Jedro

Res je, da (v redkih primerih) izdani vmesni sodbi v istem postopku lahko sledi zavrnilna. Slednje je posledica primerov, ko je ugotavljanje škode povezano z ugotavljanjem kompleksnega sklopa dejstev, ki predhodno niso bila predmet obravnave. V konkretni zadevi ne gre za tak primer, saj končna odločba (glede višine škode) v pretežnem delu pravzaprav temelji na dejstvih, ki so bila ugotovljena že z izdano vmesno sodbo, v nadaljevanju postopka pa so se le še utrdila. Do vseh teh dejstev se je imela prva toženka torej že možnost izjaviti. Če je to storila prepozno (kar se nanaša predvsem na zaključke, ki izhajajo iz mnenja izvedenca B. B.), je odgovornost na njeni strani. Zgolj dejstvo, da je bil v postopku kasneje imenovan še izvedenec C. C., ki je imel nalogo ugotavljanja, ali je B. B. v mnenju storil kakšno strokovno napako, ki bi bistveno vplivala na oceno škode, s poudarkom na pravilni uporabi tarif in sortimentnih tablic, ne pomeni ponovne obravnave več let prej izdelanega B. B. mnenja.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno izvajanje, da pripombe na izvedensko mnenje niso zajete s prekluzijo. Od klasičnega odziva, pripomb stranke na podano izvedensko mnenje, česar prekluzija res ne zajema, gre razločevati situacijo, ko sodišče izvede t.i. pisno materialno procesno vodstvo in strankama naloži, naj se o čem izjavita, določi rok in ju opozori na posledico (286.a člen ZPP), za kar je šlo tudi v konkretni zadevi. Sankcija neaktivnosti (oz. nepravočasne aktivnosti, brez utemeljenega razloga za zamudo) je prekluzija. Tudi iz izpodbijane odločbe izhaja, zakaj so bile pripombe, ki jih je prvotožena podala na izvedenski mnenji B. B. in C. C., prepozne. K temu gre kratko dodati še, da je glavnino teh prvostopenjsko sodišče kljub temu blagohotno upoštevalo in se do njih tudi opredelilo. Neutemeljen je očitek, da ni jasno, obravnavo katerih navedb je sodišče dopustilo, saj slednje izhaja neposredno iz izpodbijane odločbe.

Materialna resnica v pravdnem postopku deluje kot nekakšen „lepotni ideal“. Doseganje slednjega pa je zaradi nadrejenih načel dispozitivnosti in razpravnosti (7. in 212. člen ZPP) odvisno predvsem od strank samih – tudi in zlasti od njihove (pravočasne) procesne aktivnosti, ki je kasnejše (preobširne) pritožbe ne morejo nadomestiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Pokojna tožnica je bila ena od solastnic obsežne gozdne posesti, poznane kot A. Prvotožena družba je s sklenitvijo pogodbe prevzela obveznost upravljanja, gospodarjenja in nadzorovanja s tem gozdom, znotraj družbe pa sta kot direktor in prokurist delovala drugi in tretji toženec. Pokojna je zatrjevala, da so ji toženci povzročili škodo, ker družba ni izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti, drugi in tretji toženec pa sta v družbi zlorabljala položaj. Od njih je zahtevala solidarno plačilo odškodnine v skupni višini 1.911.139,42 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.1 S pravnomočno vmesno in delno sodbo je bilo (v bistvenem) že odločeno, da je delno podan temelj pogodbene odškodninske odgovornosti prvotožene stranke (prve toženke, v preostalem delu je bil zahtevek zoper slednjo zavrnjen), zoper drugega in tretjega toženca pa je bil zahtevek zavrnjen v celoti.2 Predmet nadaljnjega postopka, ki se s to sodbo zaključuje, je bila določitev obsega in višine nastale premoženjske škode (a) zaradi nezakonito (oz. prekomerno, nedovoljeno) posekanega lesa, v višini, ki presega evidentiran posek po uradnih evidencah, in (b) zaradi izgube donosa (prirastka) na ogolelih površinah, ki zaradi obsežnih in nezakonitih posekov zahtevajo daljšo obnovo.

2. Z izpodbijano (končno) odločbo je sodišče prve stopnje najprej zavrglo dopolnitev zahteve za izločitev sodnice, zavrnilo predlog za ponovno odprtje glavne obravnave in dopustilo spremembo tožbe, nato pa razsodilo, da je prva toženka dolžna tožnikoma (dedičema po pokojni prvotni tožnici) plačati 814.862 EUR z zakonskimi obrestmi od 21. 8. 2013 dalje do plačila, v presežku pa je zahtevek zavrnilo, ob tem pa še zavrglo pobotni ugovor prvotoženke. Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih stroškov.

3. Zoper takšno odločbo je prva toženka vložila obsežno pritožbo, v kateri navaja, da odločbo izpodbija v celoti in iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov. V bistvenem navaja, da je B. B. izvedensko mnenje metodološko napačno, nestrokovno, nejasno, nerazumljivo in nepreverljivo ter za to podaja obširne razloge. Poudarja, da mnenje pravzaprav izvira iz drugega postopka in izhaja iz strokovnega mnenja, B. B. pa je presegel okvir zastavljenih nalog in pri tem ravnal v korist tožnikov. Meni, da B. B. sploh nima ustreznega znanja, saj je v imeniku izvedencev vpisan zgolj za gozdarstvo. Pojasnjuje, da ciljno območje ni definirano, nestrokovna je izbira odsekov (vzorcev), na podlagi katerih je B. B. podal svoje zaključke, nejasna sta kraj in čas nastanka škode; vseh pomanjkljivosti pa niti z zaslišanjem in naknadnimi prilogami k mnenju ni bilo mogoče odpraviti. Izpostavlja, da ne more bit ključen zgolj terenski ogled, pač pa predvsem jasno dokumentiranje in pojasnilo, kar je izostalo. Meni, da iz B. B. mnenja izhaja napačna opredelitev višine nastale škode, izvedenec pa je napačno uporabil tudi tarife in sortimentne tablice ter ni zajel vseh stroškov. Navaja, da se o strokovnosti B. B. mnenja pravzaprav ni nihče prepričal. Izvedenec C. C. svoje naloge ni opravil, temveč je B. B. zaključkom le slepo zaupal in jih ni preverjal. Ob tem se kaže tudi sum v nepristranskost C. C. mnenja, saj se je z _obstojem_ B. B. mnenja že predhodno seznanil. Sodišče je prvi toženki vseskozi onemogočalo izjavljanje o rezultatih dokaznega postopka, še posebej pa kritično presojo izvedenskih mnenj, s sklicevanjem, da prva toženka izpodbija temelj oz. je z navedbami prekludirana. Zanemarilo je, da vmesni sodbi še vedno lahko sledi zavrnilna, in ni upoštevalo, da pripombe na izvedensko mnenje niso predmet prekluzije. Pojasnjuje, zakaj pripomb tudi sicer ni mogoče šteti kot prepoznih in opozarja, da ima B. B. mnenje takšne pomanjkljivosti, da bi moralo nanje paziti že sodišče po uradni dolžnosti. Navaja, da je nejasno, do katerih pripomb se je sodišče vendarle opredelilo, ker niso zavlekle postopka. Meni, da bi zaradi nejasnosti sodišče moralo nadaljevati z dokaznim postopkom in očita neizvedbo zaslišanj D. D., E. E. in F. F. ter opozarja na vnaprejšnjo dokazno oceno. Očita, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za branje GGE H., nato pa to isto listino dokazno ocenilo v njeno škodo. Poudarja, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno, saj škode sploh ni oz. je bistveno manjša, sodišče pa ni bilo v dokazni stiski, kar bi opravičevalo uporabo prostega preudarka, temveč se je z vodenjem postopka zavestno odmaknilo od materialne resnice. Graja tudi dokazno oceno, saj ta temelji le na povzemanju B. B. mnenja, spregledana pa so dejstva, ki so prvi toženki v korist. Še posebej je premalo upoštevano, da uradne evidence Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS), ki štejejo za javne listine, ne kažejo razlik med evidentirano in dejansko sečnjo, da materialni dokazi o obstoju neevidentirane sečnje ne obstajajo in nobena od institucij ni ugotovila nepravilnosti, pokojna tožnica pa je bila v spornem obdobju razglašena za naj gospodarja. Sodišču očita, da je sodbo oprlo na izvedensko mnenje B. B. ter strokovno mnenje Biotehniške fakultete, čeprav slednje ne šteje za dokaz. Poleg tega sodišču očita nepravilno uporabo materialnega prava in nasprotuje dovolitvi spremembe tožbe, pri čemer se sklicuje na navedbe, podane tekom postopka, ter napačno oz. nepravilno uporabo pravnih aktov ter pravil stroke. Meni še, da je sodišče neustrezno izvajalo procesno vodstvo, ker strank ni usmerjalo in ni razkrilo, kako namerava voditi dokazni postopek, pri vsem tem pa je ravnalo izrazito v prid tožnikoma in se postavljalo v bran izvedencema. Opisuje, da sodišče kljub napovedani odsotnosti strokovnih pomočnikov ni želelo preložiti naroka, s čimer je onemogočilo vsestransko razjasnitev spora. Meni, da je prišlo do vsebinske združitve dveh pravd, saj je sodišče izvedlo skupen narok, a o združitvi postopkov ni izdalo posebnega sklepa. S takšnim postopanjem sta bili nasprotni stranki v prednosti, saj sta si lahko pomagali. Graja še kršitev pravil o izročitvi zvočnega prepisa, ki ni bil izdelan v predviden roku, ter odločitev o zavrženju dopolnitve zahteve za izločitev sodnice. Pojasnjuje, da niti o (prvotni) zahtevi ni bilo odločeno, ter pojasnjuje, zakaj bi se dopolnitev morala šteti za pravočasno. Višjemu sodišču predlaga, da po potrebi razpiše pritožbeno obravnavo, sicer pa naj pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom.

4. Tožnika v odgovoru menita, da je pritožba neutemeljena. Predlagata zavrnitev pritožbe in priglašata pritožbene stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bilo ugotavljanje odločilnih dejstev glede nastale škode zvezano s številnimi strokovnimi vprašanji (predvsem) s področja gozdarstva. Ker prvostopenjsko sodišče s takšnim strokovnim znanjem ni razpolagalo, je izvedlo obsežen dokazni postopek z izvedencem B. B. in ga dodatno nadgradilo še z imenovanjem (nekakšnega kontrolnega) izvedenca C. C. (243. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Po prepričanju pritožbenega sodišča se obe izvedenski mnenji, ki sta v bistvenem med seboj skladni, kažeta kot jasni, strokovni, popolni in prepričljivi. Tudi na (prepozno) podane pripombe (prve)toženke in tiste, ki izhajajo iz predloženih strokovnih mnenj, sta izvedenca odgovorila obširno in argumentirano ter s sklicevanjem na podlago v spisu, zato niti pripombe ne ustvarjajo utemeljenega dvoma v pravilnost njunih mnenj. Zgolj nestrinjanje stranke z vsebino mnenj in zaključki izvedencev nadaljevanja dokaznega postopka s postavitvijo novih izvedencev ne utemeljuje. Pritožbeno sodišče posledično ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče njunima mnenjema utemeljeno sledilo. Dvoma v navedeno ne vzpostavijo niti pritožbeni očitki, ki se v večji meri nanašajo na vsebino izvedenskih mnenj, kar pritožbeno sodišče nadrobneje pojasnjuje v nadaljevanju.

7. Res je, da B. B. mnenje temelji (tudi) na izvedenskem mnenju, ki ga je izdelal v predhodnem postopku, a je mnenje, na katerega se opira izpodbijana odločba, prilagojeno konkretni zadevi in zastavljenim nalogam.3 Pojasniti gre, da je območje A., na katero so se zadevne pravde nanašale, izjemno obsežno (meri približno 3.600 ha), vsebinska tematika je kompleksna in je zahtevala številne terenske oglede, naloge, ki so bile postavljene izvedencu, pa so si bile v različnih postopkih med seboj sorodne. Vsa navedena dejstva govorijo za to, da je postavitev istega izvedenca v več pravdah, ki potekajo v približno enakem časovnem obdobju in se nanašajo na vsebinsko podobne ali enake zahtevke, ekonomična in smiselna, saj takšen izvedenec tematiko že pozna. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izvedenec B. B. prav zato razpolagal s še več znanja in izkušnjami.

8. Že prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, zakaj šteje, da je B. B. kot izvedenec »s splošnega področja gozdarstva« usposobljen podajati mnenja tudi s podpodročij slednjega (ekonomika in organizacija gozdarstva) ter hkrati tudi s področja statistike, ter poudarilo, da je bilo v zadevi nujno predvsem poznavanje gozdov in gozdarske stroke nasploh.4 Z navedenim v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, vse navedeno pa nenazadnje odraža B. B. izvedensko mnenje. Ob tem gre še pojasniti, da je izbira in določitev izvedenca v pristojnosti sodišča in ni neobičajno, da se zanj postavi strokovnjaka, ki sploh ni vpisan v imenik sodnih izvedencev ali pa ni vpisan za prav določeno podpodročje (prvi odstavek 244. člena v zvezi z 245. členom ZPP). Imenik sodiščem le olajša iskanje ustreznih strokovnjakov, same izbire pa ne omejuje. Izvedenec B. B. je, kot že izpostavljeno, svoje delo dobro opravil, njegovo mnenje, dopolnitve in odgovori pa njegovo ustrezno usposobljenost še dodatno potrjujejo.

9. Prav tako je neutemeljen očitek, da je izvedenec B. B. izhajal iz predpravdnega mnenja Biotehniške fakultete in na to navezujoč se očitek »napake teksaškega strelca«. Poudariti gre, da je bilo ob B. B. imenovanju za izvedenca v spisu že več strokovnih, predpravdnih mnenj obeh strank, iz česar sledi, da B. B. ob izdaji svojega mnenja ni mogel biti obremenjen z izsledki enega od mnenj, saj so si bila različna. Že prvostopenjsko sodišče pa je pojasnilo, da so (edini) podatki, ki jih naj bi B. B. iz spornega strokovnega mnenja povzel, za odločitev nerelevantni, saj je zahtevek za te dve obliki škode že pravnomočno zavrnjen.5 Sicer pa gre ugotoviti, da je B. B. izhajal iz lastnih ugotovitev in strokovnega znanja, vso uporabljeno literaturo, vire podatkov in metode dela pa je v mnenju natančno povzel in argumentirano pojasnil še v zaslišanju.

10. Kako jasno, razumljivo, strokovno in preverljivo je izvedenec B. B. opravil svojo nalogo, izhaja tudi iz izpodbijane odločbe, saj je prvostopenjsko sodišče s povzemanjem opravljenega dela izvedenca obširno pojasnjevalo celotno metodologijo ugotavljanja višine škode.6 S tem je pravzaprav že odgovorilo na dileme, ki jih v pritožbenem postopku ponovno izpostavlja pritožnica. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na domnevno nejasen in nepravilno ugotovljen nastanek škode (tako v časovnem in krajevnem, kot tudi metodološkem, strokovnem vidiku), se pritožbeno sodišče v izogib obsežnemu ponavljanju na izpostavljeno sklicuje. Ob tem pa gre še poudariti, da so bile konkretizirane pripombe na B. B. mnenje podane prepozno (kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju). Kljub temu jih je prvostopenjsko sodišče (v glavnem) dopustilo, B. B. pa je nanje zadovoljivo odgovoril, tudi na zaslišanju, ko je imela prva toženka še naknadno dano možnost razjasnjevanja domnevnih nasprotij in pomanjkljivosti. In še: to B. B. mnenje, ki je torej že samo po sebi imelo vse „atribute“ pravega izvedenskega mnenja, kot se izraža pritožnica, je dodatno v bistvenem potrdil še izvedenec C. C. Tudi na očitek, da naj slednji ne bi opravil svoje naloge, ker B. B. mnenja ni računsko in terensko preverjal (kar bi pravzaprav pomenilo izdelavo novega izvedenskega mnenja, slednje pa bi bilo v opisani procesni situaciji nesmiselno), je že odgovorilo prvostopenjsko sodišče: C. C. je svojo nalogo opravil v celoti in tako, kot je bila zastavljena ter argumentirano, popolno in jasno odgovoril na vsa strokovna vprašanja.7 Kako natančno analizo B. B. mnenja je slednje zahtevalo, pa predstavlja strokovno vprašanje, zato pritožnica s svojimi (laičnimi) špekulacijami, češ da se drugače kot z izračunom mnenja ne da preveriti, ne more uspeti. Če bi C. C. res „slepo zaupal B. B. mnenju“, svojega prav gotovo ne bi mogel tako jasno in argumentirano predstaviti. In spet: tudi pripombe na C. C. mnenje (ki so de facto po vsebini predstavljale pripombe na B. B. mnenje), je prva toženka podala prepozno, pri tem pa niti z (blagohotno) upoštevanimi pripombami na zaslišanju ni uspela vzpostaviti dvoma v pravilnost podanega mnenja.

11. Nejasen je pritožbeni očitek, da saj bi bil podan sum v C. C. nepristranskost, ker naj bi se slednji že prej seznanil z obstojem B. B. izvedenskega mnenja in s to okoliščino ni seznanil sodišča. Prvič, ker ni jasno, kako naj bi zavedanje o obstoju nekega mnenja lahko vplivalo na izvedenčevo nepristranskost, saj je v vsakem primeru neizbežno in potrebno, da se naknadno (tj. ob izdelavi svojega mnenja) seznani s celotnim spisom in tudi vsebino že izdelanih mnenj, in drugič: ker ni jasno, kaj pritožnica s tem očitkom sploh želi doseči – njegove izločitve namreč ne zahteva.

12. Pritožnica zanemarja, da je pravica do izjavljanja časovno omejena. V konkretni zadevi se je slednje pokazalo v dveh vidikih – v zvezi z nedopuščenostjo navedb, pripomb, ki se nanašajo na že pravnomočno ugotovljen temelj pogodbe odškodninske obveznosti, ter nedopuščenostjo navedb, ki se sicer nanašajo „le“ na višino škode, a so bile podane prepozno, tj. po izteku roka za izjasnitev in podajo pripomb oz. celo po že zaključeni izvedbi dokaza in brez izkazanega upravičenega razloga za zamudo. Ne gre torej za nesorazmerno omejevanje dokazovanja in onemogočanje kritičnega izjavljanja o procesnem gradivu, temveč za spoštovanje institutov pravnomočnosti in prekluzije ter načela ekonomičnosti postopka. Nenazadnje pa pritožbeno sodišče dodaja, da je nekorektno pritožbeno zatrjevanje, da je dokazni postopek kazal vedno več nejasnosti (ob vsem že navedenem se izkaže kvečjemu obratno), prvostopenjsko sodišče pa naj bi se vedno bolj trudilo zaključiti postopek. Navedba, da ni jasno, zakaj je bilo treba tako dolgo trajajoč postopek hitro zaključiti, si odgovarja sama.

13. Res je, da (v redkih primerih) izdani vmesni sodbi v istem postopku lahko sledi zavrnilna. Slednje je posledica primerov, ko je ugotavljanje škode povezano z ugotavljanjem kompleksnega sklopa dejstev, ki predhodno niso bila predmet obravnave.8 V konkretni zadevi ne gre za tak primer, saj končna odločba (glede višine škode) v pretežnem delu pravzaprav temelji na dejstvih, ki so bila ugotovljena že z izdano vmesno sodbo, v nadaljevanju postopka pa so se le še utrdila. Do vseh teh dejstev se je imela prva toženka torej že možnost izjaviti. Če je to storila prepozno (kar se nanaša predvsem na zaključke, ki izhajajo iz mnenja izvedenca B. B.), je odgovornost na njeni strani. Zgolj dejstvo, da je bil v postopku kasneje imenovan še izvedenec C. C., ki je imel nalogo ugotavljanja, ali je B. B. v mnenju storil kakšno strokovno napako, ki bi bistveno vplivala na oceno škode, s poudarkom na pravilni uporabi tarif in sortimentnih tablic, ne pomeni ponovne obravnave več let prej izdelanega B. B. mnenja.9

14. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izvajanje, da pripombe na izvedensko mnenje niso zajete s prekluzijo. Od klasičnega odziva, pripomb stranke na podano izvedensko mnenje, česar prekluzija res ne zajema, gre razločevati situacijo, ko sodišče izvede t.i. pisno materialno procesno vodstvo in strankama naloži, naj se o čem izjavita, določi rok in ju opozori na posledico (286.a člen ZPP), za kar je šlo tudi v konkretni zadevi. Sankcija neaktivnosti (oz. nepravočasne aktivnosti, brez utemeljenega razloga za zamudo) je prekluzija. Tudi iz izpodbijane odločbe izhaja, zakaj so bile pripombe, ki jih je prvotožena podala na izvedenski mnenji B. B. in C. C., prepozne.10 K temu gre kratko dodati še, da je glavnino teh prvostopenjsko sodišče kljub temu blagohotno upoštevalo in se do njih tudi opredelilo. Neutemeljen je očitek, da ni jasno, obravnavo katerih navedb je sodišče dopustilo, saj slednje izhaja neposredno iz izpodbijane odločbe.

15. A tudi obravnava prepoznih navedb ni vnesla dvoma v pravilnost izvedenskih mnenj. Z drugimi besedami: pripombe, tudi tiste, ki izhajajo iz predloženih strokovnih mnenj, so se izkazale za neutemeljene, zato ni bilo potrebe po nadaljevanju dokaznega postopka, še zlasti pa ne imenovanju novega izvedenca. Čeprav z nekoliko nerodno formulacijo, da je dejansko stanje že dovolj razjasnjeno, je prvostopenjsko sodišče torej utemeljeno zavrnilo naknadno podane dokazne predloge za zaslišanje D. D., E. E. in F. F.11 Ustrezno obrazložena je tudi zavrnitev dokaznega predloga za branje GGE H. in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema ter se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje.12

16. Ob vsem navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče opredelilo do vseh pravno relevantnih dejstev ter zanje navedlo obširne, jasne in prepričljiv razloge. Izpodbijano odločbo je povsem utemeljeno oprlo na izvedenski mnenji B. B. in C. C.13 Ne drži, da bi ju le povzemalo, temveč ju je ustrezno dokazno ocenilo in se ob tem opredelilo tudi do (prepoznih) pripomb, ki so ju zadevale. Pojasnilo je tudi, zakaj okoliščina, da ZGS ni ugotovil statistično pomembne razlike v poseku, ne more biti odločilna.14 Poudariti gre, da zgolj dejstvo, da neka institucija (vključno s policijo in inšpekcijo, na kar se prav tako sklicuje pritožnica) ob nadzoru nad gospodarjenjem z A. ni zaznala nepravilnosti, ne pomeni, da jih dejansko ni bilo,15 predvsem pa slednje prve toženke ne odvezuje izpolnjevanja pogodbene obveznosti ustreznega upravljanja z gozdom (tudi nadzorovanja poseka) ter odgovornosti za tako nastalo škodo. Enako ne dejstvo, da je bila pokojna tožnica v relevantnem časovnem obdobju razglašena za „naj-gospodarja“, pri čemer je razvidno, da utemeljitev te izbire nima nič skupnega okoliščinami, ki so v tem sporu relevantne za presojo.16

17. Pritožbeno vztrajanje, da škoda ni nastala oz. da je bistveno manjša in da je dejansko stanje napačno ugotovljeno, je torej neutemeljeno. Tudi očitano uporabo prostega preudarka je prvostopenjsko sodišče ustrezno pojasnilo.17 Gre za skoraj šolski primer situacije, ko bi bilo dejansko ugotavljanje višine škode zaradi obsežnosti področja in časovne oddaljenosti od nastanka škode povezano z nesorazmernimi težavami in stroški (prvi člen 216. člena ZPP). Pritožbeno sodišče v oceno prvostopenjskega sodišča, ki temelji na dveh skladnih in konsistentnih izvedenskih mnenjih in je vsestransko pojasnjena, ne dvomi. Odgovoriti gre še na očitek, da naj bi se prvostopenjsko sodišče s celotnim postopanjem zavestno odmaknilo od načela iskanja materialne resnice. Materialna resnica v pravdnem postopku deluje kot nekakšen „lepotni ideal“. Doseganje slednjega pa je zaradi nadrejenih načel dispozitivnosti in razpravnosti (7. in 212. člen ZPP) odvisno predvsem od strank samih – tudi in zlasti od njihove (pravočasne) procesne aktivnosti, ki je kasnejše (preobširne) pritožbe ne morejo nadomestiti.

18. V zvezi z očitkom nasprotovanja dopustitvi spremembe tožbe gre pritožnici pojasniti, da je pritožba samostojno pravno sredstvo, zato na navedbe, ki jih v pritožbi ne navaja, četudi se pri tem sklicuje na že podane navedbe, ni mogoče odgovoriti. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razliko v spremembi višine zahtevka (in na to navezujoče zakonske zamudne obresti) štelo za zastarano, kar je tudi ustrezno pojasnilo, zato so tudi te navedbe o zmotni uporabi materialnega prava neutemljene.18 Povsem nekonkretizirana pa je navedba, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo pravne akte, ki bi jih sicer moralo uporabiti (z obsežnim naštevanjem slednjih). Katera določba naj ne bi bila uporabljena (pravilno), ni jasno, zato se do tega očitka ni mogoče opredeliti.

19. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo tudi procesno vodenje prvostopenjskega sodišča ustrezno. Očitek, da ni (dovolj konkretno) izvajalo materialnega procesnega vodstva, ker strank ni dovolj usmerjalo in ni razkrilo, v katero smer namerava voditi dokazni postopek, je nerazumljiv in neutemeljen. Pritožba namreč graja prekluzijo, ki je (kot je bilo pojasnjeno) posledica prav izvedenega materialno procesnega vodstva, enako pa velja za omejevanje vprašanj na naroku, s katerimi je prvostopenjsko sodišče želelo zagotoviti spoštljivo obravnavanje izvedencev ter obravnavo relevantnih vprašanj, kar vse je v izpodbijani odločbi tudi ustrezno pojasnilo.19 Pristaviti gre še, da je dokazne sklepe o (ne)izvedbi dokazov sprejemalo jasno, tudi sicer pa po izdani vmesni sodbi ne more biti velikih dilem o tem, kaj bo nadaljnji predmet dokazovanja.

20. Prvostopenjsko sodišče je delovalo v skladu z načelom ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP) in posledično izvedlo skupen narok v dveh sorodnih zadevah, z vsebinsko enakim zahtevkom, z imenovanima istima izvedencema in isto toženo stranko. Slednje ne pomeni, da je postopka tudi dejansko združilo, zato sklep o slednjem ni bil potreben. Očitek, da naj bi bili nasprotni stranki v prednosti, ker sta si lahko med seboj pomagali, ni utemeljen. Iz zvočnega prepisa namreč izhaja, da je bil skoraj celoten narok posvečen le razčiščevanju pripomb tožene stranke, ki je intervenirala z vprašanji več pooblaščencev, stranke same in še strokovnega pomočnika D. D.20 Ponovna izvedba takega naroka ne bi koristila nikomur. Prav v zvezi s tem narokom je utemeljeno tudi pojasnilo prvostopenjskega sodišča, zakaj kljub odsotnosti drugega strokovnega pomočnika naroka ni preložilo.21 Načrtovane počitnice in posledična odsotnost strokovnega pomočnika (pri čemer njegova prisotnost na naroku tudi sicer ni nujna) ne predstavljajo upravičenega razloga v smislu prvega 115. člena ZPP.

21. Izkrivljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da o zahtevi za izločitev sodnice ni bilo odločeno.22 Zahteva je bila zavrnjena, kar je pojasnilo tudi prvostopenjsko sodišče, ki je tudi utemeljeno zavrglo dopolnitev zahteve za izločitev in za to navedlo ustrezne razloge.23 Ker je bila glavna obravnava zaključena že 6. maja 2022, dopolnitev zahteve (o kateri je bilo tudi sicer že odločeno) pa vložena kasneje, 30. maja 2022, je dopolnitev, četudi bi se obravnavala kot samostojna zahteva, prepozna (drugi odstavek 72. člena ZPP).

22. Ker so torej po presoji pritožbenega sodišča pritožbeni očitki neutemeljeni, hkrati pa tudi ni ugotovilo drugih kršitev, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

23. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Prva toženka zaradi pritožbenega neuspeha, tožnika pa zato, ker njun odgovor na pritožbo vsebinsko ni prispeval k odločitvi sodišča (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

1 Pojasniti gre, da je tožnica med postopkom umrla, pravdo pa sta nato prevzela njena dediča, zato sta v nadaljevanju te odločbe omenjana tožnika. 2 Vmesna in delna sodba sta bili izdani 17. aprila 2019 in potrjeni z odločbo VSL I Cp 292/2020 z dne 11. februar 2021. 3 Slednje velja kljub dejstvu, da je bilo to isto mnenje uporabljeno tudi v vzporednem (tj. še enem) postopku z isto prvotoženo stranko in vsebinsko enakim zahtevkom. Tudi v slednjem so bila sporna v bistvenem enaka vprašanja, zato je bilo dokazovanje v postopkih podobno. In prav zato, ker je B. B. (v duhu načela ekonomičnosti) izdelal eno mnenje za dva postopka, je prišlo do tega, da je v konkretni pravdi nekoliko presegel okvir zastavljenih nalog, saj je hkrati odgovarjal na nekoliko drugače, obsežnejše zastavljeno vprašanje iz drugega postopka. Ni videti razloga, da bi slednje vplivalo na ustreznost njegovega mnenja, saj je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je bilo mnenje upoštevano le v okviru, ki so ga zajemale konkretno zastavljene naloge v tem postopku. Pavšalen in neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi B. B. prekoračil okvir svojih nalog v korist nasprotne stranke. 4 Točka 19 izpodbijane odločbe. Pomen slednjega je razviden tudi iz B. B. zaslišanja, ko je sicer izjavil, da je matematik oz. statistik v splošnem za statistična vprašanja verjetno res bolje usposobljen, _v tem primeru pa lahko, da ni_. Pritožbena navedba, da naj bi B. B. priznal, da za zadevna vprašanja, ki se nanašajo (tudi na) statistiko ni usposobljen, je zato zavajajoča. 5 Točka 33 izpodbijane odločbe. 6 To izhaja zlasti iz točk 34 - 74 (za škodo glede nezakonitega poseka; glede ciljnega območja, vzorca in vzorčenja, pomladitvene sečnje, preverljivosti podatkov, obsega nezakonitega poseka, uporabljenih tarif, sortimentnih tablic in zajetih stroškov), točk 75 – 81 (za škodo zaradi nastalih ogolelih površin) in točk 82 – 87 (za skupno višino nastale škode). 7 Točka 30 izpodbijane odločbe. 8 VSRS II Ips 116/2014, zlasti točka 10. 9 Pri tem gre izpostaviti, da je B. B. vseskozi vztrajal pri prvotno podanem mnenju, med postopkom pa tudi ni prišlo do nenadnih procesnih preobratov. Strokovni mnenji F. F. in D. D. dejansko polemizirata z B. B., ne C. C. 10 Točki 14 in 22 izpodbijane odločbe. Opravičevanje razlogov za zamudo s pritožbenim zatrjevanjem, da je bilo strokovno mnenje predloženo le kratek čas po izteku roka za izjasnitev oz. da je bilo izvedensko mnenje vročano skupaj z obsežno pripravljalno vlogo, zaradi česar je bil dodeljen rok neživljenjsko kratek (četudi zakonsko skladen), ne vzdrži resne presoje. 11 Zaslišanje strokovnih pomočnikov tudi sicer ne predstavlja načina ugotavljanja in razjasnjevanja dejstev, za katera je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (primerjaj prvi odstavek 243. člena ZPP). K navedenemu gre dodati, da pritožnica mestoma v pritožbi prvostopenjskemu sodišču očita, da ni upoštevalo mnenja izvedenca E. E., češ da ji gredo njegove ugotovitve v korist, hkrati pa poudarja, da E. E. v tem postopku sploh ni bil imenovan za izvedenca in prvostopenjskemu sodišču očita prav to. In še: pritožnica prav tako ne more uspeti z zatrjevanjem, da so se dokazni predlogi izkazali za naknadno pomembni, ker C. C. svoje naloge ni opravil - že je bilo pojasnjeno, da jo je. 12 Točka 18 izpodbijane odločbe. Vsebino navedene listine sta naknadno v zaslišanju omenjala izvedenca in zgolj na to se je naslonilo prvostopenjsko sodišče (ne na vsebino listine kot takšno). 13 Zlasti točka 29 izpodbijane sodbe. Z dejstvom, da je B. B. mnenje podobno strokovnemu mnenju Biotehniške fakultete, ki ga je B. B. izmed vseh strokovnih mnenj kot edinega ocenil za odraz celovite presoje, je sodišče zgolj dodatno utemeljilo (strokovno) pravilnost B. B. mnenja, sicer pa ga ni štelo za dokaz. 14 Točka 32 izpodbijane odločbe. 15 Domneva resničnosti tistega, kar se v javnih evidencah potrjuje ali določa, je izpodbojna (prvi in četrti odstavek 224. člena ZPP). 16 Utemeljitev izbora izhaja iz priloge podelitve priznanj ZGS najbolj skrbnim lastnikom gozdov v letu 2010 (priloga B8). 17 Točka 27 izpodbijane odločbe. 18 Točka 26 izpodbijane odločbe. 19 Točka 42 izpodbijane odločbe. 20 L. št. 780 - 848. Ta zvočni prepis je bil res izdelan kasneje, kot (instrukcijsko) določa tretji odstavek 125. člena ZPP, a slednje po prepričanju pritožbenega sodišča ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. 21 Točka 11 izpodbijane odločbe. 22 Sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev na l. št. 887 – 889. 23 Točka 8 izpodbijane odločbe.