Jedro

Ker tožena stranka v ponovljenem postopku ni pridobila specifičnih informacij z vidika zatrjevane diskriminacije na podlagi pripadnosti etični skupini-Berberov v Maroku v zvezi s konkretnim primerom, so razlogi izpodbijane odločbe v tem delu bistveno pomanjkljivi, zato se je ne da celovito preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-805/2017/26 (1312-03) z dne 28. 8. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo (v ponovljenem postopku) prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (ponovno) zavrnila.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik ob podaji prošnje navedel, da je berberske narodnosti in da zaproša za mednarodno zaščito zato, ker išče boljše življenje ter da se kot Berber s strani Arabcev sooča z rasizmom. V Maroku nima ničesar, moral je preprodajati drogo, da je lahko preživel. Lahko bi končal v zaporu ali pa ga kdo ubil. Z zmerjanjem Arabcev se je soočal na cesti ali pred vrati njihove hiše, ko so ga ljudje zmerjali s čarovnikom. Vsakdanje težave je imel tudi s sosedi, ker so ga zmerjali, da je Berber. Na osebnem razgovoru z dne 6. 10. 2017 je izpovedal, da njegova družina prebiva v mestu A. oziroma v vasi B., ki je del tega mesta. V osnovno šolo je prenehal hoditi v petem razredu in je ni zaključil. Ko je še hodil v šolo, v kateri so bili tudi arabski učitelji in otroci, je doživljal diskriminacijo. Učitelj ga je na primer, ko se je med poukom pogovarjal s prijateljem v berberskem jeziku, tepel s palico po prstih, češ da mora govoriti arabsko. Včasih je moral ležati na mizi, učitelj pa ga je po stopalih tepel s palico in ob tem včasih uporabljal zelo grde besede proti Berberom. Težave je imel tudi s sošolci, ki so ga včasih počakali na poti iz šole domov in ga pretepli, ker je Berber. To se je lahko zgodilo večkrat na mesec. Občasno so tudi k njim domov prišli Arabci in so po hiši zapisali slogane proti Berberom. Ko je njegova mama prišla ven in jih hotela odgnati, so jo obmetavali s kamenjem, tako da je objokana odšla v hišo. Včasih je odšel sam ven in se z njimi stepel, a na koncu jih je bilo vedno preveč, da bi mu uspelo. V nekem dogodku, ko je bil star med petnajst in šestnajst let, je od njihovega udarca padel v nezavest in moral zaradi udarca v glavo v bolnico. Ko je bil odpuščen iz bolnišnice, je odšel na policijo, da bi pretep prijavil, vendar policija ni naredila ničesar, kljub temu, da jim je povedal imena storilcev. Kasneje je še enkrat odšel na policijo vprašati, ali so kaj rešili v tem primeru, pa so ga zavrnili, češ da je Berber in da naj odide domov. Ko je bil star šestnajst let in pol, preden je odšel iz Maroka, so ga tri osebe, ko se je ponoči vračal domov, z nožem porezale po roki (pokazal je brazgotino na levi roki). Ko je prenehal hoditi v šolo, je iskal službo, a je ni mogel dobiti, ker je Berber. Odločil se je, da bo Maroko zapustil. S starši je živel v revščini in si ni mogel privoščiti odvetnika, da bi se zoperstavil osebam, ki so ga napadle in porezale. V zaporu je bil zato, ker je spoznal nekega preprodajalca mamil in se začel ukvarjati s preprodajo, ker je želel s tem hotel zaslužiti za pot iz Maroka. To se je dogajalo po tem, ko je prišel iz bolnice zaradi pretepa. Preprodajalec je sam prišel do njega, če bi zanj prodajal in ker je bil mladoleten, ni vedel, da je to kaznivo. Preprodajal je mamila in alkohol. S preprodajo se je ukvarjal približno 4 mesece, prenehal pa zato, ker je uvidel, da to ogroža njegovo življenje. Skupino preprodajalcev pa je težko zapustiti. Nazadnje, ko ga je ujela policija, jim je povedal imena preprodajalcev, saj se je bal, da ga ne bi za dalj časa zadržali. Preprodajalec ga je nato vprašal, če je o njem povedal policiji, kar mu je zanikal. Meni, da bi v Maroku tudi v kakšnem drugem kraju zelo težko živel, ker bi ga zasledovala mafija in želela, da še naprej preprodaja mamila zanje. Poleg tega je povedal tudi, da se je udeleževal protestov za pravice Berberov in da so policija in varnostniki prišli na te proteste in udeležence pretepali. Poudaril je tudi, da so jih Arabci vsaj desetkrat na mesec prišli zmerjat na njihov dom, starša pa nista odšla na policijo, ker si nista upala, saj sta oba nepismena. Na osebnem razgovoru dne 25. 10. 2017 je še izpovedal, da je bil iz šole pregnan zaradi neznanja arabskega jezika in ker je Berber ter pojasnil, da je bil v Maroku večkrat priprt, vzrok priprtja pa je bil, da so pri njem našli drogo in alkohol. Demonstracij za pravice Berberov se je udeležil večkrat, morda šestkrat v letih od 2013 do 2014 tako, da so običajno protestirali pred policijsko postajo ali sodiščem v mestu A.. O samih protestih so ga obvestili člani organizacije za pravice Berberov, ki so tudi določili dan in kraj protesta. Podrobno je tudi opisal dogodek, ko so ga storilci pretepli pred njihovim domom, zaradi česar je moral v bolnico.

