Jedro

Z ZSKZ je Republika Slovenija postala lastnica vseh tistih kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov v družbeni lastnini, ki niso prešla v njeno last že na podlagi ZLPP, Zakona o zadrugah in drugih predpisov (1. in 2. odstavek 14. člena). Na ta način so kmetijska zemljišča in gozdovi v doslej družbeni lastnini pridobila znanega lastnika, gospodarjenje s temi zemljišči (upravljanje in razpolaganje) pa je bilo zaupano drugotožeči stranki (1. odstavek 2. člena ZSKZ). Da pa bi dotedanjim upravljalcem in uporabnikom navedenih zemljišč še naprej omogočil nadaljevanje njihove dejavnosti in s tem nastopanje na trgu ter njihov nadaljnji obstoj, je ZSKZ lastninsko pravico države na kmetijskih zemljiščih in gozdovih (s tem pa tudi gospodarjenje sklada) omejil z določbo 1. odstavka 17. člena, ker je dotedanjim upravljalcem omogočil nadaljnjo uporabo in upravljanje kmetijskih zemljišč in gozdov, če jih obdelujejo oziroma izkoriščajo (korist!) sami kot dober gospodar, do izdaje pravnomočne odločbe o denacionalizaciji oziroma do podelitve koncesije ali sklenitve zakupne pogodbe v skladu z zakonom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom in sodbo je prvostopenjsko sodišče s sklepom razveljavilo izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Kočevju, opr. št. Ig 97/0049 z dne 27.8.1997 v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka odločbe). S sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka tožečima strankama plačala 46.833.414,00 SIT in zakonske zamudne obresti od zneska 3.579.443,00 SIT za čas od 13.10.1995 do plačila in od zneska 43.253.971,00 SIT za čas od 29.7.1995 do plačila (2. točka izreka odločbe). Tožečima strankama je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 814.495,50 SIT s pripadajočimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper navedeno odločbo se je pravočasno pritožila drugotožeča stranka, uveljavljala pa je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo izpodbijane odločbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi zoper sklep: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Kočevju v 1. in 3. točki izreka. Tako je odločilo, ker upnik tak, kot je bil označen v izvršilnem predlogu: "Republika Slovenija - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS Ljubljana" ne more biti stranka izvršilnega in pravdnega postopka, ker gre dejansko za dva pravna subjekta. Utemeljeno je zato v pravdnem postopku tako označeno tožečo stranko pozvalo skladno s 1. odstavkom 81. člena ZPP k popravi tožbe. Ker tega ni storilo že izvršilno sodišče, se je izvršilni sklep glasil na neobstoječega upnika. Tako postopkovno nepravilnost je prvostopenjsko sodišče v predmetnem sporu utemeljeno odpravilo z razveljavitvijo izvršilnega sklepa. Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

O pritožbi zoper sodbo: Pritožnica pravilno povzema določbe Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ) o: - prehodu kmetijskih zemljišč in gozdov v last Republike Slovenije po tem zakonu (v kolikor niso prešla že po ZLPP, Zakonu o zadrugah ali drugih predpisih) - 1. in 2. odstavek 14. člena ZSKZ - o prenosu teh zemljišč na sklad (drugotožečo stranko) - 1. in 2. odstavek v zvezi s 5. odstavkom 14. člena ZSKZ - o prihodkih sklada od gospodarjenja s temi zemljišči - 15. člen ZSKZ Zmotno pa pritožnica meni, da je prišlo do neupravičenega prehoda koristi v premoženje tožene stranke, ker tožena stranka z njo ni imela sklenjenega niti zakupnega razmerja, niti ji ni bila podeljena koncesija.

Kot izhaja iz tožbene naracije (list. št. 23), naj bi korist predstavljala vrednost posekanega lesa v letu 94 v vrednosti 43.253.750,00 SIT, v letu 95 pa v vrednosti 3.579.143,00 SIT na z gozdom poraščenih kmetijskih površinah, last Republike Slovenije. Pritožnica torej meni, da je tožena stranka neupravičeno pridobila navedeno korist, ker nima podlage v pravnem poslu, sklenjenem med pravdnima strankama (ker naj bi ne bila sklenjena zakupna pogodba, tožena stranka pa tudi ni pridobila koncesije - 1. odstavek 210. člena ZOR).

Z ZSKZ je Republika Slovenija postala lastnica vseh tistih kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov v družbeni lastnini, ki niso prešla v njeno last že na podlagi ZLPP, Zakona o zadrugah in drugih predpisov (1. in 2. odstavek 14. člena). Na ta način so kmetijska zemljišča in gozdovi v doslej družbeni lastnini pridobila znanega lastnika, gospodarjenje s temi zemljišči (upravljanje in razpolaganje) pa je bilo zaupano drugotožeči stranki (1. odstavek 2. člena ZSKZ). Da pa bi dotedanjim upravljalcem in uporabnikom navedenih zemljišč še naprej omogočil nadaljevanje njihove dejavnosti in s tem nastopanje na trgu ter njihov nadaljnji obstoj, je ZSKZ lastninsko pravico države na kmetijskih zemljiščih in gozdovih (s tem pa tudi gospodarjenje sklada) omejil z določbo 1. odstavka 17. člena, ker je dotedanjim upravljalcem omogočil nadaljnjo uporabo in upravljanje kmetijskih zemljišč in gozdov, če jih obdelujejo oziroma izkoriščajo (korist!) sami kot dober gospodar, do izdaje pravnomočne odločbe o denacionalizaciji oziroma do podelitve koncesije ali sklenitve zakupne pogodbe v skladu z zakonom. Ker prvotni ZSKZ (Ur. l. RS, št. 10/93) ni uredil vprašanja prenehanja prehodnega obdobja do sklenitve zakupne pogodbe ali podelitve koncesije, je Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. U-I-78/93 (Ur. l. RS, št. 68/95) naložilo Državnemu zboru odpravo navedene pomanjkljivosti, kar je slednji storil s sprejemom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZSKZ (Ur. l. RS, št. 1/96). Z dopolnitvijo 17. člena ZSKZ je opredelil prehodno obdobje do 30.6.1996, v katerem so prejšnji upravljalci kmetijskih zemljišč in gozdov oziroma dejanski uporabniki in zakupniki navedena zemljišča lahko uporabljali brez pridobitve koncesije ali vzpostavitve zakupnega razmerja, torej brez odmene za rabo teh zemljišč. Zakupnino ali odškodnino za koncesijo je namreč mogoče zaračunavati šele od vzpostavitve takega razmerja dalje.

Tožena stranka naj bi po tožbeni naraciji pridobila korist od posekanega lesa v letih 1994 in 1995, torej v prehodnem obdobju, ko je bilo po ZSKZ tako izkoriščanje mogoče brez vzpostavitve ustreznega zakupnega ali koncesijskega razmerja. Tako se pokaže, da koristi tožena stranka ni prejela brez ustrezne pravne podlage, saj jo je imela neposredno v samem ZSKZ.

Iz prvotne tožbene naracije je izhajalo, da je tožena stranka les posekala brez potrebnega predhodnega odkazila in da torej zemljišča ni uporabljala kot dober gospodar. Pogoj za nadaljnjo rabo kmetijskih zemljišč in gozdov je bil namreč po 1. odstavku 17. člena ZSKZ dobro gospodarjenje z njimi. Iz navedb v tožbi bi torej izhajalo, da tožena stranka zemljišč ni izkoriščala kot dober gospodar in da je torej podlaga za nadaljno uporabo in upravljanje teh zemljišč odpadla (4. odstavek 210. člena ZOR). Pravilno pa prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da se je tožeča stranka s tem, ko je navedla, da odkazilo sploh ni pravno relevantno, odpovedala ugotavljanju dejstva sečnje brez dokazila. Posledično se je odpovedala tudi ugotavljanju neustreznega gospodarjenja, kar je pravno relevantno dejstvo za presojo, ali je zakonska podlaga za upravljanje in uporabo oziroma izkoriščanje zemljišč odpadla.

Ob povedanem se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožnica ne izpodbija, pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo bistvenih postopkovnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP.

Ker tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k boljši razjasnitvi zadeve, njenih stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče opredeliti kot potrebne stroške. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da jih je dolžna nositi sama.