Jedro

Petindvajsetmesečno obdobje predstavlja razumno časovno omejitev, saj je zakonodajalec z ZNISESČP vsem upravičencem dal dovolj časa za vložitev zahteve za verifikacijo. Slednje potrjujejo tudi številne zahteve za verifikacijo, ki so bile v tem roku vložene pri toženki.

Petindvajsetmesečni rok, ki ga določa prvi odstavek 11. člena ZNISESČP ni v neskladju z Ustavo RS.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijanim sklepom zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog št. ..., ..., ... in ... zavrgel kot prepozno na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se po četrtem odstavku 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) uporablja, razen če je v tem zakonu določeno drugače. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je tožeča stranka zahtevo oddala priporočeno na pošti 18. 4. 2019, kar je po poteku predpisanega roka, ki ga v prvem odstavku 11. člena določa ZNISESČP. 2. Tožeča stranka vlaga tožbo iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je zakonski rok za vložitev zahteve zamudila, saj je starejša in prava neuka oseba, ki je nevešča rabe računalnika, informacije o možnosti vlaganja zahtev so do nje (pre)pozno prišle, imela pa je tudi težave z zbiranjem dokumentacije, saj je bila ekspozitura Ljubljanske banke d.d. v A. v vojni povsem uničena in z njo tudi vsa dokumentacija. Tožeča stranka uveljavlja neustavnost prvega odstavka 11. člena ZNISESČP. Meni, da je s predpisanim rokom zakonodajalec prikrajšal številne varčevalce, ki živijo izven držav nekdanje Jugoslavije in zato niso mogli pravočasno izvedeti za nove pravne možnosti v zvezi z izplačilom starih deviznih vlog. Navedene možnosti tudi niso bile primerno razglašene v javnosti. Zaradi predpisane kratkosti roka je kršen 2. člen Ustave RS, po katerem je Slovenija pravna in socialna država. Tožeča stranka opozarja na odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-14/00 z dne 7. 12. 2000, kjer je bila razveljavljena določba o prekratkem prekluzivnem roku, ki je v neskladju z načeli pravne države in U-I-27/02 z dne 5. 9. 2002, v kateri je Ustavno sodišče RS navedlo, da lahko neprimerno kratek prekluzivni rok povzroči stanja, ki so v nasprotju z namenom zakona. V navedeni zadevi je šlo za 18-mesečni rok, ki je bil večkrat podaljšan. Da je rok po prvem odstavku 11. člena ZNISESČP prekratek govorijo tako naravne, socialne in psihološke značilnosti velikega dela zainteresiranih. Imetniki neizplačanih starih deviznih vlog so večinoma starejše prava neuke osebe, soočene s vojno na območju nekdanje Jugoslavije, uničenjem dokumentacije in pravnimi zapleti in neizterljivostjo starih deviznih vlog. Zakonodajalec ni dovolj upošteval zaviralnih okoliščin, s katerimi je pri varčevalcih potrebno računati (starost, neukost, izseljenost). Za upoštevano število primerov, vključno s tožečo stranko, navedeno predstavlja kršitev načela enakosti pred zakonom, načela pravne države, enako varstvo pravic ter pravico do povračila škode. Zakonski rok, po izteku katerega ni več mogoče zahtevati verifikacije neizplačane stare devizne vloge, je v nasprotju s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju Zadeva Ališić in ostali). Zakonodajalec bi moral upoštevati navedene okoliščine varčevalcev in v mejah predvidljivega preprečiti, da bi bil kdo zaradi prekluzivnega roka kdo prikrajšan za uveljavitev zahteve za verifikacijo. Tožeča stranka predlaga, da sodišče prekine postopek in pred Ustavnim sodiščem RS prične postopek za oceno ustavnosti prvega odstavka 11. člena ZNISESČP. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ kršil določbi 68. in 129. člena ZUP, saj glede na navedeno ni mogoče šteti, da je bila zahteva prepozna. Kot dokaz predlaga svoje zaslišanje, sodišču primarno predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Podredno predlaga, da sodišče ugotovi, da je izpodbijani sklep nezakonit, s čimer bo tožeča stranka pridobila pravni temelj za uveljavljanje škode, ki ji je nastala zaradi neustavnega in nezakonitega sklepa. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Tožbene navedbe zavrača kot neutemeljene, saj je bil izpodbijani sklep izdan v skladu z ZNISESČP in ZUP. Meni, da je 25-mesečni rok za vložitev zahteve ustrezno dolgo obdobje, da se upravičenci seznanijo s predpisom in podajo zahtevo, čemur je bil namenjen tudi javni poziv, objavljen pred začetkom roka za vlaganje zahtev. Podatki so bili objavljeni tudi na spletni strani tožene stranke in ministrstva za finance Republike Slovenije ter v različnih jezikih še v več dnevnih časopisih, zlasti z območja Bosne in Hercegovine in Hrvaške. Tožena stranka je na svoji spletni strani z ažurnimi informacijami dovolj zgodaj opozarjala na iztek roka. Spletna stran (tudi v tujih jezikih) je vsebovala vse informacije, podatke in obrazce, potrebne za uspešno uveljavljanje pravic upravičencev. Tožena stranka je bila več kot dve leti vsakodnevno na voljo upravičencem po telefonu, pošti za kakršnakoli vprašanja in pomoč. V konkretnem primeru tudi ni možna vrnitev v prejšnje stanje, saj gre za zakoniti materialni rok, ki ga ni mogoče podaljšati in ne podaljšljivi procesni rok, ki bi ga določila tožena stranka. Navaja še, da je ESČP v celoti potrdilo ustreznost določb ZNISESČP in sheme poplačila varčevalcev. Tožeča stranka konkretno ne utemeljuje razlogov, zaradi katerih bi se izpodbijani sklep izrekel za ničnega, sama pa meni, da ni nobene pravne podlage, da se sklep razglasi za ničnega. Glede na to, da je bilo v verifikacijskem postopku ugotovljeno, da je tožeča stranka zahtevo vložila 18. 4. 2019, to je po izteku zakonskega roka, je njeno zahtevo kot prepozno zavrgla. Nadalje, tožeča stranka konkretno ne utemeljuje razlogov, zaradi katerih bi se izpodbijani sklep izrekel za ničnega, sama pa meni, da ni nobene pravne podlage, da se sklep razglasi za ničnega. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. V pripravljalni vlogi tožeča stranka vztraja pri tožbenih navedbah in dodaja, da v zadevah Stojan Zeljković proti Sloveniji in Vehbija Hodžić proti Sloveniji ESČP ni ocenjevalo združljivosti domače poplačilne sheme z vidika primernosti dolžine roka za vložitev zahteve za verifikacijo.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, da zavrže zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog, št. knjižice ali računa ..., ..., ... in ....