3. Tožena stranka na podlagi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in z njim opravljenih osebnih razgovorov ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca, določenih v drugem odstavku 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Ugotavlja, da se je tožnik pri utemeljevanju svoje prošnje sicer kar najbolj potrudil, vendar pa za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazov. Ob odsotnosti listinskih dokazov pa so njegove navedbe malo verjetne in neskladne, posebej še med lastnoročno izjavo in podano prošnjo ter prvim in drugim osebnim razgovorom. Zelo malo verjetno je, da tožnik težav, kot jih je navajal na osebnih razgovorih, ne bi navajal že prej na sami policijski postaji ali pa ob podaji prošnje. Zato njegovi razlogi za zapustitev izvorne države niso verodostojni in tožnik ni v zadostni meri izkazal utemeljenega strahu. Če pa utemeljen strah ni izkazan, pa prosilčevih izjav ni treba presojati glede na informacije o izvorni državi, niti ni treba pribaviti specifičnih informacij v zvezi z zatrjevanimi dogodki. Iz pridobljenih informacij o tožnikovi izvorni državi med drugim izhaja, da Ustava in zakon prepovedujeta mučenje in nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Zakonodaja omogoča pravico do poštenega in javnega sojenja ter do pritožbe. Velja domneva nedolžnosti. Poleg tega je v Ustavi iz leta 2011 določeno, da je berberski jezik tudi uradni jezik. Univerza C. v mestu A. je v sistem izobraževanja vključila tudi berberske študije. Iz tožnikovih navedb, da je bil v Maroku diskriminiran s strani pripadnikov večinske arabske skupnosti, ni mogoče razbrati nobenega od razlogov preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Po mnenju tožene stranke gre v tej zadevi izključno za zadevo med tožnikom in kriminalno mafijsko združbo, za katero je tožnik preprodajal drogo, ne pa za preganjanje zaradi katerega izmed razlogov po Ženevski konvenciji oziroma ZMZ-1. V zvezi s presojo upravičenosti do statusa subsidiarne zaščite pa navaja, da je v primeru tožnika subjekt preganjanja nedržavni subjekt, to je kriminalna združba. Iz informacij o izvorni državi je mogoče zaključiti, da policija v Maroku deluje. Tožnik ni navedel, da bi iskal pomoč policije, niti ne, da mu ta ne bi nudila zaščite. Tako ni mogoče sklepati, da ga policija ne bi bila sposobna zaščititi ali da mu ne bi hotela nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Poudarja tudi, da je potno listino tožnik pridobil v letu 2015 z namenom odhoda iz Maroka. Domnevne težave z mafijsko združbo, zaradi katerih naj bi zapustil Maroko, pa so se pričele v letu 2016, ko je dejansko tudi zapustil izvorno državo. Ob tem ugotavlja, da je z mafijsko združbo prostovoljno sodeloval z namenom pridobitve finančnih sredstev. Razen tega tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom z dne 13. 6. 2019 določila za varno izvorno državo. Tako zaključuje, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. 4. Tožnik zoper odločitev tožene stranke vlaga tožbo. Izpostavlja, da v svojih izjavah ves čas izpoveduje smiselno enako tako v zvezi s potjo, ki jo je prehodil kot tudi glede samih dogodkov v Maroku, ki so ga privedli do tega, da je moral zapustiti državo. Tožena stranka ni navedla zakaj njegove izjave niso verjetne oziroma prepričljive. Poskušal je tudi pridobiti zahtevane podatke, pri čemer je jasno obrazložil, zakaj zahtevanega ne more pridobiti. Sama tožena stranka pa je PIC poslala le podatke o stanju v Maroku, ki se izrecno nanašajo na zakone in Ustavo, ni pa se poslužila možnosti pridobitve podatkov, ki bi izražali dejansko stanje, saj ni pridobila specifičnih informacij o izvorni državi v zvezi s konkretnim primerom. Dejansko stanje v Maroku pa je povsem drugačno kot ga predvidevajo zakoni. Poleg tega tožena stranka ni navedla v čem se razhajajo izpovedi tožnika, zaradi česar gre njegove izpovedi šteti za neverodostojne. Razen tega v Maroku ni samoumevno, da lahko dobivaš naknadna potrdila (duplikate), vrtaš v policijsko delo in poizveduješ o zapisnikih in poročilih; še manj pa je to običajno, če si Berber. Tožena stranka se ni opredelila do predloženih dokazov tožnika, niti jih ni v celoti povzela. Diskriminatorno ravnanje do tožnika in njegove družine pa je zagotovo razlog preganjanja po 27. členu ZMZ-1. Iz prispevkov, citiranih v komentarju na informacije o izvorni državi, jasno izhaja, da se država mogoče trudi z zakonodajo omejiti diskriminacijo in do neke mere ugoditi tudi Berberom, vendar do tega še zdaleč ni prišlo, saj se zakoni ne izvajajo dosledno in policija nima moči, da bi krotila stanje, ki vlada med različnimi ljudstvi v državi. Glede na konkretno opisane dogodke je ugotovitev tožene stranke, da ne ve kaj naj bi pomenilo, da je prihajalo do plemenskih konfliktov in da lahko le ugiba, da je težave, ki so se pojavljale, dolžnik doživljal kot Berber, povsem odveč. Pomembno je, da tožnik v Maroku nima prihodnosti, da bo izgnan in bo zopet na isti poti ali pa bo žrtev nasilja v kolikor ga ne bodo tolpe že prej zajele in ubile. Zato bi morala tožena stranka prepoznati nasilje in njegovi prošnji ugoditi, predvsem pa upoštevati tudi njegovo starost. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ker so bile tožnikove izjave neprepričljive, potem tudi informacije, ki nek dogodek opisujejo, teh izjav ne morejo povzdigniti na raven verodostojnosti. Tožnik bi moral najprej z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi do takšnih dejanj preganjanja dejansko prišlo, pa tega ni zmogel. Zatrjevanje, da bi bilo njegovo življenje v primeru vrnitve v Maroko ogroženo, je posplošeno in premalo konkretizirano. Informacije o izvorni državi še ne pomenijo, da je tožnik potencialna žrtev, saj je glede osebnih izkušenj podal neprepričljive in malo verjetne izjave. S svojimi izjavami ni dokazal, da bi bil podvržen diskriminaciji, ki bi prerasla v preganjanje, niti mu to ne grozi v prihodnje. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne oziroma posredno, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo opravi ter mu prizna status begunca oziroma subsidiarne zaščite.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna (ponovna) zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Izpodbijana odločba je bila izdana po sodbi tega sodišča I U 535/2018 z dne 6. 3. 2019, s katero je sodišče tožbi tožnika ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

8. V skladu z določbo 20. člena ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanom tretje države, ki se zaradi strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZMZ pa se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo kot jo določa 28. člen tega zakona, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

9. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za nobenega od obeh statusov. Tožnikove izpovedbe je štela za neverodostojne in ocenila, da četudi bi se njegove izpovedbe štele za verodostojne, še vedno ne bi bili podani vsi elementi preganjanja po ZMZ-1. Ugotovila je, da tožnikovi razlogi za zapustitev izvorne države niso verodostojni in tožnik utemeljenega strahu pred preganjanjem ni izkazal. Štela je, da gre v obravnavanem primeru izključno za zadevo med tožnikom in člani kriminalne mafijske združbe.

10. Tožnik v tožbi toženi stranki očita, da v izpodbijani določbi ni navedeno zakaj njegove izjave niso prepričljive, čeprav vseskozi zatrjuje enako, tako v zvezi s potjo, kot tudi glede samih dogodkov v Maroku, zaradi katerih je moral zapustiti državo. Tudi ni navedeno v čem se izpovedi tožnika razhajajo, tako da gre njegove izjave šteti za neverodostojne. Sodišče je že v sodbi I U 535/2018 navedlo, da se z ugotovitvijo tožene stranke, da so tožnikove izjave o razlogih zapustitve matične države neprepričljive in malo verjetne in da njegove izjave o dogodkih v Maroku, kot jih je podal na policiji, ob predložitvi prošnje in na obeh osebnih razgovorih, niso skladne, ne strinja. Navedlo je, da je tožnik na policijski postaji res navedel, da je njegovo življenje v Maroku ogroženo zaradi plemenskih konfliktov, vendar pa ne drži zaključek tožene stranke, da takšnega razloga v kasnejšem postopku ni več navajal. Dalje je navedlo, da vse njegove izjave, ki jih je podal v prošnji za mednarodno zaščito in na obeh osebnih razgovorih, govorijo prav o plemenskih konfliktih, torej o konfliktih med Berberi in Arabci in o tožnikovih težavah zaradi tega, ker je pripadnik „plemena“ Berberov. Navedlo je tudi, da to pomeni, da je takšen zaključek tožene stranke v nasprotju s podatki spisa. Razen tega je tožnik zelo podrobno navajal, da bi ga ob vrnitvi v izvorno državo mafijska združba, za katero je preprodajal drogo in imena preprodajalcev tudi izdal policiji, lahko tudi ubila. To pa pomeni, da je tožnik konkretno zatrjeval, da Maroko zanj ni varna država, saj je konkretno zatrjeval ogroženost svojega življenja.

11. Glede nepredložitve listinske dokumentacije je sodišče prav tako že v sodbi I U 535/2018 pojasnilo, da je tožnik glede dokumentov (potrdilo o hospitalizaciji in zdravniški izvid), ki bi jih lahko predložil, podal jasne razloge, zakaj dokumentov ne more pridobiti. Povedal je, da te dokumente za njega poskuša pridobiti njegov oče, ki pa je star in bolan. Oče je več kot enkrat odšel na policijsko postajo in poizvedoval, vendar so mu policisti rekli, da nimajo dokazov, da so se dogodki zgodili tako, kot je navedel tožnik, saj so fantje, ki so ga napadli, podali o tem nasprotujoče izjave. Ker je tožnik pojasnil, da ne more pridobiti dokumentov in tudi zakaj ne (ker so mu policisti rekli, da nimajo dokazov), potem to pomeni tudi, da mu policisti tudi ne bi mogli izdati dvojnikov dokumentov.

12. Po presoji sodišča se tožnik v tožbi utemeljeno sklicuje tudi na to, da v ponovljenem postopku tožena stranka ni pridobila specifičnih informacij o tožnikovi izvorni državi, povezanih s konkretnim primerom. Z zgoraj navedeno sodbo sodišča je bilo namreč toženi stranki naloženo, da mora pred ponovno odločitvijo o tožnikovi prošnji, glede na to, da je tožnik mlajša oseba, ki je živela v revnem okolju in se želi izključiti iz preprodajalske mreže v Maroku, opraviti primerjavo njegovih izjav z informacijami o izvorni državi z vidika zatrjevane diskriminacije na podlagi pripadnosti etnični skupini-Berberov v Maroku. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka pridobila (le), kot to navaja tožnik v tožbi, informacije o stanju v Maroku, ki se nanašajo na Ustavo in zakone, ne pa tudi specifičnih informacij v povezavi s konkretnim primerom. Sodišče pa že je ob prvotnem obravnavanju zadeve pri danih napotkih upoštevalo, da predmetna zadeva, v skladu z načelom otrokove največje koristi, zahteva še posebno skrb. Zato je toženi stranki tudi naložilo, da pridobi bolj specifične informacije, da bo lahko opravila presojo tožnikovih izjav z viri o izvorni državi. Takšne specifične informacije pa v postopku niso bile pridobljene.

13. Tožena stranka je v ponovljenem postopku sicer pridobila informacije o izvorni državi, vendar tudi po mnenju sodišča zgolj o stanju v Maroku, ki se nanašajo na zakone in ustavo, ne pa tudi specifičnih informacij o izvorni državi, ki bi bile povezane s konkretnim primerom. Specifičnih informacij o izvorni državi, povezanih s tožnikovimi osebnimi okoliščinami in njegovimi zatrjevanji o tem, zakaj ga je v matični državi strah za življenje, torej v ponovljenem postopku ni pridobila.

14. Tožena stranka se v zvezi z nepridobitvijo specifičnih informacij o tožnikovi izvorni državi v obrazložitvi izpodbijane odločbe med drugim sklicuje na sodbo tega sodišča I U 1354/2018 z dne 1. 8. 2018, v kateri je sodišče pojasnilo, da iz ZMZ-1 ne izhaja, da bi moralo biti pridobivanje informacij o izvorni državi v vsakem primeru obvezno. V izpostavljeni sodbi je sodišče navedlo, da ugotovljena splošna neverodostojnost še ne pomeni, da je pristojni organ v vseh primerih odvezan dolžnosti pridobivanja informacij o izvorni državi, ampak je potrebno presojati vsak primer posebej glede na posebnosti in okoliščine vsakega posameznega primera. V navedeni sodbi je šlo za primer, v katerem ni šlo zgolj za to, da je bila ugotovljena neverodostojnost tožnika, ampak je bila bistvena okoliščina ta, da tudi, če bi se tožnikove izjave štele za verodostojne, še vedno ne bi bili podani vsi elementi preganjanja, kot jih opredeljuje ZMZ-1. Šlo je torej za primer, ko je bila tožnikova prošnja že na prvi pogled neutemeljena in zato stroga presoja ni bila potrebna.

15. V sedaj obravnavani zadevi pa po oceni sodišča ne gre za tak primer kot zgoraj. Tožnikova prošnja na prvi pogled ni neutemeljena, zato je stroga presoja vseh okoliščin konkretnega primera potrebna. V sedaj obravnavanem primeru namreč razlogi, kot jih je v postopku konkretizirano navajal tožnik, to je diskriminacija na podlagi pripadnosti etnični skupini-Berberov v Maroku, pri čemer gre za mlajšo osebo (sedaj sicer že polnoletno), ki je pripadnik revnega okolja in se želi rešiti iz mreže preprodajalcev drog, kot je sodišče navedlo že ob prvotnem obravnavanju zadeve (sodba I U 535/2018) kažejo na to, da bi bilo tožniku mogoče priznati status begunca oziroma subsidiarne zaščite. V sedaj obravnavanem primeru gre torej za bistveno drugačno situacijo kot v primeru iz sodbe sodišča I U 1345/2018, na katero se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje tožena stranka. Glede pridobivanja informacij o izvorni državi prosilca za mednarodno zaščito se je opredelilo tudi Ustavno sodišče (npr. odločba U-I-292/09-9 in Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011), ko je navedlo, da je izjave prosilca glede nevarnosti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo ogrožen, po naravi stvari treba mogoče preveriti le tako, da pristojni organ v presojo vključi tudi podatke o stanju v državi, v katero bi se prosilec v primeru zavrnitve odločbe moral vrniti, pri čemer je obseg ugotavljanja teh dejstev in informacij v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca glede njegove subjektivne ogroženosti, vendar pa mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na predložene dokaze prosilca. Sodišče tako ob upoštevanju stališč iz navedene odločbe Ustavnega sodišča, kot tudi stališč Vrhovnega sodišča, kot jih je le-to zavzelo v svoji sodni odločbi št. I Up 145/2014, na katero se tožena stranka v svoji obrazložitvi tudi sklicuje, ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za primer, za katerega bi bilo treba pridobiti specifične informacije o stanju v izvorni državi v zvezi z zatrjevanjem tožnika glede njegove ogroženosti.

16. Ker tožena stranka v ponovljenem postopku ni pridobila specifičnih informacij v zvezi s konkretnim primerom, kot ji je bilo naloženo, so razlogi izpodbijane odločbe v tem delu bistveno pomanjkljivi, zato se je ne da celovito preizkusiti. To pa pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče je zato tožbi ponovno ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, se do ostalih tožbenih ugovorov ni posebej opredeljevalo. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka pridobiti specifične informacije o tožnikovi izvorni državi z vidika zatrjevane diskriminacije na podlagi etnične pripadnosti -Berberov v Maroku in tožniku dati možnost, da se o njih izjasni.

17. Sodišče je v zadevi odločilo na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Toženka je pri ponovnem odločanju vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

18. V zvezi z zahtevkom za povrnitev stroškov postopka, sodišče tožniku pojasnjuje, da je v prvem odstavku 11. člena ZMZ-1 določeno, da imajo sami svetovalci za begunce individualno pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem sodišču in vrhovnem sodišču in da sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov zagotavlja ministrstvo. Nagrade za opravljeno delo svetovalca za begunce tako ni mogoče priglasiti v upravnem sporu, temveč pri ministrstvu.