Jedro

Prvi odstavek 73. člena ZTPDR ureja klasično obliko delodajalčeve odgovornosti za škodo delavca. Za delodajalčevo odgovornost po tem določilu morata biti izpolnjeni dve temeljni predpostavki: da je škoda nastala delavcu na delu ali v zvezi z delom in da je podana delodajalčeva odgovornost zanjo po splošnih pravilih civilnega (odškodninskega) prava.

Za vprašanje vzročnosti sta pomembni dve vprašanji: katero dejstvo je povzročilo škodo (dejansko vprašanje) in kdo je odgovoren za dejstvo, ki je povzročilo škodo (pravno vprašanje).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbama toženk ugodi ter sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika tudi v delu, ki se glasi: "Prva tožena stranka in druga tožena stranka sta dolžni tožniku L. S. nerazdelno plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo 1,700.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje in 80.203 SIT za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.12.1994 dalje ter stroške postopka".

Tožnik je dolžan plačati toženkama stroške postopka prve in druge stopnje 68.887 SIT in stroške revizijskega postopka 116.148 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2002 dalje, vse v 15 dneh.

Obrazložitev

Tožnik si je zlomil nogo zaradi padca na spolzkih tleh odprtega skladišča bodočega kupca gradbenega materiala družbe T., ko je ugotavljal kupčeve zaloge. Odškodnino je iztoževal od svojega delodajalca in zavarovalnice, pri kateri je imel prvi zavarovano svojo odškodninsko odgovornost. Sodišče prve stopnje je po tretjem sojenju ocenilo, da je podana odškodninska odgovornost prve toženke ter je zato odločilo, da mu morata obe toženki nerazdelno plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 1,700.000 SIT. Višji zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili obe toženki zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagali, da se tožnikov zahtevek zavrne. Sodišči nižjih stopenj sta sicer pravilno ugotovili, da je za tožnikovo škodo krivdno odgovorna družba T. d.o.o., ki svojega skladišča ni imela varno urejenega, materialnopravno pa sta zmotno odločili, ker sta ne glede na krivdo obsodili na plačilo odškodnine tožnikovega delodajalca in njegovega zavarovatelja. Odločilna je bila ugotovitev, da je za tožnikovo nesrečo krivdno odgovorna družba T. d.o.o., ker je opustila varnostne ukrepe. Po pravilni uporabi določbe prvega odstavka 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ZTPDR), ki določa odgovornost delodajalca po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, bi sodišči nižjih stopenj morali tožnikov tožbeni zahtevek zavrniti. Namreč na strani prve toženke sodišči nista ugotovili nobenega elementa za njeno odškodninsko odgovornost. Odločitev nižjih sodišč, po kateri je delodajalec krivdno odgovoren za drugo pravno osebo, ki je krivdno odgovorna za nastalo škodo, je v nasprotju s splošnimi pravili o odškodninski odgovornosti in dosedanjo sodno prakso. Končno je materialno pravo zmotno uporabljeno tudi v zvezi z odškodnino za strah, ker za to škodo ni bila podana podlaga.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Okoliščine objektivne narave, ki zadevajo tožnikovo nesrečo, med postopkom niso bile sporne. Tožnik je poslovodja trgovine prve toženke. Prodajo (gradbenega) materiala je opravljal za pultom, pa tudi tako, da je kupce (naročnike) iskal na terenu (predvsem na gradbiščih). Tako se je 2.2.1993 zglasil pri družbi T. d.o.o. (ker se je bal, da bo naročilo prevzel kakšen drug prodajalec - list.št. 13). Ker družba, ki je že večkrat kupovala pri njih, ni bila zainteresirana za nakup telefonskih ščitnikov, sam pa je vztrajal na prodaji, je odšel na pomrznjen teren zunaj skladišča in tam prešteval ščitnike. Ker je bilo proti poldnevu in se je zemlja odtajala, mu je pri štetju in premikanju ščitnikov spodrsnilo ter si je pri padcu zlomil nogo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik ponesrečil med delovnim časom, ko je pri naročniku prešteval ščitnike. Teren je bil travnat, v jutranjih urah pomrznjen, proti poldnevu pa se je površina odtajala ter je postala spolzka. Prostor ni bil urejen ter je delavec družbe T. dovolil tožniku, da prešteje ščitnike. Družba T. ni zagotovila varne hoje po skladiščnih prostorih. Glede na take ugotovitve je sodišče prve stopnje zaključilo, da je podana krivdna odgovornost družbe T. za tožnikovo nezgodo, da pa zanjo odgovarja prva toženka, ki da dela ni organizirala tako, da bi bilo varno in je prodajo na terenu prepustila delavčevi iznajdljivosti. Odškodninsko odgovornost prve toženke je sodišče oprlo na 158. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Po presoji sodišča druge stopnje temelji odškodninska odgovornost prve toženke na določilu prvega odstavka 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ZTPDR). Po tem določilu mora škodo, ki jo delavec utrpi na delu ali v zvezi z delom, povrniti delodajalec po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Glede na tako določilo ni pomembno, da je tožnik utrpel škodo v skladišču družbe T. d.o.o. Zaradi opustitve varnostnih ukrepov je sicer podana krivdna odgovornost družbe T. d.o.o., za katero pa po določilu 73. člena ZTPDR odgovarja prva toženka kot tožnikov delodajalec.

Po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba materialnopravno ni pravilna. Prvi odstavek 73. člena ZTPDR ureja klasično obliko delodajalčeve odgovornosti za škodo delavca. Za delodajalčevo odgovornost po tem določilu morata biti izpolnjeni dve temeljni predpostavki: da je škoda nastala delavcu na delu ali v zvezi z delom in da je podana delodajalčeva odgovornost zanjo po splošnih pravilih civilnega (odškodninskega) prava. Po navedenem določilu delodajalec torej ne odgovarja delavcu za škodo, če mu ta ni nastala na delu ali v zvezi z delom oziroma če ni podana delodajalčeva krivdna oziroma objektivna odgovornost. V tem primeru sta sodišči nižjih stopenj na podlagi nespornih ugotovitev pravilno presodili, da je tožniku nastala škoda, ki jo iztožuje, na delu oziroma v zvezi z delom. Dalje pa sta skladno pravilno še presodili, da na strani prve toženke ni podana objektivna odgovornost, ker ni bilo ugotovljeno, da je tožnikova škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo.

V zadevi pa je sporna nadaljnja predpostavka, ali je podana delodajalčeva krivdna odgovornost za nastanek tožnikove škode. Pravna praksa (to je sodna in širša odškodninska) je enotna: delodajalec lahko odgovarja delavcu za obravnavano vrsto škode, če so izpolnjeni preostali elementi civilnega delikta: da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja (delodajalca oziroma njegovih ljudi) in da obstaja njegova odgovornost ter da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem. Te predpostavke morajo biti podane kumulativno. Za vprašanje vzročnosti sta pomembni dve vprašanji: katero dejstvo je povzročilo škodo (dejansko vprašanje) in kdo je odgovoren za dejstvo, ki je povzročilo škodo (pravno vprašanje).

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da si je tožnik zlomil nogo, ker mu je spodrsnilo na spolzkem terenu odprtega skladiščnega prostora družbe T. d.o.o., to je morebitnega kupca prve toženke.

Dalje sta ugotovili, da navedena družba ni imela urejenega skladiščnega prostora, da ta ni bil varen za hojo, ker ni bil niti posipan, čeprav je bil pomrznjen, in da je tožniku dostop na navedeni prostor dovolila družba T. d.o.o. (potem ko je tožnik vztrajal, da sam pregleda njene zaloge kot morebitnega kupca, ki ni bil preveč zainteresiran za nakup ščitnikov - list. št. 44 in 77).

