Jedro

Tožnica lahko v tem postopku sprememb zemljiškokatastrskih podatkov kot prizadeta stranka, saj je vlagateljica denacionalizacijskega zahtevka za predmetno parcelo, ugovarja tistim dejstvom, ki bi lahko vplivala na odločitev v denacionalizacijskem postopku, to je ugotovljenim spremembam katastrskih podatkov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice in AA zoper odločbo Območne geodetske uprave A, Izpostava A z dne 6. 6. 2000, s katero je prvostopni organ odločil, da odločba Območne geodetske uprave A, Izpostava A z dne 2. 6. 1999, ki je bila predmet obnove postopka, ostane v veljavi. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da iz spisne dokumentacije izhaja, da sta BB in Stanovanjska zadruga AAA z.o.o. dne 27. 1. 1998 pri prvostopnem upravnem organu v skladu s 1. odstavkom 26. člena Zakona o zemljiškem katastru (v nadaljevanju ZZkat) prijavila spremembe v vrsti rabe zemljišča, parc. št. 205/1 k.o. B. Vlogi sta priložila lokacijsko dovoljenje Skupščine Občine C z dne 6. 3. 1981 in uporabno dovoljenje z dne 4. 10. 1982 za stanovanjsko hišo na parc. št. 205/1 k.o. B. Na terenu je bil 6. 5. 1999 opravljen ogled sprememb v vrsti rabe in katastrskem razredu zemljišča, ter zemljišče uvrščeno v stanovanjsko stavbo in dvorišče. Po opravljenem postopku na terenu je bila v skladu s 30. členom ZZkat izdana odločba z dne 2. 6. 1999, zoper katero sta CC in AA podala predlog za obnovo postopka. Prvostopni upravni organ je po dovolitvi obnove postopka s sodelovanjem denacionalizacijskih udeležencev CC in AA, na postopek povabil oba, vendar je CC podala predlog za preklic postopka, AA pa se postopka ni udeležil. Dne 9. 3. 2000 je bil opravljen ponoven ogled sprememb v vrsti rabe in katastrskem razredu zemljišča na parc. št. 205/1. Pri ogledu je bilo ugotovljeno, da je bilo dejansko stanje z odločbo z dne 2. 6. 1999 pravilno ugotovljeno, saj nobena od obstoječih kultur na terenu ne presega površine 400 m2, tako da bi jo uvrstili v svoj parcelni del. Pokazalo se je, da je izpodbijana odločba pravilna, zato jo je prvostopni upravni organ pustil v veljavi. 1. odstavek 26. člena ZZkat določa, da se spremembe glede vrste rabe zemljišča in spremembe, ki vplivajo na katastrski razred, ugotovijo in izvedejo v zemljiško katastrskem operatu na prijavo lastnika oziroma uporabnika ali pa po uradni dolžnosti. Prvostopni organ je celo dolžan spremembe ugotavljati po uradni dolžnosti na vsakih 15 let. Pritožnici je bila dana možnost udeležbe v postopku, vendar se z mnenjem geodeta ni strinjala. 1. odstavek 9. člena Pravilnika za katastrsko klasifikacijo zemljišč pa določa, da se deli proizvodno sposobnega zemljišča, ki so na lastniškem zemljiškem kosu, na katerem stoji stanovanjska hiša in ki skupaj ne presegajo 400 m2 površine, ne uvrstijo v katastrsko kulturo, temveč v dvorišče. Stvar geodetskega postopka pa niso pritožbe zoper izdano lokacijsko in uporabno dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 205/1 k.o. B. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bila pri izdaji izpodbijane odločbe storjena bistvena kršitev določb postopka, saj ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku na prvi stopnji, ko je predlagala preložitev naroka in to tudi utemeljila. V zadevi je tudi dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Parc. št. 205 k.o. B je v naravi gozd in meri več hektarjev. V postopku, ki je bil podlaga za izdajo napadene odločbe, pa je prišlo do delitve te parcele še v novo parc. št. 205/1. Že to poslovanje je bilo nezakonito, na tej parceli pa je gradnja, ki je nezakonita, saj je zgrajena na gozdnem zemljišču, ne pa na stavbnem. Gre za zemljišče, ki bi moralo biti v denacionalizaciji vrnjeno tožnici kot bivši lastnici. Netočna je tudi ugotovitev, da nobena od kultur ne presega 400 m2, saj ima gozd kot vrsta rabe površino več kot 10.000 m2. Nezakonita gradnja na tujem svetu pa tudi ne prinaša nobenih stvarno pravnih posledic. Nepravilno je tudi sklicevanje na 1. odstavek 26. člena ZZkat, saj postopek ni bil začet po uradni dolžnosti, prav tako tudi ne na prijavo lastnika oziroma uporabnika. Ne BB in ne Stanovanjska zadruga nista bila uporabnika. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila in navedla, da prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Stranka z interesom v tem postopku, Stanovanjska zadruga AAA, na tožbo ni odgovorila. Dedinji po stranki z interesom v tem postopku DD in EE sta na tožbo odgovorili in navedli, da je BB svoje nepremičnine v letu 2000 prodal pred svojo smrtjo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je tožena stranka navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00 v nadaljevanju: ZUS), glede tožbenih navedb pa dodaja: Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, nimajo opore v upravnem spisu in izpodbijani odločbi. Predmet odločanja - evidentiranje sprememb v vrsti rabe in katastrskem razredu na zemljišču je bila parcela 205/1 k.o. B v izmeri 822 m2, zato tožničini ugovori, ki se nanašajo na delitev parcele 205 in na površino celotne parcele 205 niso predmet presoje v obravnavani zadevi. Tožena stranka je svojo odločitev pravilno oprla na 1. odstavek 26. člena ZZkat (Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86), ki določa, da se spremembe glede vrste rabe zemljišča in spremembe, ki vplivajo na katastrski razred, ugotovijo in izvedejo v zemljiško katastrskem operatu na prijavo lastnika oziroma uporabnika ali pa po uradni dolžnosti. Kot izhaja iz upravnega spisa, se je postopek v tej zadevi pričel na podlagi zahteve BB in Stanovanjske zadruge AAA, zahtevi pa je BB predložil tudi lokacijsko in uporabno dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše na parceli 205/1 k.o. B. Tožena stranka je tudi pravilno pojasnila, da je upravni organ dolžan tudi ne glede na zahtevo ugotavljati spremembo vrste rabe po uradni dolžnosti v skladu z 32. členom ZZkat najmanj vsakih 15 let ter opraviti primerjavo stanja v zemljiškokatastrskem operatu s stanjem v naravi.

