremičnin ni vzročne zveze, ker naj bi tožeča stranka do nepremičnin lahko dostopala na podlagi služnostne pravice, ki naj bi jo imela vse od leta 1969. Zmotno je stališče tožene stranke, da ima tožeča stranka služnost že od leta 1969, temveč jo je pridobila šele na podlagi zgoraj navedene sodbe VS RS (in vpisa v zemljiško knjigo). VS RS namreč ni zgolj ugotovilo obstoj služnosti, temveč je lastnikom zasebnih zemljišč na sporni poti naložilo izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Navedena sodba VS RS ima torej učinke za naprej (ex nunc). Zato tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je imela tožeča stranka zaradi služnosti dostop do svojih zemljišč zagotovljen ne glede na to, ali je (bila) pot kategorizirana kot javna, ali ne. Iz tega razloga tožena stranka v pravnomočnem postopku, v katerem je bila izdana vmesna sodba, ne bi mogla ugovarjati, da ima tožeča stranka služnostno pravico na sporni poti, saj jo le-ta nesporno takrat še ni imela. Tudi, če je že razpolagala s pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice iz leta 1969 (v odgovoru na pritožbo sicer trdi, da ni), slednja ne zadostuje za pridobitev služnosti, temveč je potreben še razpolagalni pravni posel in sicer izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ter vpis v zemljiško knjigo. Tudi dejstvo, da je tožeča stranka s sodno uveljavitvijo služnosti čakala, v konkretnem primeru ne more iti v breme tožeče stranke, saj je zaradi izdanega Odloka o kategorizaciji sporne poti za javno (občinsko) pot in izdanega gradbenega dovoljenja, upravičeno pričakovala, da ima do svojih zemljišč neoviran dostop. V navedenih okoliščinah, ko je bila pot kategorizirana kot javna, vprašanje služnosti logično ni bilo relevantno, ker služnost v primeru, ko je pot javna (in jo lahko vsak uporablja), ni niti potrebna, niti mogoča, saj na javni cesti (ki je javno dobro) ni mogoče pridobiti stvarnih pravic (drugi odstavek 2. člena Zakona o javnih cestah).

16. Glede na navedeno je za odločitev bistveno, da je tožena stranka iz že zgoraj navedenih razlogov ravnala protipravno. V kolikor bi svojo (prvo) nezakonito ravnanje, to je kategorizacijo sporne poti za občinsko cesto, čeprav ni imela lastništva te poti, sanirala tako, da bi lastništvo na navedeni poti pridobila (s pravnim poslom ali razlastitvijo), tožena stranka ne bi izgubila svoje upravičenega pričakovanja, da ima neovirani dostop do svojih zemljišč in si ne bi bila primorana naknadno zagotoviti dostop na drug način.3 Ker se vmesna sodba o obstoju temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke opira na že navedeni Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Brezovica in sklep o ukinitvi te kategorizacije za sporno pot, pogoji za obnovo po 9. točki 394. člena ZPP niso izpolnjeni. Slednja namreč določa, da se pravnomočno končan postopek lahko obnovi, če se izdana sodna odločba opira na drugo sodno odločbo ali na odločbo kakšnega drugega organa, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena. V konkretnem primeru pogoji niso izpolnjeni, saj se vmesna sodba ne opira na morebitno odločbo o (ne)obstoju služnosti.

17. V zvezi z obnovitvenim razlogov iz 10. točke 394. člena ZPP pa pritožbeno sodišče poudarja, da je ključno, da je obnova po navedeni točki mogoča le, če so nova dejstva/novi dokazali obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek in le ob podani možnosti, da bi novo dejstvo/nov dokaz lahko vplival na za toženo stranko ugodnejšo sodbo. Ker glede na zgoraj navedeno v konkretnem primeru temu ni tako, saj tožeča stranka služnosti ni pridobila na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnosti iz leta 1969, temveč šele na podlagi sodbe VS RS iz leta 2018 (z vpisom v zemljiško knjigo na podlagi zemljiškoknjižnih dovolil ali na podlagi te sodbe, če dovolila ne bodo izdana), torej po pravnomočno končanem prejšnjem postopku izdaje vmesne sodbe, pritožbeno sodišče na druge pritožbene navedbe v zvezi z obnovitvenim razlogom iz 10. točke 394. člena ZPP ni odgovarjalo, saj za odločitev niso bistvene (npr. glede pravočasnosti sklicevanja na sodbo VS RS o služnosti in glede tega, ali je kasneje izdana sodba lahko obnovitveni razlog). V zvezi s tem tudi ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke na sklep VS RS II DoR 168/2017 z dne 16. 11. 2017, s katerim je VS RS dopustilo revizijo glede vprašanja teka roka za obnovo postopka po 396. členu ZPP, kadar je razlog obnove pravnomočna sodba kasneje izdana v drugem postopku, saj vprašanje pravočasnosti glede na zgoraj navedeno, v konkretnem primeru ni odločilno.

18. Na pritožbene navedbe, da sporna cesta ni segala do zemljišč tožeče stranke, je pritožbeno sodišče odgovorilo že zgoraj v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 12. 12. 2017. 19. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbenih stroških

20. Tožena stranka s pritožbama ni uspela, zato je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovorov na pritožbi. Upoštevaje priglašene stroške in vrednost spornega predmeta (tar. št. 18. in 21. Odvetniške tarife), je pritožbeno sodišče tožeči stranki za odgovor na pritožbo zoper sklep z dne 12. 12. 2017 priznalo nagrado v višini 3000 točk, materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena Odvetniške tarife in sicer 40 točk ter 22 % DDV, kar znese 1.702,34 EUR. Za odgovor na pritožbo zoper sklep z dne 2. 10. 2018 pa je tožeči stranki priznalo nagrado v višini 3.750 točk in 22 % DDV, vse skupaj 2.099,92 EUR. Za oba odgovora na pritožbi je torej tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 3.802,30 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1 Ki je postala pravnomočna, ko je pritožbeno sodišče zavrnilo vloženo pritožbo tožene stranke s sodbo VSL I Cpg 410/2015 z dne 15. 4. 2015. 2 Tako Sodba VS RS III Ips 21/2016 z dne 25. 7. 2017, s katero je VS RS zavrnilo revizijo vloženo zoper odločitev o obstoju temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke. 3 Tako Sodba VS RS III Ips 21/2016 z dne 25. 7. 2017, s katero je VS RS zavrnilo revizijo vloženo zoper odločitev o obstoju temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke.