Jedro

Do vračunanja (kolacije) pride po samem zakonu (ex lege) in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da je darilo, ki ga je dedič dobil od zapustnika z darilno pogodbo, po predlogu sodediča vračunalo v njegov dedni delež.

Sodišče druge stopnje, ob upoštevanju nizke vrednosti tako zapuščine kot tudi vrednosti darila, ki je predmet vračunanja, potrjuje postopanje sodišča prve stopnje, ki je podatke o vrednosti nepremičnin ugotovilo s pomočjo baze podatkov, ki se nahaja na spletnem portalu prostor, katastri in register nepremičnin.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „razglasilo: za dediča, na podlagi zakona, po pokojnem M. P.: - zap. sina S.P., roj.x, EMŠO:x, do ½; - zap. sina A. P., roj.y, EMŠO:y, do ½.“; v IV. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „odredilo: po pravnomočnosti tega sklepa pri nepremičninah, last zapustnika M. P., navedenih v točki I. tega sklepa, vknjižbo lastninske pravice na imeni: - S.P., roj.x, EMŠO:x, do 31/100, - A.P., roj.y, EMŠO:y, do 69/100.“.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obsega zapuščinsko premoženje 4/6 parc. št. 2105/57, 2105/58, k. o. x, 1/8 parc. št. 270/0, 223/0, 194/2, k. o. y, da je zapustnik umrl brez oporoke, zaradi česar je nastopilo zakonito dedovanje, do katerega sta upravičena dediča prvega dednega reda, zapustnikova sinova S. P. in A. P., da sta se dediča k dedovanju priglasila, da je dedič A.P. uveljavljal, da se S. P. všteje v dedni delež darilo, ki ga je prejel z Darilno pogodbo z dne 16. 2. 1987 (I. točka izreka), zaradi česar je sodišče sklenilo, da se dediču S. P. vračuna v dedni delež darilo, ki ga je prejel z Darilno pogodbo z dne 16. 2. 1987, in sicer ¼ parc. št. 3664 in 3665, obe k. o. x, katerih vrednost znaša 359,75 EUR (II. točka izreka). Sodišče je, ob upoštevanju II. točke izreka, za dediča na podlagi zakona po pokojnem M. P. razglasilo zapustnikovega sina S. P. do 3/10, zapustnikovega sina A. P. pa do 7/10 (III. točka izreka). Po pravnomočnosti tega sklepa je odredilo vknjižbo lastninske pravice pri nepremičninah, last zapustnika M. P., navedenih v I. točki izreka, na imeni S. P. do 3/10 in A. P. do 7/10 (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil dedič S. P. iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlaga, da sklep spremeni tako, da ne upošteva vštetja darila v dedni delež, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, s stroškovno posledico. Navaja, da je dedič A. P. že na naroku 5. 6. 2009 uveljavljal vračilo darila v dedni delež na podlagi 46. člena Zakona o dedovanju (ZD) (1). Sodišče je nato s sklepom z dne 26. 6. 2009 dediča A. P. napotilo, da v pravdi uveljavi zahtevek na podlagi 40. in 46. člena ZD. Dedič A.P. je tožbo sicer vložil, kasneje pa jo je umaknil, zato je pravdno sodišče s sklepom postopek ustavilo. Dedič A. P. je na naroku 8. 6. 2012 nato podal isti zahtevek glede darilne pogodbe in pogodbe o dosmrtnem preživljanju, kateremu je dedič S. P. nasprotoval. Sodišče je na naroku dne 8. 6. 2012 tudi ugotovilo, da se ponovni zahtevek o vštetju darila ne upošteva, zato je odločitev sodišča v izpodbijanem sklepu toliko bolj nesprejemljiva in tudi ni bilo razloga, da bi se dedič S.P. še dodatno izjasnjeval v svojem nasprotovanju vračunanja daril, glede na to, da sodišče v sklepu navaja, da dedič ni dokazal izjeme po 46. členu ZD. Sodišče v zapuščinskem postopku ne more odločati, če so sporna dejstva, kot konkretno. Pokojni je z dedičem S. P. sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero mu je izročil ostale nepremičnine, razen deleže na nepremičninah, ki so predmet zadevnega postopka in so se očitno pozabile pri zapisu pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Očitno je bila torej volja zapustnika, da vse nepremičnine izroči dediču S. P.. Zmotna je odločitev sodišča, da je delež dediča A. P. 7/10, delež dediča S. P. pa 3/10. Ne more se upoštevati izračun, kot ga je opravilo sodišče prve stopnje, saj sodišče ne more vedeti, kakšna je bila vrednost nepremičnin ob sami daritvi, to bi morala biti stvar pravdnega postopka. Navaja še, da 7/10 od vrednosti vrednosti podedovanega premoženja znaša 1.328,89 EUR, 3/10 od vrednosti pa 569,56 EUR, kar se razlikuje od izračuna sodišča v škodo dediča S. P..