Tožnica je bila v postopku sprememb zemljiškokatastrskih podatkov prizadeta stranka, glede na to, da je vlagateljica denacionalizacijskega zahtevka za predmetno parcelo. Ta položaj določa tudi okvir pravic in možnih ugovorov, ki jih lahko v tem postopku uveljavlja. To pa po mnenju sodišča niso ugovori, ki izvirajo iz pravne sfere lastništva par. 205/1, torej, da naj se postopek spremembe katastrskih podatkov ne bi začel na zahtevo upravičenega predlagatelja. Tožnica lahko v tem postopku kot vlagateljica denacionalizacijskega zahtevka in s tem povezanimi pravicami in pravnimi koristmi ugovarja tistim dejstvom, ki bi lahko vplivala na odločitev v denacionalizacijskem postopku, to pa je ugotovljenim spremembam katastrskih podatkov. Ne glede na navedeno, ne iz upravnega spisa, ne iz dokazil, predloženih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožničinih trditev, ki se nanašajo na neupravičenost vlagateljev do vložitve zahteve. V zemljiškoknjižnem sklepu Okrajnega sodišča v A z dne 23. 11. 1999, ki je v spisih, pa je navedeno, da je parc. št. 205/1 last Stanovanjske zadruge AAA. V okviru presoje dopustnih tožničinih ugovorov sodišče tudi ugotavlja, da je upravni organ pravilno, ob upoštevanju izdanih dovoljenj (lokacijskega in uporabnega) ugotovil, da je na zemljišču parc. 205/1 stanovanjska stavba in dvorišče in ogledano stanje kot takšno evidentiral v zemljiškem katastru, v skladu z določbami Pravilnika o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru (Uradni list, SRS 41/82 in določbami ZZkat).

Navedeno dejansko stanje je bilo ugotovljeno na ogledu, na katerega je bila tožnica vabljena (razvidno iz upravnega spisa), vendar se ga ni udeležila, zato ne more uspešno ugovarjati, da ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Predlogu za preložitev naroka, ki je bil v zadevi že drugič razpisan, organ ni ugodil in naroka ni preklical, dolžnost tožnice pa je bila, da bi pred narokom poizvedela ali je organ njen razlog za preklic presodil kot opravičljiv in narok preklical. Po mnenju sodišča je tožnica v predlogu za preklic navajala zgolj splošen in nedokumentiran razlog za svojo odsotnost, zato je organ pravilno štel, da ne gre za opravičen razlog za preložitev. Po mnenju sodišča je zato v celoti neutemeljen tožbeni razlog o bistveni kršitvi postopka, zaradi nemožnosti udeležbe.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakon utemeljena.