Jedro

Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri. Zasebnega športnega delavca ni mogoče enačiti s samostojnim podjetnikom posameznikom.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v K. z dne 08.10.2004 v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka v roku 8-ih dni plačati tožeči stranki glavnico v znesku 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.07.2004 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 26.928,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o izvršbi dalje do plačila (1.odstavek izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 189.275,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06.06.2005 dalje do plačila, v 15-ih dneh (II. točka izreka).

Zoper to sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Z odločitvijo se ne strinja. Navaja, da je temelj tožbenega zahtevka pogodba o izvedbi evropskega prvenstva v odbojki na mivki K. 2004, sklenjeni s toženo stranko. Pogodba ni datirana. V nasprotju z napačno ugotovitvijo sodišča, je tožnik toženi stranki obračunal in sedaj od tožene stranke zahteva plačilo prvega dela dogovorjenega zneska iz pogodbe, 1.000.000,00 SIT. Ker je tožena stranka od pogodbe odstopila in je organizacijo prvenstva ponovno prevzel tožnik, tožnik drugega dela plačila ne zahteva. Na strani tožene stranke je bil podpisnik pogodbe D.P. Pogodba je žigosana s pečatom tožene stranke. Bistvena trditev tožnika je, da pogodba toženo stranko veže tudi v primeru, če D.P. ni bil pooblaščen za podpisovanje pogodb pri toženi stranki. Veže jo zato, ker je bila pripravljena pri toženi stranki, ker je bila podpisana v prostorih tožene stranke in ker je bil D.P. v času podpisa pogodbe nesporno zaposlen pri toženi stranki, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 15.02.2004 v marketingu tožene stranke. Glede na V. plačilni razred se je D.P. tožniku očitno upravičeno predstavljal kot vodja marketinga, saj je prejemal plačo, ki je bila za cca. 100.000,00 SIT višja od povprečne mesečne plače v RS. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pogodba o izvedbi evropskega prvenstva v odbojki na mivki K. 2004 (v nadaljevanju pogodba) ni mogla biti podpisana pred aprilom 2004. Napačna je ugotovitev, da pogodba ni bila podpisana na sedežu tožene stranke. Poslovni prostori, ki so jih decembra 2003 renovirali, so bili v aprilu 2004 že odprti in je bilo torej fizično možno, da je bila pogodba tam podpisana. Sodišče je zaključilo na podlagi izpovedi priče R.H., zakonitega zastopnika tožene stranke, da pogodba ni bila podpisana na sedežu tožene stranke, ker je povedal, da tožnik v evidencah tožene stranke nikdar ni bil evidentiran kot gost igralnice ali kot poslovni partner. Prezrlo je, da tožnik ni bil gost igralnice, ki bi ga bilo potrebno evidentirati v skladu s predpisi, ki urejajo igre na srečo. Kvečjemu bi lahko bil evidentiran kot gost tožene stranke ali kot poslovni partner, taka evidenca pa ni zaupen podatek oziroma evidenca, ki jo lahko dobi le sodišče in bi jo tožena stranka lahko predložila. Sicer pa je tožnik pojasnil, da ga je na sedežu tožene stranke receptorju predstavil D.P. Tožnik je opisal tudi sobo, kjer se je pogodba podpisovala, česar zagotovo ne bi mogel, če tam nikdar ne bi bil. Tožnikovemu opisu s strani tožene stranke ni nihče oporekal. Sodišče pa tudi ne bi smelo slediti izjavi K.C., saj na pisne izjave sicer predlaganih prič se sodišče ne bi smelo opirati. Sodišče je verjelo izpovedi R.H., da D.P. ni nikdar pooblastil za sklepanje pogodbe oziroma, da pogodbe pozneje ni odobril. O pravilnosti tega zaključka je utemeljeno dvomiti. Nesporno je, da so se do odstopa od pogodbe na strani tožene stranke vršile aktivnosti v zvezi z organizacijo prvenstva. V javnosti se je pojavljal predvsem D.P., vendar je naivno verjeti, da pri toženi stranki o aktivnostih niso ničesar vedeli. Že Slovenija kot celota, še zlasti pa regija kot je južna Primorska ni prostor, v katerem bi bil neopazen dogodek kot je evropsko prvenstvo v odbojki na mivki. Naivno je verjeti, da R.H. ni opazil, da se njegov marketinški delavec D.P. in s tem G. d.o.o. pojavlja na številnih tiskovnih konferencah in v medijih v zvezi z organizacijo evropskega prvenstva. Naivno je verjeti, da R.H. za evropsko prvenstvo na mivki, za tožnika in za pogodbo ni vedel, dokler ni prejel tožbe. Še zlasti, če drži tisto, kar je R.H. o D.P. povedal. Če je vedel za njegovo odvisnost od alkohola in mamil in za njegove osebnostne lastnosti kot jih je opisoval, je R.H. D.P. kot razumen človek in nedvomno uspešen poslovnež, gotovo skrbno nadzoroval (nenazadnje je D.P. v času, ko je bil zaposlen pri toženi stranki celo stanoval pri R.H. na naslovu S.). Naivno je verjeti, da pri toženi stranki niso opazili korespondence med tožnikom, G.Z. in O. zvezo na eni strani in D.P. na drugi. Naivno je verjeti, da je bil v program evropskega prvenstva, ki so ga izdelali pri toženi stranki (oziroma po navedbah tožene stranke D.P.) zgolj slučajno vključen izbor Miss, ko pa je splošno znano, da je nosilec licence Miss prav R.H. oziroma njegova družba. V skladu z določbo 2.