Jedro

Neutemeljena je pritožbena graja, da je odmerjeni znesek previsok zato, ker je tožnik glavnino telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prestal zaradi natega vratne muskulature na vratu in hrbtu, glede na odmerjeno odškodnino 2.200,00 EUR v delni sodbi sodišča prve stopnje, z dne 22. 10. 2013, pa ni mogoče, da bi odškodnina za nateg vratne muskulature na vratu in hrbtu znašala le 800,00 EUR. Primernosti odškodnine za utrpelo nematerialno škodo namreč ni mogoče presojati z vidika strogega matematičnega izračuna, ampak jo je potrebno določiti celostno, kot primerno satisfakcijo tistemu, ki jo je utrpel.

Izrek

I. Pritožbam se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka spremeni tako, da se znesek „296,74 EUR“ nadomesti z zneskom „293,14 EUR“, v točki III. izreka pa spremeni tako, da se znesek „647,81 EUR“ nadomesti z zneskom „649,01 EUR“.

II. Sicer se pritožbi zavrneta in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka in tožena stranka sami nosita nastale jima stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je eventualno tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) 296,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2007 dalje do plačila, v presežku do zneska 3.276,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2007 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 1.808,79 EUR od 10. 3. 2007 do 20. 6. 2007, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan v 15 dneh toženki povrniti 647,81 EUR stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila.

2. Zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje toženka zaradi napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri nepremoženjske škode tožniku prisodilo previsoko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, saj je glede na zavarovalno kritje upoštevalo le poškodbi glave in levega zapestja in tožniku odmerilo odškodnino v višini kar 1.400,00 EUR. Isto sodišče je namreč že z delno sodbo, z dne 22. 10. 2013, primarni toženki naložilo plačilo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki pa vsebuje tudi odškodnino za poškodbo vratne hrbtenice v višini 2.200,00 EUR. Glede na to je sodišče prve stopnje očitno ocenilo, da za poškodbo vratne hrbtenice odpade le 800,00 EUR, kar je po oceni toženke nepravilno. Za utrpelo poškodbo glave in levega zapestja bi po mnenju toženke pravična odškodnina bila do največ 800,00 EUR.

- Toženka tudi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku napačno priznalo doplačilo zdravstvenih storitev in potne stroške, ki se nanašajo na fizioterapijo, katera je bila potrebna le zaradi poškodbe mišic vratne hrbtenice, ki pa ni predmet zavarovalnega kritja. Sodišče prve stopnje je v tem delu napačno uporabilo zavarovalne pogoje kot materialno pravo, kot tudi 174. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

- Toženka v pritožbi zaključuje, da je zaradi navedenega posledično napačen tudi izrek glede pravdnih stroškov in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni ali jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje, priglaša pa tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Tožnik sodbo sodišča prve stopnje izpodbija le v odločitvi o stroških postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s stroškovnim izrekom napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialnopravna določila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

- Tako tožnik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje toženki ne bi smelo priznati priglašenih stroškov pravdnega postopka, ker je v obravnavani zadevi s sklepom P 491/2008, z dne 6. 10. 2014, ugotovilo, da je pravda zoper toženko (kot eventualno toženko) prenehala teči s pravnomočnostjo sodbe zoper primarno toženko dne 2. 9. 2014. Z navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o podrednem tožbenem zahtevku izven glavne obravnave, ki ga je izpodbijal le tožnik in s pritožbo uspel. Zato je nastala situacija, ki jo predvideva sedmi odstavek 163. člena ZPP in v tem primeru bi morala toženka zahtevati povrnitev stroškov v 15 dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka. Ker tega ni storila, je izgubila pravico do povračila pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje, ki je toženki kljub temu priznalo pravdne stroške, je ravnalo v nasprotju s sedmim odstavkom 163. člena ZPP in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

- Tožnik tudi meni, da ni mogoče preizkusiti porazdelitve uspeha med obe pravdni stranki, po katerem bi naj tožnik uspel zgolj 5,76%. Po mnenju tožnika, ki je po temelju uspel zgolj z 20%, bi bilo pri odmeri stroškov potrebno izhajati tudi iz doseženega uspeha v pravdi glede na višino, ki je 45,28% in nato upoštevaje aritmetično sredino upoštevati, da je tožnik proti toženki uspel z 32,64%. Sodišče prve stopnje pa je neutemeljeno, očitno dvakratno znižalo osnovo, saj bi tudi tožnikov uspeh v razmerju do zneska 3.276,41 EUR bil 9,06%.

- Sodišče prve stopnje tožniku prav tako neutemeljeno ni priznalo priglašenih stroškov za plačano sodno takso za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, z dne 6. 10. 2014, saj je s pritožbo uspel, sodba pa o tem tudi nima nikakršnih razlogov.

- Tožnik glede na navedeno pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem stroškovnem delu spremeni tako, da toženki naloži povrnitev pravdnih stroškov tožnika, priglaša pa tudi stroške pritožbenega postopka.

5. Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril in se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

- O pritožbi toženke:

7. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona. Glede na v postopku na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in vsa pravno odločilna dejstva (kar pritožbeno ni sporno), ki so pomembna za odločitev o sedaj grajani višini tožniku odmerjene odškodnine, pa je pritrditi pritožbi toženke, da je pri odmeri odškodnine za materialno škodo, ki se nanaša na povračilo potnih stroškov, ki so tožniku nastali s prevozi na fizioterapijo v višini 18,00 EUR, sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP), kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Tožnik je bil dne 22. 4. 2006 kot voznik osebnega avtomobila udeležen v prometni nesreči s soudeleženko voznico osebnega avtomobila T.K., v kateri mu je nastala nematerialna in materialna škoda. S tožbo je primarno zahteval odškodnino od Z.M. d.d., pri kateri je bilo sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje osebnega vozila T.K. za nematerialno in materialno škodo v skupni višini 6.147,71 EUR (oziroma zaradi že izplačanega nespornega dela odškodnine v višini 1.250,00 EUR, le razliko odškodnine v znesku 4.897,71 EUR), podrejeno pa je zahteval odškodnino za nematerialno in materialno škodo od eventualne toženke Z.T. d.d., pri kateri je imel v času prometne nesreče sklenjeno AO-plus zavarovanje oziroma zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb, v skupni višini 5.147,71 EUR, saj ni vtoževal odškodnine za pretrpljeni strah.

- Sodišče prve stopnje je z delno sodbo (ta je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 461/2014, z dne 2. 9. 2014) razsodilo, da zavarovanka primarne toženke za obravnavani škodni dogodek nosi krivdo v obsegu 80%, tožnik pa v obsegu 20% in primarni toženki naložilo, da je tožniku dolžna plačati 1.871,29 EUR odškodnine (s pripadajočimi obrestmi), v presežku do vtoževanega zneska pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

- V skladu s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1586/2014, z dne 12. 6. 2015 (s tem sklepom je bilo odločeno o pritožbi tožnika zoper sklep sodišča prve stopnje I P 491/2008, z dne 6. 10. 2014, s katerim je to ugotovilo, da je pravda glede eventualno, podrejeno, tožene Z.T. d.d. prenehala teči s pravnomočnostjo sodbe zoper primarno toženo Z.M. d.d. dne 2. 9. 2014), je pravda glede eventualno tožene Z.T. d.d., torej toženke, prenehala teči glede plačila 1.871,29 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.808,79 EUR od dne 20. 6. 2007 in od zneska 62,50 EUR od dne 27. 9. 2006 dalje do plačila, s pravnomočnostjo sodbe zoper primarno toženo Z.M. d.d. dne 2. 9. 2014. 9. Sodišče prve stopnje je v izvedenem postopku ugotovilo, da je za v vtoževanem škodnem dogodku (prometna nesreča) utrpelo nematerialno in materialno škodo tožnik odgovoren 20%, soudeleženka pa 80%. Toženka je zato na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe s tožnikom (AO-plus zavarovanje) tožniku odškodninsko odgovorna za nematerialno in materialno škodo zaradi utrpelih telesnih poškodb (tožnik je v obravnavanem škodnem dogodku utrpel nateg vratne muskulature na vratu in hrbtu, udarec v glavo in nateg levega zapestja), vendar pa je v skladu s četrtim odstavkom 2. člena Splošnih pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb PG-aop/05-2 (v nadaljevanju Splošni pogoji) izključeno jamstvo toženke za poškodbo zaradi natega vratne muskulature na vratu in hrbtu.(1)

10. Tožnik je zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zahteval 4.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je dosodilo 1.400,00 EUR. Toženka dosojeno odškodnino izpodbija, ker meni, da je previsoka, glede na to, da pri njeni višini niso upoštevane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je tožnik trpel zaradi natega vratne muskulature na vratu in hrbtu.

- Po oceni pritožbenega sodišča je odmerjena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1.400,00 EUR zaradi pretrpljenih telesnih bolečin kot posledice udarca v glavo in natega levega zapestja, upoštevajoč vse nevšečnosti, ki jih je tožnik v zvezi s tem utrpel, primerna, saj ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 179. in 182. člena OZ. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo čas trajanja bolečinskega obdobja ter intenziteto bolečin in vse neugodnosti tekom zdravljenja, kot je to obrazložilo v točkah 33., 34. in 35. razlogov izpodbijane sodbe, višina odškodnine pa je tudi primerljiva z višinami odškodnin, ki so se za takšne in podobne škode izoblikovale v sodni praksi.

- Neutemeljena je pritožbena graja, da je odmerjeni znesek previsok zato, ker je tožnik glavnino telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prestal zaradi natega vratne muskulature na vratu in hrbtu, glede na odmerjeno odškodnino 2.200,00 EUR v delni sodbi sodišča prve stopnje, z dne 22. 10. 2013, pa ni mogoče, da bi odškodnina za nateg vratne muskulature na vratu in hrbtu znašala le 800,00 EUR. Primernosti odškodnine za utrpelo nematerialno škodo namreč ni mogoče presojati z vidika strogega matematičnega izračuna, ampak jo je potrebno določiti celostno, kot primerno satisfakcijo tistemu, ki jo je utrpel. 11. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku napačno priznalo, kot materialno škodo, doplačilo zdravstvenih storitev zaradi nesklenjenega dodatnega zdravstvenega zavarovanja v znesku 47,71 EUR. Pravna podlaga je podana v prvem odstavku 174. člena OZ(2). Tudi po stališču pritožbenega sodišča dejstvo, da tožnik ni imel urejenega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, tožniku ne more biti v škodo.