7. Na podlagi prvega odstavka 11. člena ZNISESČP se lahko zahteva za verifikacijo vloži od 1. decembra 2015 do 31. decembra 2017. 8. Med strankama ni sporno, da tožeča stranka zahteve za verifikacijo ni vložila v roku, določenem v prvem odstavku 11. člena ZNISESČP, medtem ko za tožečo stranko ostaja sporno pravno naziranje tožene stranke v zvezi z razumevanjem prvega odstavka 11. člena ZNISESČP. V zvezi s tem namreč navaja, da je zakonski rok v nasprotju s sodbo ESČP v Zadevi Ališić in drugi. Prav tako pa naj bi bil rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP prekratek in s tem v nasprotju z načeli pravne države, človekovimi pravicami in svoboščinami, načelom enakega varstva pravic in pravico do povračila škode.

9. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bil način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi1 vzpostavljen s sprejetjem ZNISESČP. Da bi slovenski organi lahko verificirali stanje na računih pritožnikov (vložnikov zahtev), bi morali slednji (že po mnenju ESČP) izpolniti zahteve verifikacijskih postopkov, ki jih je vzpostavila Slovenija z ZNISESČP. Eno izmed takih zahtev pa predstavlja tudi prekluzivni materialni rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, ki je upravičencem iz tega zakona določil petindvajset mesečno obdobje (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017) za uveljavljanje njihovih pravic do izplačila starih deviznih vlog. Sam razlog sprejetja ZNISESČP je bil v odpravi neenakopravnosti, ki so bili deležni imetniki deviznih vlog v podružnicah Banke v Sarajevu in Zagrebu.

10. V nasprotju z navedbami v tožbi sodišče pri tem ugotavlja, da je razumna časovna omejitev pri uveljavljanju pravic splošno sprejet pravni standard, ki ga je zakonodajalec določil predvsem z namenom dosega pravne varnosti. Petindvajsetmesečno obdobje predstavlja tako razumno časovno omejitev, saj je zakonodajalec z ZNISESČP vsem upravičencem dal dovolj časa za vložitev zahteve za verifikacijo. Slednje potrjujejo tudi številne zahteve za verifikacijo, ki so bile v tem roku vložene pri toženki. Navedeni rok pa niti ni predstavljal zahteve, ki bi toženki omogočala zavračanje zahtev upravičencev iz ZNISESČP (zgolj) na formalistični podlagi. Tudi sicer se je o ustreznosti določitve materialnega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP (posredno) izreklo že ESČP, in sicer v 21. točki sklepa št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji). Glede na navedeno je tako neutemeljeno naziranje tožeče stranke, da naj bi bil navedeni rok – za učinkovito varstvo njenih pravic – prekratek. Upravičenci iz ZNISESČP pa tako z možnostjo učinkovitega varstva svojih pravic proti varčevalcem Banke iz Slovenije niso bili neenakopravno obravnavani.

11. Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke o prekinitvi postopka in začetku postopka zahteve za presojo ustavnosti prvega odstavka 11. člena ZNIESEČP pred Ustavnim sodiščem RS, saj ne šteje, da bi bila zakonska ureditev neskladna z Ustavo. Odločba Ustavnega sodišča U-I-14/00 z dne 7. 12. 2000, na katero se sklicuje tožeča stranka, je neprimerljiva z obravnavano zadevo. V navedeni zadevi je Ustavno sodišče RS presojalo ustavnost šestmesečnega prekluzivnega roka, ki ga je za vložitev zahteve za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja določa l6. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja. Prvi odstavek 11. člena ZNISESČP določa več kot štirikrat daljši prekluzivni rok, ki je po oceni sodišča dovolj dolg tudi glede na dejanske omejitve dela varčevalcev pri vlaganju zahtev, na katere se sklicuje tožeča stranka. Navedeno dokazuje tudi že omenjeno veliko število pravočasno vloženih zahtev za verifikacijo. Sodišče tako ugotavlja, da zakonski prekluzivni rok ne ogroža doseganja namena zakona, to je, da imetniki neizplačanih starih deviznih vlog kot jih opredeljuje ZNISESČP, dosežejo izplačilo svojih terjatev. V odločbi U-I-14/00 z dne 7. 12. 2000, na katero se tudi sklicuje tožeča stranka, je Ustavno sodišče RS presojalo ustavnost osemnajstmesečnega prekluzivnega roka, ki ga je določal Zakon o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri). Po določbah ZPKri so morali morebitni upravičenci vložiti argumentirane zahteve za pridobitev pravic po navedenem zakonu, kar je vključevalo zbiranje obsežnejših dokazov o časovno oddaljenih dogodkih. Navedeno ni primerljivo z položajem morebitnih upravičencev po ZNISESČP, ki so morali v daljšem, 25-mesečnem roku, dokazati le imetništvo neizplačane stare devizne vloge, kar je bilo relativno enostavno, običajno je zadoščala že predložitev devizne knjižice. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da petindvajsetmesečni rok, ki ga določa prvi odstavek 11. člena ZNISESČP ni v neskladju z Ustavo RS.

12. Sodišče dodatno pojasnjuje, da je ZNISESČP v 22. odstavku ZNISESČP določil, da Ministrstvo za finance že na začetku novembra 2015 (še preden se je ZNISESČP začel uporabljati), skladno s prvim odstavkom 8. člena tega zakona objavi javni poziv za vlaganje zahtev za verifikacijo v Uradnem listu Republike Slovenije, v katerem so bili navedeni pogoji za vlaganje zahteve za verifikacijo (upravičenci, način, rok in vsebina zahteve za verifikacijo). Poziv je bil objavljen tudi v dveh dnevnih časopisih, ki izhajajo na celotnem območju Bosne in Hercegovine oziroma Republike Hrvaške, ter na spletni strani tožene stranke, tako da so se lahko naslovljenci še pred začetkom teka dveletnega roka za vložitev zahtev seznanili s postopkom uveljavljanja svojih pravic. Sodišče še pripominja, da je bil ZNISESČP v Uradnem listu Republike Slovenije objavljen že 3. 7. 2015, s čimer je zakon postal tudi navzven spoznaven, kar pomeni, da so se imeli naslovljenci možnost seznaniti z vsebino zakona še pred njegovo uveljavitvijo.

13. Tožeča stranka je zahtevo za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog št. ..., ..., ... in ... vložila 18. 4. 2019, tako da ni izpolnila procesne predpostavke za začetek postopka (tj. pravočasnosti zahteve), zaradi česar je tožena stranka v okviru predhodnega preizkusa zahteve po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP njeno zahtevo pravilno zavrgla. Sodišče pri tem dodaja, da četudi bi tožeča stranka izkazala, da je zahtevo prepozno vložila iz opravičenih razlogov, tožena stranka ne bi mogla (niti smela) upoštevati določbe ZUP glede instituta vrnitve v prejšnje stanje, saj je rok za vložitev zahteve za verifikacijo materialni rok, ki ga določa poseben zakon, ne pa procesni rok, ki bi ga določila tožena stranka sama.

14. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, pravila postopka pa tudi niso bila kršena. Sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi odločalo na seji senata, ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev (da je bila zahteva za verifikacijo predmetnih deviznih vlog oddana po izteku zakonskega roka), ni sporno. O svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je tožeča stranka izrekla v tožbi in pripravljalni vlogi. Ker med strankama ni sporno dejstvo, da je bila zahteva tožeče stranke za verifikacijo predmetnih deviznih vlog oddana po izteku zakonskega roka, je po presoji sodišča zaslišanje tožeče stranke o predhodno navedenem dejstvu, nepotrebno.

16. Stroškovni zahtevek tožeče stranke je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

17. V zadevi je sodišče odločalo po sodnici posameznici na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, ker se izpodbija procesni sklep izdan v postopku izdaje upravnega akta.

1 S to sodbo je bilo Sloveniji naloženo sprejetje potrebnih ukrepov, vključno s spremembo zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane „stare“ devizne vloge pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank.