Jedro

Vložniki zahtev utemeljeno oporekajo postopanju sodišča druge stopnje, ko se je na pritožbeni seji seznanilo z novim dokazom, ki je bil priložen pritožbi obsojenega Z. in ga je ocenjevalo ne da bi ga izvedlo v dokaznem postopku na obravnavi.

Izrek

Zahtevam za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo obsojenega P. Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 15.000,00 EUR. Za krivega napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena KZ v zvezi s členom 26 KZ je bil spoznan obsojeni J. C., kateremu je bila izrečena kazen štiri leta in štiri mesece zapora ter stranska denarna kazen v višini 30.000,00 EUR. Za obsojenega J. C. je bilo odločeno, da je dolžan plačati 460.875,00 EUR kot protipravno premoženjsko korist. Za oba obsojenca je bilo odločeno, da sta dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 10. 2. 2015 pritožbe obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencema naložilo plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2. Zagovorniki obsojencev so zoper pravnomočno sodbo vložili zahteve za varstvo zakonitosti, in sicer, kot uvodoma navajajo v zahtevah: 1) zagovorniki obsojenega P. Z. iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ter predlagali razveljavitev sodbe sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločitev; 2) zagovorniki obsojenega J. C. iz Odvetniške pisarne P. iz razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe ter predlagali spremembo sodbe sodišča prve stopnje in oprostitev obsojenca oziroma podredno, da se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom, in 3) zagovornica obsojenega J. C., odvetnica L. M., kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, ter predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in obsojenega oprosti obtožbe oziroma izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev ali sojenje.

3. Na zahteve za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki je podal obrazloženo mnenje, da zahteve niso utemeljene, in predlagal njihovo zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencema in njunim zagovornikom, ki pa se o odgovoru niso posebej izjavili.

B.

5. V obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega P. Z. se uveljavlja kršitev ustavne pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave RS, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Ta kršitev naj bi bila podana s tem, ko se je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku na seji senata seznanilo z novim dokazom, ki ga je ta obsojenec pridobil šele po zaključenem sojenju na prvi stopnji in ga zato lahko priložil šele k vloženi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Ta dokaz, in sicer dokument Ministrstva za obrambo, št. 024-01-1/2000 z dne 28. 6. 2005, ki je vseboval besedilo: „Po nalogu državnega sekretarja nadaljujte z informiranjem predstavnikov finskega proizvajalca kolesnikov, skladno s sprejetimi usmeritvami. Kontaktna oseba je še naprej g. J. C. O izvedenih postopkih poročajte.“, bi po stališču vložnikov zahteve sodišče moralo obravnavati na glavni obravnavi in na ta način obsojencu omogočiti dopolnitev zagovora (pojasnitev izvora, pomena in teže tega dokumenta) ter predlaganje oziroma izvedbo vseh relevantnih dokazov, ki iz „vsebine dokumenta izvirajo“, vsaj zaslišanje osebe navedene v dokumentu, to je podpisnika le-tega, mag. E. K. Obrazložitev, ki jo je v zvezi s tem dokumentom navedlo sodišče druge stopnje (v točki 38 sodbe) je „pravzaprav prvostopna, saj zoper njo obdolženec ni imel nobene možnosti obrambe.“ Na ta način naj bi bila torej storjena kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, kršitev neposrednega izvajanja dokazov in posledično naj bi bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. V zvezi z dokazom navedenim v predhodni točki, se tudi zagovorniki obsojenega J. C., iz Odvetniške pisarne P., sklicujejo na kršitve iz 7., 8. in 11. točke 371. člena ZKP, kot tudi na kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodne odločbe. Po navedbah vložnikov te zahteve bi bilo treba navedeni dokaz izvesti na glavni obravnavi, kar sklepajo že iz dejstva, da je sodišče druge stopnje brez glavne obravnave ta dokaz ocenjevalo oziroma presojalo njegovo dokazno vrednost. Potrebno bi bilo torej z izvedbo navedenega dokaza razčistiti okoliščine v zvezi s tako izkazanim obveznim ravnanjem obsojenega Z. in v tej zvezi presojati tudi ravnanje obsojenega C., saj naj bi glede na ta dokument ne bilo mogoče sklepati, da je C. napeljal Z. k storitvi očitanega kaznivega dejanja.

7. Zagovornica obsojenega J. C., odvetnica L. M., je v zahtevi v zvezi z dokumentom navedenim v točki 6, zatrjevala kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, saj dejanje, ki se očita obsojenemu Z., glede na ta dokument, ni kaznivo dejanje. Deloval je namreč po izrecnem navodilu njemu nadrejenega mag. K., uradnega položaja zato ni izrabil; obsojeni C. pa ni „povzročil odločitev za izvršitev kaznivega dejanja pri Z.“ in zato ne more biti napeljevalec. Višje sodišče bi glede na navedeno moralo razpisati obravnavo, da bi se „izvajali dokazi v zvezi z novim predloženim dokumentom.“ C.

8. Vložniki zahtev utemeljeno oporekajo postopanju sodišča druge stopnje, ko se je na pritožbeni seji seznanilo z novim dokazom, dokumentom Ministrstva za obrambo (citiran v točki 5 zgoraj), ki je bil priložen pritožbi obsojenega Z. in ga je ocenjevalo ne da bi ga izvedlo v dokaznem postopku na obravnavi. Sodišče druge stopnje je po predhodnem preverjanju na Ministrstvu za obrambo (skladno s tretjim odstavkom 377. člena ZKP) ugotovilo, da to ministrstvo izvoda navedenega dokumenta ne poseduje, kot tudi, da ni razlogov za njegovo označbo “uradna skrivnost-zaupno“ (točka 37 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Po navedenih ugotovitvah in seznanitvi s tem dokumentom na seji pritožbenega sodišča, je bil dokument sam, njegova vsebina in morebiten vpliv na krivdno odgovornost obsojenega Z. predmet dokazne ocene sodišča druge stopnje, ne da bi bil ta nov dokaz neposredno izveden v dokaznem postopku, kjer bi se do njega opredelil tako obsojenec, kot tudi, da bi se odločilo, ali je treba v zvezi s tem dokazom izvesti še kateri drug dokaz, nujen za oceno njegove verodostojnosti in morebitnega vpliva na celovito dokazno oceno v obravnavani zadevi. Ocena sodišča druge stopnje (točka 38 obrazložitve), da vsebina navedenega dokumenta, ni razbremenilna za obsojenega Z., da njegova vsebina izkazuje prav to, kar je predmet obtožbenih očitkov, da ima sodišče sicer pomisleke o njegovi avtentičnosti in da sodišče ocenjuje, da tudi morebitna resnična vsebina tega dokumenta ne bi razbremenila obsojenca krivde, nedvomno kaže nujnost njegove vsestranske dokazne ocene, ki pa jo je sodišče druge stopnje opravilo, ne da bi se imel obsojeni Z. možnost izjaviti o tem dokumentu v dokaznem postopku in morebiti v tej zvezi predlagati izvedbo še drugih dokazov. Da gre v tem pogledu za bistvene okoliščine obravnavane zadeve izhaja že iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki v tej zvezi na obsojenega Z. naslavlja izrecen očitek, da je izrabil svoj položaj „brez pooblastila MORS“, medtem ko naj bi iz navedenega dokumenta izhajalo prav obratno, torej, da je ravnal skladno z navodili, ki naj bi jih prejel od nadrejenih oziroma nadrejenega mag. K. Ob tem pa je treba pritrditi tudi vložnikom zahtev za varstvo zakonitosti za obsojenega C., in sicer, da je vsebina navedenega dokumenta bistvenega pomena tudi za presojo napeljevalskega delovanja obsojenega C., saj bi se v primeru njegove izkazane resničnosti vzpostavil dvom v zaključek izpodbijane sodbe, da je prav njegovo ravnanje pripeljalo do odločitve obsojenega Z., da stori očitano mu kaznivo dejanje.

9. Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče, ob ugotovljeni kršitvi pravice do obrambe obsojenega Z., v pomenu pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave RS), ki je bila storjena z odločitvijo sodišča druge stopnje, zahtevam za varstvo zakonitosti ugodilo, ob upoštevanju drugega odstavka 424. člena ZKP tudi za obsojenega C., in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Glede na ugotovljeno kršitev, ki je narekovala razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do drugih kršitev zatrjevanih v zahtevah za varstvo zakonitosti.