Jedro

Sodišče druge stopnje je štelo za odločilno, da toženec ni izkazal nobenega od načinov, na podlagi katerih se pridobi lastninska pravica na nepremičninah po določbi 20. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Taka pravna presoja je pravilna. Lastninska pravica se namreč na navedeni pravni podlagi lahko pridobi po samem zakonu, na podlagi pravnega posla in z dedovanjem.

Zatrjevane pogodbene podlage, ki bi predstavljala pridobitni naslov za sporno nepremičnino, toženec po ugotovitvah sodišča druge stopnje ni dokazal.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek in ugodilo toženčevemu po nasprotni tožbi, da je lastnik spornega zemljišča parc. št. 881/5 k.o... in da mu je tožnica zato dolžna izstaviti za vpis lastninske pravice primerno listino.

Na pritožbo tožnice je sodišče druge stopnje s pobijano sodbo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo toženčev nasprotni zahtevek in ugodilo tožničinemu zahtevku, da ji je toženec dolžan izročiti v posest in uživanje parc. št. 881/5 k.o... in ji povrniti tudi stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni ali razveljavi. V reviziji ponavlja, da sta za nakup spornega kmetijskega zemljišča nagovorila tožnico njena sinova to je toženec in brat M., da je sam toženec prispeval sorazmeren del kupnine - 500 do 600 DEM in da je bil že ob nakupu parcele dogovor, da pridobi tožnica le formalno lastnino, ki jo bo zatem prenesla na toženca. V potrditev takih izvajanj opozarja na dejstva, ki so bila ugotovljena med postopkom na prvi stopnji.

Tožnica na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vloženi reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), revizijsko sodišče v tem primeru ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če so z revizijo izrečno uveljavljene. Toda toženec formalno ni opredelil, kakšne procesne kršitve naj bi bile zagrešene, niti jih ni vsebinsko opisal. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da toženčeva revizija v smeri postopkovnih kršitev ni utemeljena.

Po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena revizija niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Med postopkom ni bilo sporno, da je tožnica v postopku, ki je tekel pod opr. št. P 475/86 pred istim prvostopnim sodiščem, iztožila sklenitev kupoprodajne pogodbe za sporno parcelo na podlagi določb zakona o kmetijskih zemljiščih kot predkupna upravičenka, da je sedaj vknjižena kot lastnica sporne parcele, da to parcelo sedaj uživa toženec z dovoljenjem tožnice, da je tožnica zahtevala od toženca vrnitev posesti parcele in da stranki kakšne formalne kupoprodajne pogodbe med sabo glede obravnavane parcele nista sklenili. Sodišče druge stopnje je štelo za odločilno, da toženec kmetijskega zemljišča sploh ne bi mogel pridobiti, ker ni imel statusa kmeta ter da ni izkazal nobenega od načinov, na podlagi katerih se pridobi lastninska pravica na nepremičninah po določbi 20. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Taka pravna presoja je pravilna. Lastninska pravica se namreč na navedeni pravni podlagi lahko pridobi po samem zakonu, na podlagi pravnega posla in z dedovanjem. Zatrjevane pogodbene podlage, ki bi predstavljala pridobitni naslov za sporno nepremičnino, toženec po ugotovitvah sodišča druge stopnje ni dokazal. Zato je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča druge stopnje, da ni utemeljen toženčev zahtevek, da mu je tožnica dolžna izstaviti za prenos lastninske pravice na sporni nepremičnini ustrezno zemljiškoknjižno listino. Na take zaključke ne morejo v ničemer vplivati v reviziji poudarjene ugotovitve iz postopka, da je izročil materi t.j. tožnici nekaj denarja, da je lahko poravnala kupnino ali da mu je mati po nakupu izročila del kupljene parcele v uživanje. Namreč te okolnosti, kot je to že zaključilo sodišče druge stopnje, ne predstavljajo pridobitnega naslova. V skladu s povedanim ocenjuje revizijsko sodišče, da je sodišče druge stopnje dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, pravno pravilno presodilo in torej pravilno odločilo, ko je toženčev nasprotni zahtevek zavrnilo in ugodilo zahtevku tožnice, ki ima kot lasnica pravico, da zahteva od toženca kot posestnika sporne parcele brez naslov, da ji nepremičnino vrne (37. člen ZTLR). Tako ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je zato toženčevo neutemeljeno revizijo moralo zavrniti (393. člen ZPP).