člena pogodbe je bilo do višine 15.000 EUR izvršeno tudi plačilo koncesionarju L. Tožnik ponovno poudarja, da je do tega plačila prišlo očitno po dogovoru med toženo stranko in družbo M., d.o.o., ki je plačilo izvršila. Tožnik z navedeno družbo ni sklenil nobene pogodbe in tudi niti od nje niti od S.V. nikdar ni zahteval, da naj plačilo izvrši. Menda sodišče ne verjame tej priči, da je znesek 15.000 EUR plačal, ker mu je tožnik dejal, da se za izvedbo prvenstva zanima politični nasprotnik M.K. in da bo v primeru, da zneska 15.000 EUR ne bo plačal, to organizacijo prevzel on in prvenstvo organiziral v L. Pripominja še, da sedaj nihče nikogar več ne pozna. Če je verjeti izpovedim, D.G. ne pozna D.P. in je R.H. spoznal šele na otvoritvi casinoja v mesecu februarju 2004, S.V. je D.P. poznal le bežno in ga je spoznal šele na isti prireditvi, vsi so se srečevali naključno. D.G. tožnika nikamor ni napotil, itd., sicer sta bila na primer S.V. in D.P. skupaj v organizacijskem odboru evropskega prvenstva, izvršeno je bilo plačilo v Švico, rezervirale so se sobe v hotelih, vršile so se tiskovne konference, kar vse gotovo niso slučajne aktivnosti. Zato tožnik meni, da D.P. pri podpisu pogodbe ni bil brez pooblastila oziroma falsus procurator kot to ugotavlja sodišče. Ne drži, da do sklenitve pogodbe ni prišlo, saj je bila pogodba s strani tožene stranke delno tudi realizirana. Napačna je ugotovitev sodišča, da tožnik ni obdržal vseh ekskluzivnih pravic do organiziranja in marketinga prvenstva. Dejansko je bil tožnik, (šele) ko je tožena stranka od pogodbe odstopila, organizacijo prvenstva prisiljen ponovno prevzeti sam, da se je izognil hudim posledicam, ki bi nastale, če bi bilo prvenstvo odpovedano. Tožniku tudi ni mogoče očitati premajhne skrbnosti. V vsakodnevnem poslovanju verjetno ni pričakovati, da bi stranka, ki stopa v poslovni odnos z drugo stranko, ki je d.o.o., ob vsakem poslovnem stiku morala pogledati v sodni register in preveriti, ali posluje s pooblaščeno osebo. Še zlasti premajhne skrbnosti tožniku ni očitati iz razloga, ker je posloval z osebo, na katero ga je napotil podžupan mesta K., ker je bil D.P. pri toženi stranki zaposlen v marketingu in ker je poslovanje nedvomno potekalo (tudi) na sedežu tožene stranke. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da sodna praksa, na katero se sklicuje tožnik, v konkretnem primeru ne pride v poštev. V nasprotju z zaključkom sodišča, gospodarski subjekti niso samo pravne osebe (13.čl. Obligacijskega zakonika - OZ). Po mnenju tožnika je tožnika, ki je samostojni športni delavec, enačiti s samostojnim podjetnikom posameznikom. Tudi če D.P. ni bil pooblaščen za podpis pogodbe, toženo stranko pogodba veže iz razlogov, ki jih je tožnik že večkrat navedel. Sodišče je v nasprotju z določbo 2.odst. 286.čl. ZPP dopustilo izvedbo dokazov, s katerimi je tožena stranka želela izkazati, da dvorane v 1. nadstropju casinoja v decembru 2003 še ni bilo. Sodišče je izvedbo navedenih dokazov dopustilo, saj naj jih tožena stranka brez svoje krivde ni mogla navesti že na prvem naroku. Tožnik naj bi namreč šele na drugem naroku izpovedal, da je bila pogodba podpisana v dvorani v 1. nadstropju. To ne drži, saj je tožnik že v pripravljalni vlogi z dne 24.02.2005 navedel, da je pogodbo podpisal na sedežu družbe na Š. in bi tožena stranka dokaze, da je bila v tistem obdobju celotna igralnica zaprta, lahko predložila že na prvem naroku. Navedena odločitev sodišča predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem D.P. Tožnik res naslova priče ni sporočil, naslov priče pa je razviden iz pogodbe o zaposlitvi z dne 15.02.2004, ki jo je sodišču predložila tožena stranka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v mejah v pritožbi uveljavljanih razlogov, pri tem pa pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in pravilno uporabo materialnega prava (2.odst. 350.