Jedro

Najtežja posledica zamude roka je prekluzija. To je nemožnost opraviti posamezno procesno dejanje po preteku roka. Po določilu 2. odstavka 109. člena ZPP za popravo tožbe sodišče tožeči stranki dovoli rok, ki ga določi samo. Ker pa je sodni rok podaljšljiv (2. odstavek 111. člena ZPP), zamuda tega roka sama po sebi ne more imeti za posledico prekluzije. Zato je tožeča stranka, v primeru kadar zamudi s strani sodišča postavljen rok za popravo tožbe, prekludirana le takrat, kadar sodišče po preteku danega roka izda sklep iz 4. odstavka 109. člena ZPP (da se šteje vloga za umaknjeno) vendar še predno tožeča stranka svojo vlogo popravi skladno z navodilom sodišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe postopek končalo.

Ugotovilo je, da je bila tožeča stranka s sklepom z dne 12.11.1998 pozvana, naj sporoči vrednost spornega predmeta in opozorjena, da bo sodišče štelo, da je tožbo umaknila, če tega ne bo storila v petnajstih dneh. Ker je petnajstdnevni rok potekel 2.12.1998, tožeča stranka pa je vrednost spornega predmeta sporočila šele 3.12.1998, je ocenilo, da so nastopili pogoji iz 4. odstavka 109. člena ZPP, po katerem se šteje vloga za umaknjeno, če se ne vrne sodišču v določenem roku.

Proti temu sklepu je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. V pritožbi graja odločitev prvostopnega sodišča, da se postopek konča zgolj zato, ker je tožeča stranka po preteku petnajstdnevnega roka sporočila vrednost spornega predmeta.

Pritožba je utemeljena.

Določila ZPP/77 so v tej zadevi uporabljena na podlagi določila 1. odstavka 489. člena ZPP/99. Najtežja posledica zamude roka je prekluzija. To je nemožnost opraviti posamezno procesno dejanje po preteku roka. Po določilu 2. odstavka 109. člena ZPP za popravo tožbe sodišče tožeči stranki dovoli rok, ki ga določi samo. Ker pa je sodni rok podaljšljiv (2. odstavek 111. člena ZPP), zamuda tega roka sama po sebi ne more imeti za posledico prekluzije. Zato je tožeča stranka, v primeru kadar zamudi s strani sodišča postavljen rok za popravo tožbe, prekludirana le takrat, kadar sodišče po preteku danega roka izda sklep iz 4. odstavka 109. člena ZPP (da se šteje vloga za umaknjeno), vendar še predno tožeča stranka svojo vlogo popravi skladno z navodilom sodišča. Ker pa je v tej zadevi prvostopno sodišče šele po tistem, ko je tožeča stranka že sporočila vrednost spornega predmeta (pa čeprav z zamudo) izdalo izpodbijani sklep, je zmotno ocenilo, da se šteje vloga za umaknjeno, saj je pripisalo preteku sodnega roka enake pravne posledice kot jih ima zamuda prekluzivnega roka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, saj se prvostopno sodišče zaradi napačne interpretacije posledic zamude sodnega roka s trditveno podlago tožbe sploh ni ukvarjalo. Tako je na podlagi določila 3. točke 380. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

V nadaljnjem postopku bo moralo prvostopno sodišče najprej tožečo stranko ponovno pozvati k dopolnitvi tožbe, saj niti tožbenega zahtevka nima (1. odstavek 186. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 109. člena ZPP).