Jedro

Odločba Ustavnega sodišča učinkuje na vse nepravnomočno končane postopke. Ker obravnavani postopek glede predloga za obnovo postopka, ki temelji na 9. točki 260. člena ZUP, ni pravnomočno končan, v zadevi (v postopku odločanja o utemeljenosti predloga za obnovo postopka) ni mogoče uporabiti prvega odstavka 62. člena ZGO-1, kot podlage za presojo, ali sta tožnika lahko stranki v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Republike Slovenije, Ministrstva za okolje in prostor, št. Okrožnega sodišča v Celju,št. 35108-5/2010/NiK-12 z dne 30. 9. 2011, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka, Ministrstvo za okolje in prostor, je z odločbo, št. 35108-5/2010/NiK-12 z dne 30. 9. 2011, v 1. točki izreka odločila, da se sklep Upravne enote Laško, št. 351-121/2011-3 z dne 28. 6. 2011, odpravi. V 2. točki izreka je odločila, da se predlog A.A. in B.B. za obnovo postopka končanega z gradbenim dovoljenjem, št. 351-68/2009-(32/4) z dne 10. 7. 2009, danem C.C. in D.D., za gradnjo nezahtevnega objekta – ograje, zavrže in v 3. točki izreka odločila, da stroški postopka niso nastali. V obrazložitvi je navedla, da je prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom ugodil predlogu A.A. in B.B. in dovolil obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt, ki je bil končan z odločbo, št. 351-68/2009-(32/4) z dne 10. 7. 2009, na način, da se postopka kot stranki udeležita tudi predlagatelja obnove. Pojasnila je, da gre za postopek ponovljenega odločanja, na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS, št. IV U 163/2010-10 z dne 17. 5. 2011, ki je bila oprta na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U I 165/09-34 z dne 3. 3. 2011. Tožena stranka meni, da v konkretnem primeru citirana odločba Ustavnega sodišča RS ni relevantna, saj je izpodbijano gradbeno dovoljenje z dne 10. 7. 2009 postalo pravnomočno 16. 7. 2009, kar pomeni, da odločitev Ustavnega sodišča o razveljavitvi določbe 74 b. člena ZGO-1, na citirano dovoljenje ne more imeti vpliva in tega ne more spremeniti niti po pravnomočnosti obravnavanega dovoljenja predlagana obnova postopka. Temu stališču pritrjuje tudi članek dr. Polonce Kovač v Pravni praksi z dne 1. 9. 2011. Ob uporabi starega prava (določbe 74. b člena ZGO-1), predlagatelja ne moreta izkazovati pravnega interesa, kar pomeni, da v zadevi niso izpolnjeni formalni pogoji za dovolitev zahtevane obnove postopke, zato je organ druge stopnje postopal po določbi prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in po odpravi napadanega sklepa sam odločil o zadevi.

Tožnika v tožbi odločitvi tožene stranke oporekata in pojasnjujeta, da je stališče drugostopenjskega organa v nasprotju z vsebino odločitve Ustavnega sodišča v zadevi U-I 165/09. Utemeljujeta pravni interes za vstop v postopek izdaje gradbenega dovoljenja in pojasnjujeta potek postopka pridobivanja spornega gradbenega dovoljenja. Dne 14. 7. 2010 sta v upravnem postopku predložila tudi dokazila, da stoji sporna ograja na meji z njuno parcelo, št. 1230/10 k.o. ... in da za njeno postavitev niso izpolnjeni pogoji po 74. b členu ZGO-1, saj investitorju nista dala soglasja za postavitev. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

Odgovor na tožbo je posredoval tudi C.C., investitor, ki je pojasnil, da se z zaključkom tožene stranke v izpodbijanim aktu strinja. Prav tako se strinja in sklicuje na članek dr. Polonce Kovač v Pravni praksi. Meni, da je bila izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Predlaga, da se zahteva tožeče stranke, kot neupravičena, zavrne.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, s katero je bil razveljavljen prvi in drugi odstavek 62. člena ter 74.b člen ZGO-1 in na kateri temelji odločitev Upravnega sodišča RS, št. IV U 163/2010-10 z dne 17. 5. 2011, za obravnavani primer ni relevantna. Sodišče toženi stranki pojasnjuje, da Zakon o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), v 44. členu določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Z drugimi besedami, odločba Ustavnega sodišča učinkuje na vse nepravnomočno končane postopke. Ker obravnavani postopek glede predloga za obnovo postopka, ki temelji na 9. točki 260. člena ZUP, po kateri lahko predlaga obnovo postopka oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ji taka možnost ni bila dana, ni pravnomočno končan, v zadevi (v postopku odločanja o utemeljenosti predloga za obnovo postopka) ni mogoče uporabiti prvega odstavka 62. člena ZGO-1, kot podlage za presojo, ali sta tožnika lahko stranki v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Takšno stališče sodišča v celoti potrjuje drugi odstavek 2. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča ter 39. točka obrazložitve te odločbe.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku drugostopenjski upravni organ presoje o utemeljenosti pritožbe zoper sklep prvostopenjskega upravnega organa ne bo smel izvesti po določbah ZGO-1, ki jih je Ustavno sodišče razveljavilo, ampak bo moral ugotoviti, ali je podan razlog iz 9. točke 260. člena ZUP, torej ali imata predlagatelja obnove pravni interes, ki jima ga priznava materialno pravo, za vstop v postopek (ob upoštevanju 36. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča) in na podlagi teh ugotovitev ponovno odločiti o pritožbi zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega upravnega organa.

Sodišče je zahtevku tožnikoma za povrnitev stroškov postopka ugodilo v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na tej podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v drugem odstavku 3. člena določa, da se tožnikoma, če je bila zadeva rešena na seji in ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR povečani za 20% DDV.