Jedro

Ni pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da v pobot uveljavljena terjatev ne izpolnjuje pogoja vzajemnosti, ker gre za plačilo stroškov tretje osebe. Zahtevek po tretjem odstavku 639. člena OZ je, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, samostojni zahtevek naročnika za plačilo denarnega zneska, potrebnega za odpravo napak. Računi dejanskega izvajalca so v tem smislu dokazno sredstvo, s katerim naročnik dokazuje višino nastalih stroškov odprave napak. Naziranje sodišča prve stopnje, da tožena stranka v okviru pobotnega ugovora ne more uveljavljati terjatve iz tretjega odstavka 639. člena OZ, ker ne gre za njeno terjatev, ampak terjatev dejanskega izvajalca del, bi izničilo pravno naravo zahtevka, ki ga naročniku del daje določba tretjega odstavka 639. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "I. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene v višini 27.171,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - 29,74 EUR od 3. 9. 2017; - 1.538,51 EUR od 3. 9. 2017; - 1.913,76 EUR od 16. 9. 2017; - 1.690,47 EUR od 12. 10. 2017; - 14.684,53 EUR od 20. 10. 2017; - 2.209,15 EUR od 20. 10. 2017; - 2.423,91 EUR od 16. 1. 2018; - 2.681,21 EUR od 16. 2. 2018; dalje do plačila.

II. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožene stranke do tožeče v višini 21.832,13 EUR in ne obstaja terjatev v višini 2.544,94 EUR ter terjatev zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.397,07 EUR od 21. 5. 2019 do 23. 11. 2019, od zneska 5.024,74 EUR od 24. 11. 2019, od zneska 8.457,89 EUR od 14. 7. 2021 in od zneska 8.349,50 EUR od 30. 8. 2021. III. Po pobotu terjatev iz I. in II. točke izreka je dolžna tožena stranka v roku 15 dni tožeči stranki plačati 13.516,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2021. IV. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, se zavrne.

V. Stranki sami krijeta svoje stroške postopka."

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 650,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene v višini 5.024,74 EUR na dan 23. 11. 2019 (I. točka izreka); ugotovilo, da obstaja terjatev tožene stranke do tožeče v višini 5.024,74 EUR na dan 23. 11. 2019 (II. točka izreka); pobotalo medsebojni terjatvi in tožbeni zahtevek v višini 5.024,74 EUR zavrnilo (III. točka izreka); toženi stranki naložilo plačilo zneska 26.613,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2019 (IV. točka izreka); zavrnilo pobotni odgovor v višini 19.352,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.397,07 EUR od 21. 5. 2019 do 23. 11. 2019, od zneska 2.372,33 EUR od 24. 11. 2019, od zneska 8.349,50 EUR od 30. 8. 2021 in od 8.457,89 EUR od 14. 7. 2021 (V. točka izreka); toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka tožeče stranke v višini 1.494,39 EUR (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

**Glede ugoditve tožbenemu zahtevku**

5. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 7. 12. 2021 je tožena stranka na izrecno vprašanje sodišča prve stopnje odgovorila, da "ne prereka računov tožeče stranke, vendar pa daje svoj pobot" (list. št. 88). Trditev, da ne prereka računov, pomeni, da tožena stranka ne prereka višine vtoževanih računov, kar pa posledično pomeni tudi utemeljenost zahtevka po temelju. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da naj bi ves čas oporekala obstoju podlage vtoževanih računov. Tudi s sklicevanjem na podane dokazne predloge tožena stranka ne more uspeti; priznanje dejstev pomeni, da ni potrebno nadaljnje izvajanje dokaznega postopka v zvezi s priznanimi dejstvi. Če torej tožena stranka računov tožeče stranke ni prerekala, potem o njihovi pravilnosti (po temelju in po višini) ni bilo treba izvajati nadaljnjega dokaznega postopka. Niti s sklicevanjem na zadržana sredstva tožena stranka pravilnosti zgornjega zaključka ne more izpodbiti. Zapadlost zahtevka iz naslova zadržanih sredstev je bila določena na 10. 6. 2021, kar pomeni, da je v času zaključka glavne obravnave (7. 12. 2021) ta datum že potekel, tudi glede tega računa pa seveda velja navedba tožene stranke z naroka dne 7. 12. 2021, da vtoževanih računov ne prereka. Višje sodišče zato zaključuje, da obstaja celotna vtoževana terjatev tožeče stranke v višini 27.171,28 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**Glede pobotnega ugovora**

6. Sodišče prve stopnje se je v večjem delu obrazložitve ukvarjalo z ugovorom pobotanja v pravdi, ki ga je tožena stranka podala na prvem naroku za glavno obravnavo dne 19. 10. 2021. Sodišče je pobotnemu ugovoru tožene stranke ugodilo za znesek 5.024,74 EUR, v preostalem delu (za znesek 19.352,33 EUR in za zakonske zamudne obresti od celotnega v pobot uveljavljenega zneska 24.377,07 EUR) pa je pobotni ugovor zavrnilo. Glede dela pobotnega ugovora (za znesek 5.024,74 EUR), ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo, tožena stranka za pritožbo nima pravnega interesa, zato se s tem delom odločitve višje sodišče ne bo ukvarjalo.

7. V pobot uveljavljena zneska 483,92 EUR in 1.888,40 EUR je sodišče zavrnilo, ker tožena stranka ni konkretizirala podlage obračuna teh dveh zneskov. V preostalem delu, za zneska 8.349,50 EUR in 8.457,89 EUR pa je sodišče pobot terjatev zavrnilo, ker naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za pobotanje. Tožena stranka je v pobot uveljavljala račune družbe A., d. o. o., s katerimi naj bi slednja družba toženi stranki zaračunala strošek odprave napak, ki naj bi jih storila tožeča stranka pri izvajanju del, zato naj ne bi šlo za vzajemno terjatev tožene stranke do tožeče. Seštevek v pobot uveljavljenih zneskov je znašal 24.204,46 EUR, tožena stranka pa je v pobot uveljavljala znesek 24.377,07 EUR in je sodišče razliko med tema zneskoma, ki znaša 172,61 EUR, zavrnilo, ker tožena stranka ni pojasnila, na podlagi česa uveljavlja ta del v pobot. 8. Glede zneskov 483,92 EUR in 1.888,40 EUR je tožena stranka sodišču prve stopnje očitala, da ni upoštevalo dokaznih predlogov tožene stranke (zaslišanja predstavnika družbe A., d. o. o. in postavitve izvedenca s področja strojnih instalacij, s čimer naj bi jo prikrajšalo za možnost dokazovanja utemeljenosti njenih navedb. Sodišče prve stopnje je res zavrnilo dokazne predloge tožene stranke, vendar je treba poudariti, da tožena stranka v zvezi s tema zneskoma ni podala nobenih trditev, sploh po tem, ko je tožeča stranka v svoji vlogi ugovarjala tema zneskoma. Stranka mora podati ustrezne trditve za svoje zahtevke, šele na podlagi ustreznih navedb in ustrezno substanciranih dokaznih predlogov pa sodišče nadaljuje z izvajanjem dokazov. Tožena stranka pa v zvezi s tema zneskoma tega ni storila, temveč je le uveljavljala ta zneska v pobot, po prerekanju podlage teh zneskov s strani tožeče stranke pa ni podala nobene konkretizacije, temveč se je le sklicevala na dokazne predloge. Dokaz, na podlagi katerega stranka šele ustvarja ustrezno trditveno podlago, je informativni dokaz in praviloma ni dopusten. Ravno za takšne dokaze bi šlo v obravnavani zadevi, zato očitek, da je sodišče prve stopnje toženo stranko nedopustno prikrajšalo za možnost dokazovanja utemeljenosti pobotnega ugovora glede teh dveh zneskov, ni utemeljen. Glede razlike med seštevkom v pobot uveljavljenih terjatev (24.204,46 EUR) in zatrjevano v pobot uveljavljeno terjatvijo (24.377,07 EUR) tožena stranka ni podala nobenih pojasnil, zato višje sodišče tudi v tem delu soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da v pobot uveljavljena terjatev v tem znesku (172,61 EUR) ne obstaja.

9. Glede preostalih neupoštevanih v pobot uveljavljenih zneskov (8.457,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.7. 2021 in 8.349,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2021) pa je tožena stranka nasprotovala presoji sodišča prve stopnje, da ne gre za vzajemni terjatvi. V okviru pobotnega ugovora je tožena stranka uveljavljala pravico iz tretjega odstavka 639. člena Obligacijskega zakonika – OZ, po kateri ima naročnik pravico sam odpraviti napake na podjemnikove stroške. Pravica naročnika odpraviti napako na podjemnikove stroške obsega naročnikovo pravico od podjemnika zahtevati, da mu plača denarni znesek v višini stroškov, ki so potrebni za odpravo napake. Naročnik lahko (sodno) uveljavlja zahtevek za izplačilo denarnega zneska, v višini (ocenjenih) stroškov, potrebnih za odpravo napak, tudi, če odprave teh napak še ni zagotovil.1

10. Ni pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da v pobot uveljavljena terjatev ne izpolnjuje pogoja vzajemnosti, ker gre za plačilo stroškov tretje osebe. Zahtevek po tretjem odstavku 639. člena OZ je, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, samostojni zahtevek naročnika za plačilo denarnega zneska, potrebnega za odpravo napak. Računi dejanskega izvajalca so v tem smislu dokazno sredstvo, s katerim naročnik dokazuje višino nastalih stroškov odprave napak. Naziranje sodišča prve stopnje, da tožena stranka v okviru pobotnega ugovora ne more uveljavljati terjatve iz tretjega odstavka 639. člena OZ, ker ne gre za njeno terjatev, ampak terjatev dejanskega izvajalca del, bi izničilo pravno naravo zahtevka, ki ga naročniku del daje določba tretjega odstavka 639. člena OZ.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni prerekala, da je imelo delo tožeče stranke napake, ki jih je tožena stranka v teku garancijske roke odpravila po tretji osebi. Do konkretnih ugovorov v zvezi z obračunanimi stroški pa se je sodišče prve stopnje opredelilo in jih v znesku 2.372,32 EUR po računu tožene stranke št. 1018 z dne 24. 10. 2019 tudi ni priznalo. Glede računov družbe A. d. o. o. št. 65/2021 z dne 30. 6. 2021 in št. 90/2021 z dne 30. 7. 2021, ki ju je tožena stranka vložila na prvem naroku za glavno obravnavo z dne 19. 10. 2021 in na katere je tožeča stranka odgovorila z vlogo z dne 16. 11. 2021, pa vtoževanih zneskov tožeča stranka ni konkretno prerekala, temveč je podala le špekulativne navedbe, da dvomi v njihovo verodostojnost oziroma da ni šlo za odpravo napak tožeče stranke, čemur pa višje sodišče ne sledi. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo, da tožeča stranka ni (konkretno) prerekala, da je imelo delo tožeče stranke napake, ki jih je tožena stranka morala v času garancijskega roka odpraviti po tretji osebi. Na podlagi tega ne more biti upošteven pavšalno naveden dvom v verodostojnost računov tožene stranke.

12. Višje sodišče tako soglaša s toženo stranko, da je tožena stranka poleg terjatve v višini 5.024,74 EUR, ki jo je ugotovilo že sodišče prve stopnje, izkazala obstoj tudi v pobot uveljavljenih terjatev po računih družbe A. d. o. o. št. 65/2021 z dne 30. 6. 2021 v višini 8.457,89 EUR in št. 90/2021 z dne 30. 7. 2021 v višini 8.349,50 EUR. Iz priloženih potrdil o plačilih (prilogi B19 in B21) izhaja, da je tožena stranka navedena računa poravnala 14. 7. 2021 in 30. 8. 2021, kar pomeni, da je pobot terjatev s terjatvijo tožeče stranke nastopil z navedenima dnevoma. Skupno torej terjatev tožene stranke do tožeče, ki jo je ugotovilo višje sodišče, znaša 21. 832,13 EUR, glede razlike do skupno uveljavljenega zneska 24.377,07 EUR, ki znaša 2.544,94 EUR pa terjatev tožene stranke, kot je bilo pojasnjeno v 8. točki obrazložitve, ne obstaja.

13. Tožena stranka je v obravnavani zadevi uveljavljala ugovor pobotanja v pravdi, glede katerega pa, enako kot v primeru materialnopravnega pobotanja, velja, da terjatvi strank veljata za pobotani z dnem, ko sta si stopili nasproti. V konkretnem primeru to pomeni, da je ugotovljena terjatev tožene stranke v višini 5.024,74 EUR pobotana s terjatvijo tožeče stranke na dan 23. 11. 2019, terjatev v višini 8.457,89 EUR na dan 14. 7. 2021 in terjatev v višini 8.349,50 EUR na dan 30. 8. 2021. Omenjeno materialnopravno izhodišče pa vpliva na položaj zakonskih zamudnih obresti od vseh navedenih terjatev, ki so v razmerju do terjatve tožeče stranke kasnejše terjatve. Zakonske zamudne obresti od njih ne tečejo, saj v trenutku nastanka kasnejše terjatve ta preneha zaradi pobota.2 Iz tega razloga je treba ugotoviti, da ne obstajajo terjatve tožene stranke iz naslova zakonskih zamudnih obresti od ugotovljenih terjatev v višini 5.024,74 EUR od 24. 11. 2019, 8.457,89 EUR od 14. 7. 2021 in 8.349,50 EUR od 30. 8. 2021 ter od celotnega v pobot uveljavljenega zneska iz računa št. 1018 v znesku 7.397,07 EUR od 21. 5. 2019 do 23. 11. 2019. 14. Ker je terjatev tožene stranke znašala manj, kot je znašala vtoževana terjatev tožeče stranke, je višje sodišče po pravilu o vračunavanju iz 288. člena OZ opravilo izračun preostale terjatve tožeče stranke na dan pobota s posamičnimi terjatvami tožene stranke. Na dan 23. 11. 2019 je izračun višine terjatve opravilo že sodišče prve stopnje in ta je znašala še 26.613,12 EUR (17. točka obrazložitve). Z zneskom 8.457,89 EUR je višje sodišče najprej poračunalo z natečenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2019 do 14. 7. 2021, ki so znašale 3.488,14 EUR, preostanek v znesku 4.969,75 EUR pa je odštelo od glavnice, ki je tako 14. 7. 2021 znašala 21.643,37 EUR. Z zneskom 8.349,50 EUR pa je višje sodišče najprej poračunalo zakonske zamudne obresti od 15. 7. 2021 do 30. 8. 2021 v znesku 222,96 EUR, preostanek v znesku 8.126,54 EUR pa je odštelo od glavnice, ki je tako dne 30. 8. 2021 znašala 13.516,83 EUR (obračun je v prilogi sodbe in je sestavni del obrazložitve). To je naposled tudi znesek, ki ga je po opravljenem pobotu terjatev tožena stranka dolžna plačati tožeči, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2021 dalje. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, pa je v posledici izvedenega pobota treba zavrniti.

15. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je višje sodišče po določbi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških celotnega postopka. Tožeča stranka je glede na opredeljeno vrednost spornega predmeta in naloženo plačilo toženi stranki s svojim zahtevkom uspela približno v 50 %, zato je višje sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

16. Ob upoštevanju navedenega je višje sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede v pobot uveljavljene terjatve in glede stroškovne odločitve spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe (358. člen ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena v zvezi z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP. V praktičnem smislu je tožena stranka v pritožbi uspela približno polovično, saj je znesek, ki ji ga je v plačilo naložilo sodišče prve stopnje, v pritožbenem postopku uspela znižati skoraj za polovico, zato je upravičena do povrnitve polovice svojih stroškov pritožbenega postopka. Na podlagi priglašenega stroškovnika in določil Odvetniške tarife – OT je višje sodišče toženi stranki priznalo 750 točk za pritožbo, 2 % materialnih stroškov v višini 15 točk, skupno 765 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV to znaša 559,98 EUR, po prištetju sodne takse v znesku 741,00 EUR pa 1.300,98 EUR. Ob upoštevanju polovičnega uspeha s pritožbo je tožena stranka upravičena do povrnitve 650,49 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 Plavšak, N., v: Obligacijski zakonik s komentarjem – posebni del, 3. knjiga, GV Založba, 2004, str. 871. 2 Zima Jenull, T.: Materialnopravni in procesnopravni vidiki pobota, Pravosodni bilten, št. 2/2017, str. 134-135.