Jedro

Terjatev za plačilo stroškov postopka ne nastane, ko stroški dejansko nastanejo, ampak šele z odločitvijo sodišča o priglašenih stroških postopka, torej ko sodišče odloči, katera stranka in koliko stroškov postopka je dolžna povrniti nasprotni stranki. S pravnomočnostjo sklepa o stroških pa obveznost povrnitve odmerjenih stroškov zapade v plačilo.

Zaradi ugovora sklep o izvršbi ni postal pravnomočen, zato terjatev iz naslova izvršilnih stroškov ni zapadla, nastala pa je že.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se V. izpodbijanega sklepa spremeni tako, da se glasi: "V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.952,60 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od tedaj dalje pa še zakonske zamudne obresti od dosojenih stroškov postopka."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (točka IV. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 105,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti odmerjenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek v tej pravdni zadevi nadaljuje (točka I. izreka;), da ga na strani tožene stranke prevzame upravitelj (II. izreka); da se zaradi umika tožbe za znesek glavnice 49.141,05 EUR in za zakonske zamudne obresti razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1836/2010 z dne 27. 1. 2010 in postopek ustavi (III. izreka); v točki IV. izreka je razveljavilo navedeni sklep o izvršbi tudi v 4. odstavku izreka, to je za plačilo izvršilnih stroškov v višini 301,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2010 dalje do plačila in tožbo v tem delu zavrglo; v točki V. izreka pa je zavrglo tožbo tudi v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala povrnitev pravdnih stroškov.

2. Tožena stranka izpodbija odločitev o stroških postopka (IV. in V. izreka) iz razloga nepravilne uporabe določb ZPP (Zakon o pravdnem postopku) in ZFPPIPP (Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju), ki urejajo povračilo stroškov postopka. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani del sklepa spremeni tako, da toženi stranki naloži povračilo stroškov izvršilnega in pravdnega postopka ter nadaljnjih stroškov za pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje, podrejeno pa, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Napačno je stališče prvostopenjskega sodišča, da so izvršilni in pravdni stroški oziroma terjatev za povračilo teh stroškov nastali pred prijavo terjatve v postopek osebnega stečaja toženca oziroma pred dnevom začetka stečajnega postopka. Terjatev na plačilo stroškov namreč nastane šele z odločbo sodišča, s katero je odločeno o stroških oziroma šele s pravnomočnostjo te odločbe. V obravnavani zadevi so bili izvršilni stroški sicer odmerjeni s sklepom z dne 27. 1. 2010, vendar je bil sklep o izvršbi glede dovolitve izvršbe razveljavljen in odločeno, da se bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku. Odločitev o stroških izvršilnega postopka torej ni postala pravnomočna in se je tudi o izvršilnih stroških vodil predmetni pravdni postopek. O stroških, ki so nastali v pravdnem postopku, ni bilo odločeno niti do dneva začetka postopka osebnega stečaja niti do vložitve prijave terjatve v postopku osebnega stečaja toženca, zato terjatev iz naslova povračila teh stroškov v času vložitve prijave še ni nastala. Odločitev o zavrženju tožbe v stroškovnem delu je zato napačna.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Terjatev za plačilo stroškov postopka ne nastane, ko stroški dejansko nastanejo, ampak šele z odločitvijo sodišča o priglašenih stroških postopka (gl. prvi odstavek 163. člena ZPP), torej ko sodišče odloči katera stranka in koliko stroškov postopka je dolžna povrniti nasprotni stranki. S pravnomočnostjo sklepa o stroških pa obveznost povrnitve odmerjenih stroškov zapade v plačilo.

5. Znesek stroškov postopka, ki bi jih lahko tožeča stranka (upnik v postopku zaradi insolventnosti toženca) skladno s 3. točko drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP priglasila v stečajnem postopku (poleg glavnice), je bil znan, ko je izvršilno sodišče v sklepu o izvršbi z dne 27. 1. 2010 odločilo tudi o stroških izvršilnega postopka. Zaradi ugovora sklep sicer ni postal pravnomočen, zato terjatev iz naslova izvršilnih stroškov ni zapadla, nastala pa je že. To je bilo pred prijavo terjatve tožeče stranke v postopku osebnega stečaja toženca (terjatev je prijavila 28. 5. 2012). Sklep o izvršbi v stroškovnem delu ni bil razveljavljen. S sklepom VL 1836/2010 z dne 16. 2. 2010 je bil razveljavljen le v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba glede zahtevka in stroškov pa odločeno, da se bo presojalo v pravdnem postopku. Izvršilni postopek je torej prešel v pravdnega tako glede glavnice kot glede odmerjenih stroškov postopka. Ni razloga da ne bi tožeča stranka na enak način, kot je v postopku osebnega stečaja toženca priglasila terjatev za glavnico, priglasila tudi terjatev za stroške izvršilnega postopka po določilih 60. člena ZFPPIPP. Ker tožeča stranka terjatve iz naslova stroškov izvršilnega postopka ni prijavila, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je ta del zahtevka zavrglo.

6. Nadaljnji stroški, to je stroški postopka, ko je izvršba prešla v pravdo (v nadaljevanju pravdni stroški), pa so nastali šele z izpodbijanim sklepom (prim. odločbe VSM I Cp 1477/2008, VSL I Cpg 52/2012, VDS Pdp 1590/2002). Pravdni stroški so torej nastali po začetku osebnega stečaja nad tožencem, in jih mora toženec tožeči stranki v skladu z določili 354. člena ZFPPIPP povrniti. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča glede stroškov, ki so nastali, ko je izvršilni postopek prešel v pravdnega.

7. Višje sodišče je pravdne stroške odmerilo po specificiranem stroškovniku, ki ga je podala tožeča stranka na koncu pripravljalne vloge z dne 5. 5. 2010 (list.št. 31 spisa), in skladno z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) ter Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT), in sicer 860,00 EUR sodne takse za postopek na prvi stopnji, po tar. št. 3100 ZOdvT 890,50 EUR, 20,00 EUR poštnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT in 182,10 EUR DDV-ja (tar. št. 6007 ZOdvT), kar skupaj znese 1.952,60 EUR.

8. Ker je s pritožbo v pretežnem delu uspela, v zvezi s stroški izvršilnega postopka (del, s katerim tožeča stranka s pritožbo ni uspela) pa niso nastali nobeni posebni stroški, je toženec dolžan tožeči stranki povrniti tudi potrebne (155. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka. Tudi te je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika v pritožbi (list. št. 47 spisa) in skladno z ZOdvT ter ZST-1. Po tar. št. 3220 ZOdvT gre tožeči stranki 50,00 EUR, po tar. št. 2002 ZOdvT pa 10,00 EUR (ne vseh priglašenih 20,00 EUR), 20 % DDV znaša 12,00 EUR. Do priglašenega pavšalnega zneska za dokumente po tar. št. 6000 tožeča stranka ni upravičena, ker ni izkazala, da bi morala fotokopirati še kaj, razen prilog, stroški za te pa sodijo med splošne stroške poslovanja, ki so že zajeti v nagradi (prvi odstavek opombe 6 ZOdvT). Taksa za pritožbo je 33,00 EUR. Skupaj znesejo pritožbeni stroški tožeče stranke 105,00 EUR. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

Skladno z določili 313. člena ZPP je pritožbeno sodišče določilo 15-dnevni rok za izpolnitev obveznosti plačila stroškov postopka. Če bo toženec prišel v zamudo s plačilom, pa bo moral plačati tudi zakonske zamudne obresti (299. člen ter 378. člen Obligacijskega zakonika).