Jedro

Zmotna je odločitev sodišča prve stopnje, da v zvezi z zatrjevanim ustnim dogovorom o odlogu plačila (kar je tožeča stranka izrecno zanikala) ni zaslišalo s strani tožene stranke predlaganih zakonitih zastopnikov pravdnih strank. Obstoj dogovora je namreč pravno relevantno dejstvo, s katerim se tožena stranka brani pred zahtevkom tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 124324/2012 z dne 30. 8. 2012 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v višini 1.649,12 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.500,00 EUR od 22. 6. 2011 dalje do plačila in od zneska 149,12 EUR od 30. 8. 2012 dalje do plačila, ter izvršilne stroške v višini 91,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2012 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka), ter da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zavrne zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi zatrjevala obstoj ustnega dogovora o odlogu plačila vseh obveznosti do 31. 12. 2012 (v zvezi s temi trditvami je predlagala zaslišanje zakonitih zastopnikov). Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi (dopolnitev tožbe) tem trditvam nasprotovala, tožena stranka pa na njeno vlogo ni več odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato upoštevaje določbo drugega odstavka 214. člena ZPP (po kateri se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana) štelo, da ni sporno, da ustnega dogovora o odlogu plačila ni bilo in je zahtevku tožeče stranke ugodilo.

7. Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo razpisati narok za glavno obravnavo in ugotavljati dejansko stanje, saj je le-to bilo sporno (10. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi po prepričanju višjega sodišča se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na določbo prvega odstavka 454. člena ZPP, po kateri lahko sodišče izda odločbo brez naroka, če dejansko stanje ni sporno. Dejansko stanje v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi namreč je bilo sporno.

8. Višje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi zatrjevala, da sta direktor dolžnika M. R. in predstavnik upnika V. R. 7. 8. 2012 dosegla dogovor o odlogu plačila vseh obveznosti dolžnika do 31. 12. 2012. V zvezi s temi trditvami je predlagala zaslišanje predhodno navedenih. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe) obstoj tega dogovora izrecno zanikala, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo šteti, da so ta dejstva sporna, četudi tožena stranka kasneje ni odgovorila na dopolnitev tožbe tožeče stranke. Slednja je namreč v dopolnitvi (poleg zanikanja dogovora) navedla zgolj še to, da je toženo stranko večkrat telefonsko pozvala k izpolnitvi zapadle terjatve, posledice teh posredovanj pa so bile zgolj obljube o poplačilu dolga, do česar ni prišlo, ampak je tožena stranka dolg zmanjševala z delnimi nakazili (v zvezi s katerimi višje sodišče ugotavlja, da so bila izvedena v obdobju pred zatrjevanim dogovorom).

Te trditve tožeče stranke iz dopolnitve tožbe po prepričanju višjega sodišča nimajo takšne neposredne zveze z zatrjevanim obstojem dogovora, da bi tožena stranka morala nanje odgovoriti, saj se sicer šteje, da priznava, da dogovor ni obstajal. Se pa šteje, da priznava, da jo je tožeča stranka večkrat telefonsko pozvala k izpolnitvi (po njenem mnenju zapadle) terjatve. Na podlagi navedenega tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je vsa pravno relevantna dejstva navedla že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, zaradi česar ni imela več kaj dodati, ter da je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega stališča, da bi morala tožena stranka še enkrat navesti tisto, kar je storila že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Tožena stranka pravilno opozarja, da so s tem, ko je tožeča stranka izrecno prerekala obstoj (v ugovoru zoper sklep o izvršbi zatrjevanega) dogovora, ta dejstva postala sporna. Presoja sodišča prve stopnje, da dejansko stanje ni bilo sporno, je torej zmotna.

9. Kadar je dejansko stanje sporno, lahko sodišče odloči brez naroka za glavno obravnavo zgolj v primeru, če ga nobena izmed strank ni zahtevala in če je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti na podlagi priloženih dokazov (drugi odstavek 454. člena ZPP). Višje sodišče ugotavlja, da o spornem dejanskem stanju ni mogoče odločiti na podlagi listinskih dokazov, saj tožena stranka zatrjuje obstoj ustnega dogovora, za dokazovanje katerega je predlagala zaslišanje M. R. in V. R. Zato tožena stranka pravilno opozarja, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je izpodbijana sodba obremenjena tudi s procesno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo (zakonitega zastopnika) tožene stranke. Ta dokazni predlog je zavrnilo z utemeljitvijo, da je bilo zaslišanje predlagano v zvezi z obstojem ustnega dogovora, obstoj katerega je tožeča stranka izrecno zanikala. Presodilo je, da zaradi tega zaslišanje tožene stranke ne bi v ničemer pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja. Tožena stranka to odločitev sodišča prve stopnje utemeljeno graja, saj to smiselno pomeni, da je zanikanje dejstva s strani druge stranke razlog za zavrnitev dokaznega predloga stranke, ki si sporno dejstvo prizadeva dokazati. Ni verjetno, da bi sodišče prve stopnje prezrlo, da ne gre za izpovedbo tožeče stranke, kot navaja tožena stranka v pritožbi, saj sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov.

V vsakem primeru se kot zmotna izkaže odločitev sodišča prve stopnje, da v zvezi z zatrjevanim ustnim dogovorom o odlogu plačila (kar je tožeča stranka izrecno zanikala) ni zaslišalo (s strani tožene stranke predlaganih) zakonitih zastopnikov pravdnih strank. Obstoj dogovora je namreč pravno relevantno dejstvo, s katerim se tožena stranka brani pred zahtevkom tožeče stranke, v zvezi s slednjim pa je predlagala tudi dokaze, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo izvesti. Zato tožena stranka pravilno opozarja, da ji je sodišče prve stopnje s takšnim nezakonitim postopanjem poseglo v pravico do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

11. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Ker končni uspeh postopka še ni znan, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku razpiše narok za glavno obravnavo in izvede potrebne dokaze v zvezi z obstojem ustnega dogovora o odlogu plačila obveznosti do 31. 12. 2012, kar je pomembno tudi zaradi presoje utemeljenosti obrestnega dela zahtevka tožeče stranke.

12. Glede na sprejeto odločitev, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, je višje sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).