12. Je pa pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku priznalo povračilo potnih stroškov, ki so mu nastali s prevozi na fizioterapijo v višini 18,00 EUR. Toženka utemeljeno uveljavlja, da tožniku ti stroški ne gredo, ker je v skladu s Splošnimi pogoji toženke za AO-plus zavarovanje odgovornost toženke zaradi natega vratne muskulature na vratu in hrbtu izključena.

- Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP), tako da pri dosojeni odškodnini tega zneska ni upoštevalo, v ostalem pa pritožbo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

- O pritožbi tožnika:

13. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev, naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Po oceni pritožbenega sodišča sodba sodišča prve stopnje vsebuje odločilne razloge, na katerih temelji stroškovna odločitev sodišča prve stopnje. Prav tako je razvidno (čeprav sodišče prve stopnje tega ni izrecno navedlo), da je o pravdnih stroških odločalo na podlagi ugotovljenega končnega uspeha pravdnih strank v postopku, izhajajoč iz postavljenega zahtevka (ves čas nespremenjenega) toženki v višini 5.147,71 EUR v razmerju na znesek doseženega uspeha v pravdi.

14. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ni uporabilo določila sedmega odstavka 163. člena ZPP, kar je po mnenju tožnika vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe - V obravnavanem primeru ne gre za procesno situacijo, ki bi sodišču prve stopnje nalagala uporabo sedmega odstavka 163. člena ZPP. S sklepom sodišča prve stopnje, z dne 6. 10. 2014, pravda glede toženke (eventualno, podrejeno tožene) ni prenehala teči s pravnomočnostjo sodbe zoper primarno toženo Z.M. d.d. dne 2. 9. 2014, saj je bil ta sklep sodišča prve stopnje s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1586/2014, z dne 12. 6. 2015, spremenjen.

- Sodišče prve stopnje je zato o tožbenem zahtevku zoper toženko (kot eventualno toženo) še vedno moralo odločiti v obsegu pravnomočno zavrnjenega tožbenega zahtevka zoper primarno toženko. Določba sedmega odstavka 163. člena ZPP toženke zato ne zavezuje.

15. Neutemeljena je tudi nadaljnja pritožbena graja, ki se nanaša na obveznost sodišča prve stopnje, da pri odločanju o pravdnih stroških ločeno upošteva uspeh tožnika po temelju in njegov uspeh po višini ter nato kot doseženi uspeh šteje aritmetično sredino. Sodišče prve stopnje je pravilno o stroških odločilo upoštevajoč 154. člen ZPP, v skladu z načelom končnega uspeha v pravdi, izhajajoč iz postavljenega tožbenega zahtevka (5.147,71 EUR), ki ga tožnik tekom pravde ni spreminjal. 16. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje tožniku kot potrebni strošek moralo priznati priglašeno plačano sodno takso za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, z dne 6. 10. 2014, v višini 33,00 EUR, saj je tožnik s pritožbo uspel in mu zato ta strošek gre.

- Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi spremenilo tako, da mu je k priznanim stroškom prištelo tudi plačano takso za pritožbo v znesku 33,00 EUR. Poslej stroški tožnika znesejo 3.534,32 EUR.

17. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi ustrezno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP), v ostalem pa pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

- O stroških:

18. Zaradi spremenjene sodbe sodišča prve stopnje je potrebno o stroških celotnega postopka na novo odločiti v smislu drugega odstavka 165. člena ZPP.

19. Tožnik je sedaj upravičen do 3.534,32 EUR pravdnih stroškov, kar je glede na njegov 5,69% uspeh 201,10 EUR.

- Stroški toženke priznani pred sodiščem prve stopnje v znesku 901,41 EUR pritožbeno niso sporni in znašajo glede na njen 94,31% uspeh v pravdi 850,11 EUR.

- Po medsebojnem pobotanju mora tožnik plačati toženki 649,01 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (prvi odstavek 154. člena in 165. člen ZPP).

20. Navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo toženke niso pripomogle, zato sam nosi nastale mu stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

21. Tožnik in toženka sta s pritožbo le neznatno uspela, zato je šteti, da v pretežni meri nista bila uspešna. Svoje pritožbene stroške morata zato nositi sama (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1) : Četrti odstavek 2. člena Splošnih pogojev določa: Škoda zaradi natega ali zvina vratne, prsne in ledvene hrbtenice je krita samo, če je medicinsko ugotovljena poškodba hrbteničnega skeleta ali premik med korpusi vretenc, večji od 3 mm.

Op. št. (2) : Prvi odstavek 174. člena OZ določa: Kdor prizadane drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, mu mora povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so v tem v zvezi ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem.