Jedro

Dejstvu, da so toženci po nasprotni tožbi svoje nasprotovanje tožbenemu zahtevku iz takrat še neobstoječe nasprotne tožbe izrazili že v svoji tožbi, ni mogoče pripisati vnaprejšnjega (anticipiranega) nasprotovanja. Gre za primer nasprotovanja prihodnjemu, še neobstoječemu tožbenemu zahtevku, ko postopka na podlagi takega tožbenega zahtevka še ni in tako tudi ne učinkov dejanj v prihodnjem, takrat še neobstoječem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zavrne predlog nasprotne tožeče stranke za izdajo zamudne sodbe zoper nasprotno toženo stranko - na podlagi vložene nasprotne tožbe s 17.11.2003 na l. št. 60 spisa.

Tožeča stranka po nasprotni tožbi je vložila pravočasno pritožbo, v kateri predlaga spremembo sklepa in izdajo zamudne sodbe. Navaja, da se je sodišče kljub temu, da je vročilo nasprotno tožbo pooblaščencem tožencev s pozivom za vložitev odgovora na tožbo in da tožena stranka odgovora na tožbo ni vložila, postavilo na stališče, da izdaja zamudne sodbe ne pride v poštev, ker zaradi dejstva, da tožena stranka ne soglaša z navedbami in zahtevkom tožnikov, ni mogoče sklepati, da njeno neodzivanje pomeni, da soglaša z zahtevkom. Tak zaključek sodišča nima pravne podlage v določilih ZPP. Pritožba se sklicuje na sodno prakso, na povsem identičen primer v zadevi sodbe VS RS II Ips 4/2002 in na enaka stališča, kot jih zastopa teorija. Meni, da ni sprejemljivo stališče, da je tožena stranka z drugimi vlogami v postopku vnaprej odgovorila na tožbo. Za nasprotno tožbo tudi glede odgovora na tožbo velja vse, kar velja sicer za tožbo, torej mora tožena stranka odgovoriti na tožbo, ko ji je ta vročena. Sodišče bi moralo izdati zamudno sodbo, saj so izpolnjeni tudi vsi ostali pogoji iz 318. člena ZPP.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe mogoče izdati zamudno sodbo oziroma ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, čeprav tožena stranka po nasprotni tožbi v danem 30-dnevnem roku ni vložila odgovora na nasprotno tožbo kljub opozorilu na pravne posledice, če tega ne bo storila (277. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pa že v svoji tožbi navedla dejstva, ki vsebinsko nasprotujejo trditvam nasprotne tožbe. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožena stranka po nasprotni tožbi dne 18.12.2002 vložila tožbo, s katero je zahtevala izplačilo prometne cene nepremičnin od več tožencev, med katerimi so tudi pritožniki, izhajajoč iz trditve, da nikoli niso veljavno pridobili lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet pravde. Pritožniki pa so vložili nasprotno tožbo, v kateri trdijo ravno nasprotno, namreč veljavno pridobitev lastninske pravice na teh nepremičninah. Obe, tako tožba kot nasprotna tožba, sta bili s sklepom sodišča združeni v skupno obravnavanje. Sodišče prve stopnje je predlog pritožnikov za izdajo zamudne sodbe zavrnilo z utemeljitvijo, da izdaja zamudne sodbe ne pride v poštev, ker tožena (nasprotno tožeča) stranka ne soglaša z navedbami in zahtevkom tožnikov (nasprotnih tožencev) po prvotni tožbi, zaradi česar je vložitev odgovora na nasprotno tožbo nepotrebna. Pritožbeno sodišče ne soglaša s takšnimi razlogi za zavrnitev predloga za izdajo zamudne sodbe. Res pa so stališča pravne teorije in sodne prakse o tem različna (J. Zobec, Bistvene značilnosti in formalni pogoji za zamudno sodbo, Pravnik, 2006; N. Betetto, Zamudna sodba, Pravosodni bilten 3/2002; sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 4/2002; sklep Višjega sodišča Koper I Cp 1212/2003 z dne 9.2.2005).

Po 183. členu ZPP lahko tožena stranka vloži nasprotno tožbo, če je zahtevek nasprotne tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom (koneksne nasprotne tožbe), če se zahtevek tožbe in zahtevek nasprotne tožbe lahko pobotata ali če se za nasprotno tožbo zahteva ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku. Za slednjo nasprotno tožbo prejudicialnega značaja gre v obravnavanem primeru, kajti od ugotovitve, ali so pritožniki solastniki nepremičnin, je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnikov na plačilo prometne vrednosti zemljišča. Iz tožbe res izhaja, da zahtevajo izplačilo, ker so oni dejanski in zemljiškoknjižni lastniki spornih nepremičnin, ne pa toženci. Po stališču pritožbenega sodišča pa dejstvu, da so toženci po nasprotni tožbi svoje nasprotovanje tožbenemu zahtevku iz takrat še neobstoječe nasprotne tožbe, izrazili že v svoji tožbi, ni mogoče pripisati vnaprejšnjega (anticipiranega) nasprotovanja. Gre za primer nasprotovanja prihodnjemu, še neobstoječemu tožbenemu zahtevku, ko postopka na podlagi takega tožbenega zahtevka še ni in tako tudi ne učinkov dejanj v prihodnjem, takrat še neobstoječem postopku. To stališče tudi ni v nasprotju z dispozitivno naravo zamudne sodbe. Takšno ali drugačno stališče, ki ga je stranka izrazila v enem postopku (ki teče le na podlagi prvotne tožbe), hkrati ne pomeni, da bo taka njena volja tudi v prihodnjem postopku (na podlagi nasprotne tožbe). Stranka lahko svojo voljo tudi spremeni - v enem postopku nekaj izpodbija, v kasnejšem postopku pa to prizna (J. Zobec, Bistvene značilnosti in formalni pogoji za zamudno sodbo, Pravnik, Ljubljana, 2006). Četudi so toženci po nasprotni tožbi že izrazili nasprotovanje tožbenemu zahtevku v navedbah svoje tožbe, torej pred vložitvijo nasprotne tožbe, tudi zanje velja, da bi morali po vročitvi nasprotne tožbe z opozorilom na posledice, odgovoriti nanjo v 30-dnevnem roku za odgovor na tožbo. Zato je v obravnavani zadevi izpolnjena predpostavka za izdajo zamudne sodbe, ki se tiče zamude roka za vložitev odgovora na tožbo. Vsekakor pa mora sodišče prve stopnje pred ponovnim odločanjem o predlogu tožeče stranke po nasprotni tožbi ugotoviti, ali so izpolnjene tudi vse ostale zahtevane predpostavke za izdajo zamudne sodbe iz 1. odst. 318. člena ZPP. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi, sklep razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje (2. točka 365. člena ZPP).