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je v skladu s 46. členom ZD dediču S. P.(pritožniku) vračunalo darilo, ki ga je prejel z Darilno pogodbo z dne 16. 2. 1987. Sodišče druge stopnje soglaša tudi s spoznavnim pristopom sodišča prve stopnje, ki je podatke o vrednosti nepremičnin ugotovilo s pomočjo baze podatkov, ki se nahaja na spletnem portalu prostor, katastri in register nepremičnin. Ugotovljeno je bilo, da skupna vrednost zapuščinskega premoženja zanaša 1.898,52 EUR, vrednost darila, ki ga je prejel S. P. od zapustnika, pa 359,75 EUR. Ob ugotovitvi, da je darilo, ki ga je za časa življenja dedič S. P. prejel od zapustnika (čemur slednji pritožbeno ne nasprotuje, poleg tega pa je darilna pogodba tudi del spisovnega gradiva – list. št. 9 in 10), izrazito majhne vrednosti, prav tako pa ji relativno majhne vrednosti tudi zapuščina. Po presoji pritožbenega sodišča je bilo ugotavljanje vrednosti predmetnih nepremičnin skladno z načeli hitrosti, ekonomičnosti, učinkovitosti in smotrnosti postopka (prvi odstavek 165. člena ZD in prvi odstavek 11. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) (2) v zvezi s 163. členom ZD). Vsakršno drugačno ravnanje (npr. ugotavljanje vrednosti s cenilcem) bi bilo škodljivo ter bi de facto izvotlilo dedno pravico obeh udeležencev. Pritožbene graje, ki navedenemu postopanju nasprotujejo, so neutemeljene. V luči navedenih načel, ki zapovedujejo smotrno postopanje, ter ob upoštevanju nizke vrednosti tako zapuščine kot tudi vrednosti darila, ki je predmet vračunanja, pa je neutemeljeno tudi pritožbeno (pavšalno) sklicevanje na 52. člen ZD.

5. Pritožnik, ki sami darilni pogodbi ne oporeka (primerjaj točko 4), s svojim sklicevanjem na napotitveni sklep sodišča prve stopnje in sledečo pravdo, v oporo svojim navedbam o nepravilnem vračunanju darila, ne more biti uspešen. Do vračunanja (kolacije) pride po samem zakonu (ex lege) (3) in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da je darilo, ki ga je dedič S. P. dobil od zapustnika z Darilno pogodbo z dne 16. 2. 1987, po predlogu sodediča (58. člen ZD) vračunalo v njegov dedni delež.

6. Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da izračun sodišča prve stopnje ni povsem natančen, zato je izračun ponovilo sodišče druge stopnje. Delež sodediča S. P. znaša 31/100 (589,51 EUR deljeno z 1.898,52 EUR), delež sodediča A. P. pa 69/100 (1.309,01 EUR deljeno z 1.898,52 EUR). Instančno sodišče je IV. točko izreka izpodbijanega sklepa spremenilo, kot izhaja iz izreka (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), vse v luči načel hitrosti, ekonomičnosti, učinkovitosti in smotrnosti postopka.

7. Vračunanje v zvezi z delitvijo dediščine med sodediči, predstavlja modaliteto pri delitvi dediščine (4). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zapustnik ni napravil oporoke, zaradi česar je nastopilo zakonito dedovanje. Dediča prvega dednega reda sta zapustnikova sinova S. P. in A. P., ki dedujeta po enakih delih (11. člen ZD), torej vsak do ½. Pomembnost pravilne ugotovitve slednjega bi lahko prišla do izraza predvsem v primeru morebitnega pozneje najdenega premoženja (221. ZD). Instančno sodišče je v III. točki izreka izpodbijani sklep spremenilo, kot izhaja iz izreka (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

8. Pritožbene navedbe dejanske narave, da „je pokojni s pritožnikom sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju ter da so nepremičnine, ki so predmet zapuščinskega postopka, pomotoma izpadle iz zapisa pogodbe in je bila očitno volja pokojnega, da nepremičnine podari pritožniku in njegovi ženi“, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), saj bi bile lahko podane že v postopku pred sodiščem prve stopnje, pritožnik pa ni pojasnil okoliščin, ki bi upravičile pritožbeno uveljavljanje, zato jih višje sodišče ne obravnava. Prav tako iz razloga nerazumljivosti ne obravnava pritožbenih navedb tretjega odstavka druge strani pritožbe.

9. Sodišče druge stopnje je sicer (razen v delu, ko je izpodbijani sklep spremenilo, primerjaj točko 6 in 7), pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

10. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 174. člena ZD).

(1) Uradni list SRS, št. 15/1976, s spremembami in dopolnitvami.

(2) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

(3) Zupančič, Žnidaršič Skubic: Dedno pravo, Uradni list RS, Ljubljana, 2009, str. 108. (4) Prav tam.