Jedro

Izpodbijani prvostopenjski akt ne vsebuje vsebinske odločitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Iz določbe drugega odstavka 5. člena ZUS-1 sicer izhaja, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, med te sklepe pa izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo (1. točka izreka izpodbijanega sklepa), vloženo zoper sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 06122-395/2011 z dne 1. 3. 2012, in odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor RS, št. 0612-190/2011-9 z dne 28. 3. 2012; sklenilo, da na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka izpodbijanega sklepa). Z navedenim sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 1. 3. 2012 je gradbeni inšpektor v 1. točki izreka ugotovil, da je dne 16. 6. 2011 postala izvršljiva odločba gradbenega inšpektorja, št. 06122-395/2011 z dne 17. 3. 2011, in je dovolil izvršitev te odločbe (s katero je bilo tožniku naloženo, da do 15. 6. 2011 odstrani lesen objekt tlorisnih dimenzij cca 8 m x 2,8 m, višine cca 2,7 m z enokapno streho, stoječ na zemljišču parc. št. 15 in 16, obe k. o. ...). V 2. točki izreka sklepa je gradbeni inšpektor tožniku določil naknadni rok za izpolnitev obveznosti (do 20. 5. 2012), sicer bo na stroške zavezanca opravljena izvršba po pooblaščenem izvajalcu (3. točka izreka), v 4. točki izreka je navedel, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep, v 5. točki izreka pa, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe. Tožena stranka je z odločbo, št. 0612-190/2011-9 z dne 28. 3. 2012, zavrnila tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep o dovolitvi izvršbe.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da akt, ki ga izpodbija tožnik v tem upravnem sporu (sklep o dovolitvi izvršbe), ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je tožbo zavrglo v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker z izpodbijanim aktom ni bilo poseženo v pravni položaj tožnika, urejen z odločbo z dne 17. 3. 2011, po presoji sodišča izpodbijani akt, ni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. S sklepom o dovolitvi izvršbe, ki je skladen z izvršilnim naslovom, se le dovoljuje prisilna izvršitev te obveznosti, ker je tožnik v času do izdaje sklepa o dovolitve izvršbe ni prostovoljno izvršil. V upravnem sporu se po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 lahko procesne odločitve oziroma sklepi, ki vsebujejo tako odločitev, izpodbijajo le, če je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, med take sklepe pa sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi. Sklicuje se na upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (I Up 163/2009, I Up 253/2009). Tudi izpodbijani upravni akt upravnega organa druge stopnje ni akt iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1, o katerega zakonitosti v upravnem sporu odloča sodišče. 3. Tožnik zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vlaga obširno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Med drugim navaja, da v obravnavani zadevi gre za upravni akt, zoper katerega je po presoji drugostopenjskega upravnega organa mogoče sprožiti upravni spor. Tožnik se je zanesel na pouk o pravnem sredstvu v odločbi drugostopenjskega upravnega organa. Napačno je razlogovanje upravnega sodišča, da naj se z izpodbijanim aktom tožnikova obveznost, določena z odločbo gradbenega inšpektorja z dne 17. 3. 2011, ne bi spremenila. Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe je bil na novo določen rok iz prvostopenjske odločbe, s tem pa se je spremenila tudi sprva določena izpolnitvena obveznost v odločbi gradbenega inšpektorja z dne 17. 3. 2011. Tožnik je sprožil upravni spor zoper izvršilni naslov (odločbo, št. 06122-395/2011 z dne 17. 3. 2011), kar je razvidno iz upravnega spisa, št. III U 43/2012. Z odpravo prvostopenjske odločbe, ki naj bi bila podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe, bi odpadla tudi podlaga za izdajo tega sklepa. Prvostopenjski organ je izdal sklep o dovolitvi izvršbe, ne da bi zaslišal tožnika ali pa mu dal možnost, da bi se izrekel o vseh dejstvih in okoliščinah primera. Tožnik je izkazoval, da bi mu z odstranitvijo objekta nastala velika škoda (materialna in nematerialna). Sporni objekt ne ogroža javne varnosti in ne zdravja, niti ne povzroča nikomur nikakršne premoženjske škode. Predlaga, da se po izvedbi vseh v pritožbi predlaganih dokazov in opravljeni javni glavni obravnavi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in v skladu z že uveljavljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, ki jo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi pravilno citira.

7. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča v upravnem sporu izpodbijana akta (sklep o dovolitvi izvršbe in odločba drugostopenjskega upravnega organa) nista upravna akta v smislu 2. člena ZUS-1. V skladu z navedeno določbo ZUS-1 je namreč upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

8. Izpodbijani prvostopenjski akt ne vsebuje vsebinske odločitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. To odločitev je namreč vseboval izvršilni naslov, to je inšpekcijska odločba z dne 17. 3. 2011. Ukrepi, določeni z izvršilnim naslovom, pa se z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe le prisilno izvršujejo, saj tožnik naloženega ni izpolnil sam. Tudi izpodbijani akt upravnega organa druge stopnje, ki vsebuje le odločitev o pritožbi, ni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravici, obveznosti, ali pravni koristi tožnika, zato ne gre za akt iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1. To je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

9. V obravnavani zadevi se izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe, izdan na podlagi prvega odstavka 290. in prvega odstavka 297. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Iz določbe drugega odstavka 5. člena ZUS-1 sicer izhaja, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendarle tisti, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe pa izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi.

10. V zvezi s pritožbenim ugovorom, ki se nanaša na pouk o pravnem sredstvu v odločbi tožene stranke, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je pouk o pravnem sredstvu v odločbi sestavina odločbe, vendar sam po sebi ne more dati ali odvzeti stranki pravice do sodnega varstva. Končna odločitev o tem, ali ima stranka zoper izpodbijani upravni akt sodno varstvo po določbah ZUS-1, ni stvar upravnega organa, temveč je odvisna od presoje sodišča o tem, ali je izpodbijani upravni akt po vsebini akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, oziroma ali so izpolnjene procesne predpostavke, ki jih za postopek v upravnem sporu določa ZUS-1 (36. člen). Ta presoja je bila v obravnavanem primeru opravljena in to pravilno. Zato ta ugovor ni utemeljen.

11. Pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na inšpekcijsko odločbo z dne 17. 3. 2011, zoper katero je po navedbah pritožbe bil sprožen upravni spor, ni mogoče presojati v tem pritožbenem postopku. S samim sklepom o dovolitvi izvršbe se zavezancu določi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ki je bila že določena z odločbo, in se mu hkrati zagrozi, da bo po preteku roka namesto njega na njegove stroške to dejanje opravil pooblaščeni izvajalec (297. člen ZUP). Iz tega izhaja, da pri določitvi roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti v sklepu o dovolitvi izvršbe ne gre za določitev nove obveznosti, kot to zatrjuje tožnik v pritožbi, temveč za določitev načina izvršbe izvršljive odločbe. Po določbi tretjega odstavka 146. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) pa pritožba zoper inšpekcijsko odločbo ne zadrži njene izvršitve. Zato vložena tožba zoper inšpekcijsko odločbo z dne 17. 3. 2011, na kar se sklicuje tožnik v pritožbi, ne more vplivati na odločitev Vrhovnega sodišča v tem pritožbenem postopku, ki se nanaša na sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe.

12. Ker gre v obravnavani zadevi za procesno odločitev, za odločanje Vrhovnega sodišča na glavni obravnavi niso bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji (74. člen ZUS-1).

13. Tožnik izpodbija sklep sodišča prve stopnje v celoti, ne navaja pa posebej razlogov glede odločitve sodišča prve stopnje pod II. točko izreka izpodbijanega sklepa. Zato je Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti preverilo tudi ta del izpodbijanega sklepa. Ker je tožbo zavrglo, je po presoji Vrhovnega sodišča z odločitvijo o stroških postopka, ki jih je v tožbi priglasil tožnik, sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo ZUS-1, na katero se sklicuje.

14. Glede na navedeno pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. 15. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in na pravilni podlagi zavrglo tožbo in pravilno odločilo tudi o stroških, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

16. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).