Jedro

Izpodbijani končni zapis ni akt, ki bi se ga lahko izpodbijal v upravnem sporu, saj lahko v zapisu ugotovljene nepravilnosti vplivajo le na pogodbeno razmerje med tožečo in toženo stranko, pri čemer ne gre za oblastveno odločanje nosilca javnih pooblastil, ampak za uveljavljanje pogodbenih pravic in obveznosti na podlagi sklenjene pogodbe. Enako velja tudi za izpodbijano obvestilo pogodbenemu partnerju, ki je že pojmovno akt pogodbenega razmerja in ne oblastveni akt nosilca javnih pooblastil, zato tudi to obvestilo ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim zapisnikom ugotovila, katere storitve tožeče stranke v obdobju od 1. 4. 2015 do 30. 6. 2015 so bile utemeljene oziroma katere niso bile utemeljene, o čemer je podala tudi tabelarični prikaz ugotovitev. Z izpodbijanim obvestilom pogodbenemu partnerju pa je ugotovila, da je tožeča stranka poračunala preveč zaračunane storitve v skupni vrednosti 5.060,62 EUR in ji izrekla pogodbeno kazen v višini 2.000,00 EUR ter odločila, da je tožeča stranka dolžna za nepravilno obračunane storitve izstaviti popravek poročila oziroma dobropis za obvezno zdravstveno zavarovanje v roku 8 dni od prejema tega sporočila in poravnati račun za pogodbeno kazen v 8-ih dneh od izdaje le-tega.

2. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je končni zapis o nadzoru nad izvrševanjem programa zdravstvenih storitev, ki ga izda tožena stranka, dokončni posamični akt, ki se po drugem odstavku 1. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbija v upravnem sporu. Možnost izpodbijanja končnega zapisa o nadzoru s tožbo pred sodiščem je predvidena tudi v tretjem odstavku 55. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2015, s katerim pogodbeni partnerji določajo program zdravstvenih storitev ter izhodišča za njegovo izvajanje in oblikovanje cen v Republiki Sloveniji za leto 2015. Nadalje tožeča stranka podrobno pojasnjuje potek postopka pri toženi stranki in podrobno pojasnjuje, zakaj se z vsebino izpodbijanih aktov ne strinja. Sodišče zaradi narave odločitve v tej zadevi v tem delu tožbe ne bo povzemalo. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče oba akta odpravi ter odloči, da se tožeči stranki priznajo storitve, za katere je bilo ugotovljeno, da niso bile utemeljene, podrejeno pa predlaga, naj se oba akta odpravita in vrne zadeva toženi stranki v ponovno odločanje. V obeh primerih zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

K točki I izreka:

3. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

4. Skladno z prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Drugi odstavek 2. člena ZUS-1 pa določa, da je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Upravna zadeva je po določbi 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari.

5. Glede na zgoraj navedeno opredelitev akta, ki je lahko predmet upravnega spora, je vrhovno sodišče v več svojih odločitvah zavzelo stališče, da zapis Zavoda za zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje o nadzoru ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Tako je vrhovno sodišče na primer v sklepu opr. št. Up 280/2008 z dne 3. 9. 2008 zavzelo stališče, da s končnim zapisom ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Končni zapis tudi nima pravne narave akta, izdanega v upravni zadevi v smislu določbe 2. člena ZUP. V isti odločitvi je zavzelo stališče, da v končnem zapisu ugotovljene nepravilnosti lahko vplivajo le na pogodbeno razmerje med tožečo in toženo stranko, saj bo na podlagi teh ugotovitev tožena stranka odločala o ukrepih zoper tožečo stranko, pri čemer pa ne gre za oblastveno odločanje nosilca javnih pooblastil, temveč za uveljavljanje pogodbenih pravic in obveznosti na podlagi sklenjene pogodbe. Zaradi tega končni zapis ne uživa samostojnega sodnega varstva. Podobno stališče je zavzelo tudi v sklepu opr. št. X Ips 268/2008 z dne 28. 8. 2008, kjer je navedlo, da ugotovitve tožene stranke v končnem zapisu lahko vplivajo le na pogodbeno razmerje med zdravstvenim zavodom in izvajalcem storitev, ki je bilo dogovorjeno s pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev. Identično stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v zadevah opr. št. I Up 663/2007, I Up 26/2009, X Ips 250/2008 in VIII R 9/2005. 6. Glede na zgoraj citirano sodno prakso Vrhovnega sodišča RS sodišče tudi v obravnavani zadevi ocenjuje, da izpodbijani končni zapis ni akt, ki bi se ga lahko izpodbijalo v upravnem sporu, saj lahko v zapisu ugotovljene nepravilnosti vplivajo le na pogodbeno razmerje med tožečo in toženo stranko, pri čemer ne gre za oblastveno odločanje nosilca javnih pooblastil, ampak za uveljavljanje pogodbenih pravic in obveznosti na podlagi sklenjene pogodbe. Enako velja tudi za izpodbijano obvestilo pogodbenemu partnerju, ki je že pojmovno akt pogodbenega razmerja in ne oblastveni akt nosilca javnih pooblastil, zato tudi to obvestilo ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Prvi odstavek 24. člena Pravilnika o nadzorih št. 0071-1/2011-DI/30 z dne 23. 9. 2014, ki ga je izdal generalni direktor ZZZS, določa, da zavod izda obvestilo pogodbenemu partnerju na podlagi zapisnika o nadzoru ter v skladu s splošnim dogovorom in pogodbo. Torej gre v obravnavani zadevi za pogodbeno razmerje. Tretji odstavek 55. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2015, na katerega se tožeča stranka sklicuje, ne more vplivati na to, da izpodbijana akta nimata narave akta, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu in kot je opredeljen v drugem odstavku 2. člena ZUS-1. Navedeno določilo določa to, da imajo pogodbene stranke pravico s tožbo na pristojnem sodišču uveljavljati pravice, ki izhajajo iz sklenjene pogodbe o izvajanju dejavnosti. To pa po mnenju sodišča pomeni, da se lahko v primeru, če katera od pogodbenih strank krši citirani dogovor, vloži tožbo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti pri sodišču, pristojnem za odločanje v civilno pravnih razmerjih. Iz tega določila ne izhaja, da bi bila lahko zapis oziroma obvestilo pogodbenemu partnerju, katerih odprava se zahteva v tožbenem zahtevku, akta, ki bi bila lahko predmet upravnega spora.

7. Tožeča stranka se v opombah tožbe sklicuje tudi na tri sklepe vrhovnega sodišča, kjer je vrhovno sodišče zavzelo drugačno stališče. Res je, da je v teh sklepih imelo vrhovno sodišče stališče, da je zoper končni zapis o nadzoru nad izvrševanjem programa zdravstvenih storitev možen upravni spor, ker gre za dokončni posamični akt, vendar gre v navedenih zadevah za starejšo sodno prakso, v zvezi s katero je vrhovno sodišče v novejši odločitvi opr. št. I Up 26/2009 z dne 26. 3. 2009 navedlo, da gre le za posamične primere in da po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS končni zapis ni upravni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, pa tudi ne v postopku pred kakšnim drugim sodiščem.

8. Ker torej izpodbijana akta iz zgoraj navedenih razlogov nimata narave upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1, ne moreta biti predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu, zaradi česar je sodišče tožbo zavrglo iz razlogov po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo, zaradi česar jih tudi ni podrobneje povzemalo v tem sklepu.

K točki II izreka

9. V skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.