čl. ZPP). Ugotovilo je, da pritožbeni razlog (relativne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1.odst. 339.čl. ZPP) ni podan. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 24.02.2005 navedel, da je bila sporna pogodba podpisana na sedežu družbe na Š., na naroku dne 29.05.2005 pa je v svoji izpovedi to konkretiziral, da je "pogodbo podpisal v igralnem salonu v 1. nadstropju in ne v pisarni" (list. št. 30 spisa), zato je tožena stranka predlagala izvedbo dokazov (tožnik je trdil, da je pogodbo podpisal v decembru 2003), da takrat igralnega salona še ni bilo, ker se je vršila obnova objekta. Zato sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju z 2.odst. 286.čl. ZPP, ko je dopustilo izvedbo predlaganih dokazov, niti ni to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila sporna pogodba podpisana v aprilu 2004, kar tudi za pritožbo ni sporno. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb pravdnega postopka s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče D.P. Tožnik sam v pritožbi priznava, da naslova predlagane priče ni sporočil, na naslov priče D.P., razviden iz pogodbe o zaposlitvi z dne 15.02.2004, pa se v postopku na prvi stopnji ni skliceval, zato se na to ne more sklicevati niti (šele) v pritožbi (337.čl. ZPP v zvezi z 286.čl. ZPP), predvsem pa, v pritožbi niti ne trdi, da je naslov, naveden v pogodbi o zaposlitvi dejansko prebivališče omenjene priče, sam pojasnjuje, da je D.P. bival na navedenem naslovu v času zaposlitve pri toženi stranki (od 01.02. do 17.08.2004).

Res je tožnik v obravnavani zadevi vtoževal plačilo 1.000.000,00 SIT, to je prvega dela dogovorjenega zneska v (sporni) pogodbi in ne kot napačno izhaja iz izpodbijane sodbe, in si s pogodbo ni obdržal vseh ekskluzivnih pravic do organiziranja in marketinga prvenstva, kot opozarja pritožba, kar pa v obravnavani zadevi ni pomembno, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnik in D.P. v aprilu 2004 podpisala pogodbo o izvedbi evropskega prvenstva v odbojki na mivki K. 2004 (v nadaljevanju pogodba) in, da je s pogodbo tožnik odstopil toženi stranki vse svoje pravice do izvedbe in marketinga prvenstva in pravice do denarja iz prijavnin, in da se je tožena stranka zavezala to plačati (prvi del, 1.000.000,00 SIT do 15.05.2004, drugi del v višini, sorazmerni z uspešnostjo organizacije, do 1.000.000,00 SIT, do 15.07.2004), to ni sporno, za pritožbo je sporna nadaljnja ugotovitev, da D.P. ni bil upravičen za zastopanje tožene stranke in meni, da tudi če D.P. ni bil pooblaščen za sklenitev obravnavane pogodbe, sklenjena pogodba veže toženo stranko, zato ker je bila pripravljena in podpisana v prostorih tožene stranke in ker je bil D.P. zaposlen v marketingu tožene stranke. Takšno pritožbeno stališče je zmotno. Določba 73.čl. OZ, na katero se je pravilno oprlo tudi sodišče prve stopnje, je povsem jasna. Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da D.P. ni bil pooblaščen za sklepanje pogodb pri toženi stranki, ampak le direktor tožene stranke R.H., in da tožena stranka pogodbe ni odobrila, zato se šteje, da pogodba ni bila sklenjena (člen 73/1 in 73/2 OZ). Pooblastila, niti odobritve, torej ni bilo. Zato je nepomembno, kje je bila pogodba pripravljena in podpisana, niti ne more pogodba vezati tožene stranke zgolj zato, ker je bil D.P. pri njej zaposlen. Tožena stranka je zatrjevala, da je samo direktor družbe upravičen sklepati pogodbe in to dokazovala s podatki sodnega registra ter zaslišanjem direktorja R.H. Slednji je izpovedal, da je le on, kot direktor, upravičen sklepati pogodbe in nihče drug od zaposlenih v družbi, niti ni takega pooblastila imel D.P. Slednji mu ni sporne pogodbe nikoli omenil, za pogodbo ni vedel, niti je ni nikoli odobril. Nikoli ni tudi videl tožnika, niti ni bil z njim v nobenem poslovnem razmerju. Tudi izpolnitve pogodbe ni tožnik nikoli zahteval od tožene stranke oziroma od njega kot zastopnika, direktorja družbe. In tudi tožnik je navedel v pripravljalni vlogi z dne 24.02.2005, da sta 13.07.2004 D.P. in S.V. predstavnici podjetja L. in njemu telefonsko sporočila, da odstopata od organizacije prvenstva, zato je, v izogib mednarodnemu škandalu, sam organiziral prvenstvo v A. Zato s pritožbenimi navedbami, ko tožnik še vedno dvomi v pravilnost prvostopenjskega zaključka, da D.P. ni bil pooblaščen za sklenitev sporne pogodbe in da tožena stranka pogodbe ni odobrila, ne more uspeti.

