Jedro

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdo so dediči med zapuščinskim postopkom umrlega dediča in jim ni omogočilo sodelovanja v postopku, čeprav umrli dedič pred smrtjo ni podal dedne izjave o odpovedi dedovanju.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep o dedovanju sodišča prve stopnje se razveljavi ter se mu zadeva vrne v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju za dediče po pokojni A. A. (v nadaljevanju zapustnica) na podlagi zakona razglasilo zapustničinega vdovca: B. B. in zapustničinega sina: C. C., vsakega do 1/2 zapuščine, pri čemer je ugotovilo obseg zapuščine (neizplačana sredstva pri ZPIZ v višini 476,12 EUR ter sodni depozit Okrožnega sodišča v Mariboru In 717/2015 v znesku 3.774,51 EUR). Ker se dediču C. C. vračuna v dedni delež dolg do zapustnice v znesku 2.500.000,00 SIT oziroma 10.432,00 EUR, ki je potrjen z njegovo pisno izjavo z dne 29. 8. 2003, iz zapuščine ne dobi ničesar ter vso zapuščino deduje zapustničin vdovec B. B., pri čemer sta se zapustničina sinova D. D. in E. E. dedovanju odpovedala.

2. Zoper sklep o dedovanju vlaga pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu dedič C. C. (v nadaljevanju pritožnik) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njegovo razveljavitev in vrnitev v novo odločanje. Navaja, da je zapustničin vdovec B. B. umrl 19. 12. 2020, še pred izdajo izpodbijanega sklepa, o čemer je pritožnik izvedel od župnika, saj z očetom ni imel stika zadnje obdobje njegovega življenja. Očetu je bil postavljen skrbnik, vnuk F. F., sin E. E., ki mu je onemogočal kontakt z očetom. Prišlo je do dedne transmisije po 134. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), zato bi moralo sodišče namesto dediča, ki je preživel zapustnico ali je umrl pred zaključkom zapuščinskega postopka, določiti dediče, ki vstopijo kot njegovi dediči. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz zapisnika o zapuščinski obravnavi z dne 11. 9. 2018 izhaja, da je med dediči sporen obseg zapuščine in sta se dotedanja dediča D. D. in E. E. odpovedala dedovanju, kot dedič pa je bil priglašen le zapustničin vdovec B. B. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje izdalo napotitveni sklep na podlagi navedb D. D., ki se je tedaj že odpovedal dedovanju, zato je napotitveni sklep, da je dedno nevreden, nezakonit, čeprav kolikor mu je znano, ni bil sprožen predmetni pravdni postopek. Pritožnik je pravni laik, v vlogi 12. 12. 2018 ga je res zastopal kvalificirani pooblaščenec, vendar le za vložitev te vloge, ki pa ga je v nadaljevanju z dopisom 26. 9. 2020 zaradi prekompleksnosti zadeve in njegove prezaposlenosti obvestil, da zastopanja ne more prevzeti, kasneje se je pokazala situacija s Covid-19, ko pritožnik ni imel možnosti dostopa do interneta in elektronske pošte ter kasneje zaradi prepovedi prehoda mej občin bil onemogočen, da si učinkovito išče kvalificiranega pooblaščenca za zastopanje v tem zapuščinskem postopku. Trditve D. D., ki se je naknadno odpovedal dediščini, so brezpredmetne in tako tudi ugotovitev, da je utemeljena zahteva na vračunanje daril. Pritožnik je v svoji lastnoročni izjavi 29. 9. 2020 izrecno zapisal, da mu je zapustnica odpustila vse dolgove, zato bi moral biti napoten na pravdo, da dokaže, da nima dolga do zapuščine. Ker sodišče tega ni storilo, je zagrešilo absolutno bistveno postopkovno napako iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadaljnjo kršitev materialnega prava je storilo zato, ker ga je pozivalo k predložitvi dokazil o vrnjenem izposojenem znesku, čeprav je v svoji vlogi 29. 9. 2020 navedel, da mu je zapustnica vse dolgove odpustila v zameno za njegovo dolgoletno skrb za starša. Izpostavlja še, da se je v zadnjem obdobju večkrat selil, predhodno je živel v M., kjer je ostal večji del dokumentacije, ki je bil relevanten v predmetnem zapuščinskem postopku, navedeno pa izhaja tudi iz izjave G. G. z dne 28. 2. 2021. Trenutno živi v občini S. in ne v občini M., pritožnik pa zaradi situacije Covid-19, zaradi katere je prišlo tudi do omejitev potovanj v drugo občino, ni mogel dostopiti do relevantne dokumentacije, na podlagi katere bi lahko dokazoval o odpustu njegovega dolga. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo, ki ga je v imenu dediča pokojne, njenega vdovca B. B. podal pooblaščenec njegovega skrbnika1, le ta obrazloženo prereka vse pritožbene trditve kot neutemeljene. Navaja, da je dedič B. B. umrl 19. 12. 2020. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se uporabljajo na podlagi 163. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD).

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju na podlagi zakona ugotovilo kdo so pokojničini zakoniti dediči ter nazadnje, po tem, ko sta zapustničina sinova D. D. in E. E. podala dedno izjavo, da se dedovanju po pokojni odpovedujeta, odločilo, da dedič C. C., ker je v njegov dedni delež vračunalo dolg do zapustnice 10.432,00 EUR, iz zapuščine ne dobi ničesar in vso zapuščino, ki obsega denarna zneska 476,12 EUR in 3.774,51 EUR, deduje zapustničin vdovec B. B. 7. Tako iz pritožbe kot tudi iz odgovora nanjo evidentno izhaja, da je B. B. umrl 19. 12. 2020. Izpodbijani sklep o dedovanju je bil izdan 19. 1. 2021. Navedene dejanske ugotovitve dajejo podlago za zaključek, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu o dedovanju za dediča razglasilo osebo, ki ni več živa. Zapustničin vdovec je sicer zapustnico preživel, nato pa tekom zapuščinskega postopka in pred izdajo sklepa umrl. 8. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdo so dediči med zapuščinskim postopkom umrlega dediča2 in jim ni omogočilo sodelovanja v postopku, čeprav umrli dedič pred smrtjo ni podal dedne izjave o odpovedi dedovanju.

Na podlagi 134. člena ZD namreč v primeru, če umre dedič pred koncem zapuščinske obravnave in se ni odpovedal dediščini, preide pravica odpovedi na njegove dediče. Gre za tako imenovano dedno transmisijo, po kateri dedna pravica umrlega dediča preide na njegove dediče, namesto prvotnega (umrlega) dediča po zapustniku deduje dedič, ki pridobi v tem zapuščinskem postopku pravico odpovedati se dediščini3. Sodišče za dediča ne more razglasiti nekoga, ki ob izdaji sklepa o dedovanju ni bil več živ, pa čeprav je zapustnika preživel, saj nima sposobnosti biti stranka postopka. Po prvem odstavku 125. člena ZD je dedič lahko samo tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja. Mrtvi dedič nima sposobnosti biti stranka in ga ni mogoče razglasiti za dediča, v trenutku njegove smrti po samem zakonu (ipso iure) preide pokojnikova zapuščina na njegove dediče (132. člen ZD).

9. V posledici navedenega, ker je sodišče prve stopnje za dediča razglasilo zapustničinega vdovca, ki ob izdaji sklepa ni bil več živ, s tem pa odvzelo pravico njegovim dedičem izjaviti se v postopku, je bilo potrebno sklep o dedovanju razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

10. Sodišče druge stopnje je v okviru kasatoričnega pooblastila izpodbijani sklep o dedovanju razveljavilo, saj gre za kršitve, ki so glede na okoliščine primera takšne narave, da jih v pritožbenem postopku ni moč odpraviti (prvi odstavek 355. člena ZPP). V okviru popolne ugotovitve dejanskega stanja bo potrebno ugotoviti kdo so dediči umrlega dediča4 ter jim omogočiti sodelovanje v postopku (pravica do izjave). Sodišče druge stopnje bi se do vseh navedenih dejstev opredeljevalo prvič v okviru pritožbenega postopka, na ta način pa bi strankam odvzelo pravico do pritožbe. Nenazadnje odločitev sodišča druge stopnje z razveljavitvijo izpodbijanega sklepa ne bo povzročila hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP).

11. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti kdo so dediči pokojnega zapustničinega dediča ter jim omogočiti sodelovanje v tem zapuščinskem postopku, nato pa v zadevi ponovno odločiti.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. 2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

1 D. D. je vložil pritožbo kot pooblaščenec skrbnika B. B., F. F. na podlagi v spis predloženega pooblastila. 2 Očitno je, da sodišče prve stopnje s podatkom o njegovi smrti pred izdajo sklepa o dedovanju ni razpolagalo, iz podatkov v spisu pa tudi ni razvidno, da bi udeleženci postopka o smrti obvestili sodišče prve stopnje. 3 Pravica odpovedati se dediščini je dedna pravica, ki se ji lahko odpove zgolj tisti, ki je dedno pravico pridobil. 4 Gre za predhodno vprašanje, ki ga bo rešilo sodišče prve stopnje samo ali pa bo počakalo na rešitev v matični zadevi in prekinilo predmetni zapuščinski postopek.