Glede na take ugotovitve sta sodišči nižjih stopenj ocenili, da je tožnikov padec (nesreča) posledica spolzkosti tal odprtega skladišča kupca - družbe T. d.o.o. Na podlagi takih ugotovitev sta pravilno presodili, da je za obravnavano nesrečo kriva navedena družba, ker je opustila ukrepe za varnost dostopa (četrti odstavek na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje oziroma prvi odstavek na zadnji strani sodbe sodišča druge stopnje). Nadaljnja ocena, da je za neurejenost skladišča družbe T. d.o.o. odgovoren tudi tožnikov delodajalec, pa po oceni revizijskega sodišča nima opore v ugotovljenem dejanskem stanju. Okolnost, da je prva toženka vedela, da so njeni delavci iskali kupce tudi zunaj trgovine oziroma na terenu in da je tak način dela tolerirala, daje podlago le za sklep, da se je tožnik ponesrečil na delu, ne pa za nadaljnji sklep, da je prva toženka krivdno odgovorna za nesrečo. Namreč sodišči nižjih stopenj nista ugotovili v breme te toženke pravno relevantnih okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da je nesreča posledica opustitev te toženke. Po pravni teoriji so pravno upoštevni samo tisti vzroki, ki predstavljajo obenem kršitve pravne norme. Navedena pravna vzročnost se kaže posebno pri kršitvah varnostnih predpisov. Kršitev teh predpisov - Zakona o varnosti pri delu - pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na strani družbe T. d.o.o. (drugi odstavek na 4. strani sodbe). Ta zaključek pa ni utemeljeval nadaljnega zaključka obeh sodišč nižjih stopenj, da je prva toženka odgovorna za sporno škodo, ko sta sklepali "da je zaradi opustitve varnostnih ukrepov oziroma neprimerne ureditve skladiščnih prostorov podana krivdna odgovornost sicer družbe T. d.o.o., za katero pa tožniku, kot je zgoraj obrazloženo, po 73. členu ZTPDR odgovarja prva toženka kot tožnikov delodajalec..."(prvi odstavek razlogov sodbe sodišča druge stopnje na zadnji strani). Ugotovljena vzročna zveza med opustitvami in tožnikovo škodo utemeljuje po presoji revizijskega sodišča le odgovornost družbe T. d.o.o., v prostorih katere se je tožnik ponesrečil, ne pa odgovornosti prve toženke (in na podlagi njenega pogodbenega zavarovanja tudi druge toženke), kot sta zmotno menili sodišči nižjih stopenj. Že omenjeni elementi civilnega delikta na strani prve toženke kumulativno niso podani. Zato tožnikov odškodninski zahtevek zoper toženi stranki ni utemeljen.

Pravno zgledovanje sodišča prve stopnje (in očitno tudi sodišča druge stopnje) po zadevi, ki se je na Sodišču združenega dela RS obravnavala pod št. Sp 247/92, ni utemeljeno. V navedeni zadevi je bila ugotovljena odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je njegov delavec utrpel pri opravljanju naročenih del pri naročniku, katerega delo je odredil delodajalec. Šlo je torej za opravljanje pogodbeno dogovorjenih del med dvema podjetjema. V obravnavanem primeru pa niso obstajale nobene od navedenih naveznih točk, ki bi mogle predstavljati podlago za odgovornost prve toženke kot tožnikove delodajalke.

Revizijsko sodišče je po povedanem torej presodilo, da odgovornost prve toženke (in na pogodbeni podlagi odgovornost druge toženke) za iztoževano tožnikovo škodo ni podana. Zato je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbama toženk ugodilo in v posledici take odločitve spremenilo tudi sodbo sodišča prve stopnje ter tožnikov zahtevek zoper toženki zavrnilo.

Odločba o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in 154. člena ZPP. Ker tožnik ni uspel v sporu s toženkama, mora obema povrniti stroške postopka vseh treh stopenj sojenja. V treh sojenjih na prvi stopnji so nastali toženkama naslednji stroški: 12.523 SIT, 21.000 SIT in 35.364 SIT ali skupaj 68.887 SIT. V revizijskem postopku pa so nastali stroški v višini 116.148 SIT (35.364 SIT za takso, 67.320 SIT za sestavo revizije in 10% iz iste podlage za nadaljno stranko - 13.464 SIT). V skladu z revizijskim predlogom so bile toženkama priznane tudi zamudne obresti od odmerjenih stroškov postopka in sicer od 16.10.2002 dalje. Višje stroške za revizijski postopek revizijsko sodišče ni priznalo, ker ima pooblaščenec v primerih, ko za vsako od toženk vloži posebno revizijo a z enako vsebino, pravico do povrnitve le potrebnih stroškov, to je stroškov za sestavo revizije in dodatnih 10% za nadaljnjo stranko.