Jedro

Tožnik višjih življenjskih stroškov v Nemčiji ni izkazal. Tega ni izkazal s časopisnim člankom iz Financ (o določitvi minimalne nemške plače), niti ne z izpiskom iz njegovega TR računa (negativni saldo); drugih dokazov, na podlagi katerih bi sodišče lahko presodilo, ali gre v Nemčiji za višje življenjske stroške, pa ni predložil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila stroškov postopka, razen sodnih taks, v pravdnem postopku II P 1925/12, ki se pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodi zaradi ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju ter podredno zaradi ugotovitve obstoja darilne pogodbe. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik v navedenem postopku zaprosil za oprostitev plačila manjkajočega predujma za stroške prevodov listin, tožbe in prilog po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 1925/2012 z dne 24. 2. 2014. K prošnji je priložil navedeni sklep, BA izpisek o prometu na osebnem TR računu v obdobju od 1. 3. 2014 do 30. 3. 2014 in izjavo o premoženjskem stanju (obrazec). Tožena stranka se sklicuje na določbe 52. a) in 52. c) člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Ugotavlja, da je potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 52. a) člena ZBPP in da ni podana okoliščina po prvem odstavku 52. c) člena ZBPP. Iz navedenega člena namreč izhaja, da se izjema nanaša le na preseganje premoženjskega stanja prosilca oziroma njegovih družinskih članov, če to upravičuje razlika v življenjskih stroških med RS in državo članico Evropske unije (EU), ne pa tudi na dohodek prosilca oziroma njegovih družinskih članov. Tožnik premoženja, s katerim bi bilo dovoljeno presegati premoženjski cenzus iz prvega odstavka 19. člena ZBPP, nima. Zato je ugotavljala finančni položaj tožnika glede na njegove dohodke in prejemke. Po vpogledu v predložene listine ugotavlja, da je tožnik v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, tj. od decembra 2013 do februarja 2014, prejel dohodek v višini 2.540,91 EUR, ki obsega njegovo pokojnino v navedenem obdobju. Tožnika je bilo v skladu s 23. členom ZBPP šteti za samsko osebo. Glede na navedeno ugotavlja, da znaša tožnikov povprečni mesečni dohodek 846,97 EUR, kar presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve (ZSVarPre) in ki trenutno znaša 538,40 EUR. Ponovno ugotavlja, da iz določbe prvega odstavka 52 c) člena izhaja, da ni pravne podlage za preseganje dohodkovnega oziroma finančnega cenzusa, tudi če jo morebiti upravičuje razlika v življenjskih stroških med državama. Glede na to, da tožnik z višino navedenega dohodka presega limit za odobritev brezplačne pravne pomoči, je že iz tega razloga njegovo prošnjo zavrnila, ne da bi se spuščala v presojo drugih dohodkov, niti ne v presojo objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi navaja, da je tožena stranka svoj zaključek sprejela na podlagi določbe 52. c) člena ZBPP, tako da naj bi se izjema nanašala le na preseganje premoženjskega stanja prosilca oziroma družinskih članov, če to upravičuje razlika v življenjskih stroških med RS in državo članico EU, ne pa tudi na dohodek prosilca oziroma njegovih družinskih članov. Tak zaključek tožene stranke pa je napačen. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. IV U 285/2010 z dne 29. 3. 2011. Poudarja, da je v predlogu za oprostitev plačila stroškov podal natančne navedbe glede bistveno višjih življenjskih stroškov v ZRN in nujnosti upoštevanja dejstva, da živi v najemniškem stanovanju ter da mora poleg najemnine plačevati tudi stanovanjske stroške. Pri tem pa, glede na socialne razmere v ZRN, prejema minimalne osebne dohodke iz naslova pokojnine, zaradi katerih obstoječe stanovanjske stroške in druge življenjske stroške komaj pokriva. Priložil je članek iz Financ, kjer je zaključeno, da so minimalni osebni dohodki v Republiki Nemčiji za 1,7-krat večji kot v Sloveniji in da minimalna plača v Nemčiji znaša 1.365.23 EUR, ki pa je njegovi dohodki ne dosegajo. Izpostavlja, da je predlagal oprostitev stroškov prevodov v presežku nad že plačanih zneskov 1.000,00 EUR, ki si jih je zagotovil kot posojilo, ki ga bo moral odplačati, kar že posega v njegov eksistenčni minimum. Izkazal je tudi, da ima na svojem TRR negativen saldo, ki ga prav tako ne more poplačati. Tožena stranka pa je naredila zaključek izključno na podlagi preseganja dohodkovnega cenzusa, ne da bi, skladno z določbo 52. c člena ZBPP, ugotavljala verjetnost dejstev, da zaradi razlike v življenjskih stroških med ZRN in RS, brez škode za svoje socialno stanje in stanje svoje družine, ne zmore plačila stroškov pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem, predvsem pa stroškov sodnega postopka, pri čemer preseganje zakonskega cenzusa, na katerega se sklicuje tožena stranka, za odločitev nima nobene teže. V kolikor je tožena stranka menila, da mora tožnik predložiti dodatna dokazila ali vlogo dopolniti, ga je bila dolžna k temu pozvati, pa tega ni storila. Sodišču predlaga, da po opravljeni javni obravnavi razsodi tako, da njegovi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da je tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila na podlagi 52. a) člena ZBPP, ker je ugotovila, da tožnikov redni dohodek presega finančni cenzus. Določbe 52. c) člena ZBPP ni uporabila, ker le-ta izključuje samo uporabo 19. člena ZBPP, ki se nanaša na premoženje prosilca, ne izključuje pa finančnega (dohodkovnega) cenzusa za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tako je ugotovilo tudi DPRS v sodbi, na katero se tožnik sklicuje, upravno sodišče pa se glede razlage 52. c člena ni opredelilo. V zadevi, na katero se tožnik sklicuje, so bile dejanske okoliščine drugačne. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo tožnika zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je izpostavljena odločitev Upravnega sodišča v celoti uporabna in primerljiva tudi za konkretni primer. Tožena stranka si tudi napačno razlaga določbe 12. in 13. člena ZBPP. Jezikovna razlaga teh določb ne omogoča zaključka, da citirana dikcija avtomatično izključuje pravico vseh oseb, ki dohodkovni cenzus presegajo, saj določa le, pod katerim zneskom je avtomatična pravica priznana. V primeru preseganja cenzusa, je zato treba uporabiti 52. c) člen ZBPP. Tožena stranka tudi ni ugotavljala, kateri zakon ureja socialnovarstvene storitve za tožnika, ki ne živi več v Sloveniji. Zakon, ki ureja socialnovarstvene storitve je za tujce, skladno z določbo 10. člena ZBPP, ustrezen zakon ZRN in ne RS. Vztraja pri podanem zahtevku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za t.im. čezmejni spor. Določba prvega odstavka 52. a člena ZBPP določa, da je v primeru, če je za odločanje v civilni zadevi, v kateri je udeleženec ali stranka oseba, ki v času vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči prebiva v drugi državi članici Evropske unije (EU), pristojno sodišče Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: domači čezmejni spor), je ta oseba ne glede na državljanstvo upravičena do brezplačne pravne pomoči v Republiki Sloveniji po tem zakonu.

Tožena stranka je, v skladu z določbo drugega odstavka 52. a člena ZBPP, ugotovila, da je tožnik, sicer nemški državljan, glede pravice do brezplačne pravne pomoči izenačen z upravičenci iz 1. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona, zatorej je nadalje ugotavljala tožnikovo premoženjsko stanje. Po določbi 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca ogroženo, če mesečni prihodek prosilca (lastni dohodek) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve (minimalni dohodek). Od 1. 1. 2012 je to urejeno v zakonu o socialno varstvenih prejemkih (ZsvarPre), po katerem minimalni dohodek trenutno znaša 269,20 EUR.

Tožena stranka je ugotovila, da je treba tožnika, v skladu z določbo 23. člena ZBPP, šteti kot samsko osebo. Po presoji sodišča je pravilno ugotovila, da je tožnikov povprečni mesečni dohodek (pokojnina) v obdobju zadnjih treh mesecev pred vložitvijo prošnje znašal 846,97 EUR. Na podlagi tako ugotovljene višine tožnikovega povprečnega mesečnega dohodka je tožena stranka pravilno ugotovila tudi, da je tožnikov povprečni mesečni dohodek presegal dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, to je 538,40 EUR (8. člen ZSVarPre).

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Glede na jezikovno razlago določbe prvega odstavka 52. c člena, ki določa, da se ne glede na prvi odstavek 19. člena tega zakona, upravičencu iz 52. a) člena tega zakona brezplačna pravna pomoč odobri, če verjetno dokaže, da zaradi razlike v življenjskih stroških med državo članico EU, v kateri prebiva, in RS brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne zmore plačila stroškov pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem in stroškov sodnega postopka, sodišče pritrjuje stališču tožeče stranke, da citirana določba, ki se sicer nanaša na premoženje prosilca, ne izključuje uporabe 13. člena ZBPP, torej ne izključuje finančnega oziroma dohodkovnega cenzusa prosilca. Zato je napačno stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da ni pravne podlage za preseganje premoženjskega oziroma dohodkovnega cenzusa, tudi če jo morebiti upravičuje razlika v življenjskih stroških med državama. Pravno podlago namreč predstavlja (ravno) določba 52. c člena ZBPP. Zato bi morala tožena stranka presojo o izpolnjevanju finančnega pogoja iz 13. člena ZBPP opreti tudi na navedeno zakonsko določbo. Kljub temu, da tožena stranka določbe 52. c člena ZBPP ni uporabila, pa to ni vplivalo na odločitev, ki jo je bilo tako šteti za pravilno. Tožnik namreč, ob upoštevanju pravila, da je trditveno in dokazno breme na strani stranke, višjih življenjskih stroškov v Nemčiji ni izkazal. Tega ni izkazal s časopisnim člankom iz Financ (o določitvi minimalne nemške plače), niti ne z izpiskom iz njegovega TR računa (negativni saldo); drugih dokazov, na podlagi katerih bi sodišče lahko presodilo, ali gre v Nemčiji za višje življenjske stroške, pa ni predložil. Neutemeljena je tožbena navedba, da tožena stranka ni ugotavljala, kateri zakon ureja socialnovarstvene storitve za tožnika, ki ne živi v Sloveniji. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi pravilno oprla na veljavne relevantne določbe ZBPP, le-ta pa napotuje na ZSVarPre, ki ga je tožena stranka tudi uporabila. Tožnik se tudi ne more uspešno sklicevati na izpostavljeno sodbo tega sodišča, saj je šlo v primerjani zadevi za bistveno drugačno situacijo kot v obravnavani zadevi.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je tožnik navajal nova dejstva in dokaze, ki ne bi privedli do drugačne odločitve (3. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.