Pritožba izpostavlja dejstvo, da so se do "odstopa od pogodbe" vršile določene aktivnosti, tiskovna konferenca 06.07.2004, na kateri je bil prisoten D.P. in s tem družba G. d.o.o. (sprememba firme tožene stranke po sklepu z dne 14.3.2005), pri čemer se sklicuje na izpoved priče S.V., da sta bila z D.P. skupaj v organizacijskem odboru - res je slednji izpovedal, da je bil D.P. vodja organizacijskega odbora, vendar tudi, da je bil na tiskovni konferenci v vlogi vodje organizacijskega odbora kot fizična oseba in ne kot predstavnik družbe G. d.o.o. (list. št. 34 spisa). Nadalje izpostavlja korespondenco med tožnikom, predstavnico L. iz Švice, O. zvezo in D.P., čeprav je direktor tožene stranke pojasnil, da v D. računalniku niso zasledili sporne pogodbe, niti zatrjevane korespondence. Glede marketinškega plana pa je tožnik sam izpovedal, da sta ta plan najbrž naredila D.P. in S.V. (list. št. 29 spisa) in ne kot trdi v pritožbi, tožena stranka, nove in zato nedovoljene (v nasprotju s 337.čl. v zvezi z 286.čl. ZPP) pa so navedbe, da je bil v program vključen izbor Miss, katerega nosilec licence je R.H. oziroma tožena stranka. Nobenega dokaza tudi ni, da je bilo izvršeno plačilo koncesionarju L. iz Švice v višini 15.000 EUR po dogovoru med toženo stranko in L. d.o.o. (slednja je izvršila plačilo), saj priča V. tega ni potrdil (list. št. 35 spisa). Tožnik nadalje meni, da mu ni mogoče očitati premajhne skrbnosti, kar pa za obravnavano zadevo niti ni pomembno. To bi bilo pomembno v primeru, ko bi tožnik uveljavljal pravico odstopa od pogodbe oziroma odškodninsko odgovornost (neupravičenega) zastopnika, saj so okoliščine, da sopogodbenik ni vedel oziroma ni mogel vedeti za neupravičeno zastopstvo, predpostavka za uveljavljanje navedenih upravičenj (odstopa od pogodbe oziroma odškodninske odgovornosti). Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da v obravnavanem primeru Splošnih uzanc za blagovni promet ni mogoče uporabiti. Prav ima sicer pritožba, ko se sklicuje na 12. in 13.čl. OZ, da se za gospodarske subjekte v smislu OZ šteje tudi samostojnega podjetnika posameznika. Vendar tožnik sam navaja, da je zasebni športni delavec, katerega pa ni mogoče enačiti s samostojnim podjetnikom posameznikom. Zakon o športu (Ur.l. RS, št. 22/98 s sprem., ZSpo) določa, da je delovanje v športu interesno in prostovoljno (1.čl.), v 34.čl. pa opredeljuje zasebnega športnega delavca, to je posameznik, ki lahko opravlja naloge v športu kot zasebni športni delavec, če izpolnjuje v tem členu navedene pogoje in se v skladu s Pravilnikom o vodenju razvida zasebnih športnih delavcev (Ur.l. RS, št. 50/99) vpiše v razvid zasebnih športnih delavcev, ki ga vodi ministrstvo, pristojno za šport. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno pojasnilo, da glede na dejanski stan obravnavanega primera niso izpolnjeni (kumulativno) vsi pogoji iz uzance 21 Splošnih uzanc za blagovni promet (Ur.l. SFRJ, št. 15/54, prim. pravno mnenje VS RS, Pravna mnenja št. II/94 z dne 14.12.1994).

Uveljavljani pritožbeni razlogi zato niso podani, niti ni pritožbeno sodišče zasledilo nobenih kršitev ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353.čl. ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (154., 165.čl. ZPP).