Jedro

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila in ni poslala upravnih spisov. Sodišče ni moglo preizkusiti izpodbijane odločbe, ker ni upravnih spisov (3. odstavek 33. člena ZUS). Sodišče je zato odločilo po 2. odstavku 39. člena ZUS.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 16.11.1992.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo z dne 16.11.1992 zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo, z utemeljitvijo, da je vlada Republike Slovenije s sklepom z dne 5.11.1992 sporočila, da ne obstaja interes za sprejem tožnika v državljanstvo.

V tožbi je tožnik navajal, da tožena stranka ni ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki so bistvene za odločitev. Niso bile ugotovljene okoliščine v zvezi s 13. členom zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Z mnenjem vlade Republike Slovenije tožnik ni bil seznanjen in tudi ni bil zaslišan.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila in tudi ni poslala upravnih spisov.

Tožbi je bilo treba ugoditi.

Sodišče je z dopisom z dne 21.1.1993, ki ga je tožena stranka prejela 15.1.1993, pozvalo stranko, da pošlje upravne spise in odgovori na tožbo in jo opozorilo na 33. člen zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77), ki ga je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) dovoljeno uporabljati v Republiki Sloveniji. Tožena stranka v danem dvajset dnevnem roku ni odgovorila, zato jo je sodišče z urgenco dne 30.7.1993 pozvalo, da v nadaljnih osmih dneh ponovno pošlje upravne spise in odgovori na tožbo. Ta dopis je bil toženi stranki vročen 2.8.1993. Tudi nanj tožena stranka ni odgovorila.

Tožnik je v tožbi navajal, da dejansko izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva z naturalizacijo, da mu ni bilo predočeno mnenje vlade Republike Slovenije, da ni bilo zahtevano mnenje Ministrstva za znanost in tehnologijo in da ni bil zaslišan. V bistvu trdi, da izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva, saj je štipendist Ministrstva za znanost in tehnologijo in naj bi se po končanem študiju v Veliki Britaniji že aprila tega leta vrnil v Slovenijo in tu sklenil delovno razmerje. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da ne obstaja interes Republike Slovenije, da bi bil tožnik sprejet v državljanstvo. Stranki sta v tožbi in izpodbijani odločbi torej različno navajali bistveno pomembne okoliščine, ki pa jih ni mogoče preizkusiti, ker tožena stranka ni poslala upravnih spisov. Sodišče lahko na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih v zvezi s 1. odstavkom 4. člena navedenega ustavnega zakona odpravi izpodbijani upravni akt. To lahko stori takrat, če spozna, da so v upravnih aktih ugotovljene okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene, ali če ugotovi, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, spora ne more rešiti.

Sodišče je glede na obrazloženo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih izpodbijano odločbo odpravilo in odločilo kot v izreku.