Jedro

UREDBA (EU) št. 650/2012 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (v nadaljevanju Uredba), ki jo je potrebno v konkretnem primeru uporabiti, v 4. členu (splošno) pristojnost sodišč držav članic za odločanje o celotnem dedovanju veže na okoliščino zapustnikovega običajnega prebivališča v času smrti.

Iz 24. točke uvodnih določb Uredbe je moč tudi razbrati, da sta lahko v primerih, ko je bil zapustnik bivanjsko oziroma interesno povezan z več državami, njegovo državljanstvo ali kraj, kjer se njegovo (glavno) premoženje nahaja, poseben dejavnik v skupni oceni vseh dejanskih okoliščin (pri ugotavljanju njegovega običajnega prebivališča v smislu predmetne Uredbe). Omenjena določba torej jasno kot pomembni okoliščini izpostavlja tudi zapustnikovo državljanstvo in kraj, kjer je imel glavno premoženje.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Jesenicah je s sklepom z dne 12. 6. 2019 odločilo, da ni pristojno za obravnavani zapuščinski postopek.

2. Zoper sklep se pritožujeta dediča K. S. in G. S. 3. Prvo navedeni se pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni oziroma razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da naj bi sodišče izpodbijani sklep izdalo na podlagi nepopolne smrtovnice po njegovi pokojni ženi in ugotovitvi, da je bila slovenska državljanka in da je imela stalno prebivališče v Nemčiji. Drugih okoliščin ni ugotavljalo in tudi v sklepu niso navedene. Poudarja, da po njegovi pokojni ženi v Nemčiji ni nobenega premoženja, kot tudi da tam zapuščinski postopek ni potreben niti mogoč. Edino premoženje, ki ga je njegova žena imela, so nepremičnine v Republiki Sloveniji, ki jih tudi konkretno navaja. Vse to naj bi bilo razvidno iz zemljiškoknjižnih izpiskov, ki je posredovala že njegova hčerka. V nadaljevanju pojasnjuje, katere zakonske določbe naj bi predvidevale pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji. Zapuščinsko sodišče tudi ni pravilno upoštevalo določb Uredbe o dedovanju in pravil o subsidiarni pristojnosti kot tudi pravila forum necessitatis (člen 10. in člen 11). Po teh določbah je odločilna navezna okoliščina državljanstvo zapustnice (slovensko državljanstvo) in lega zapuščine (vse samo v Sloveniji). Zadeva je tesno povezana s Slovenijo, v kateri je bil postopek začet in lahko sodišče samo pridobi vse podatke o premoženju. S sodedinjo sta sklenila tudi dedni dogovor ter dogovor o izbiri sodišča in izbiri prava.

4. G. S. se pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni oziroma da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tudi ona poudarja, da njena mama v Nemčiji ni imela nobenega premoženja in da tam zapuščinski postopek ni potreben niti mogoč. Edino premoženje, ki ga je pokojna imela, so nepremičnine v Republiki Sloveniji, ki jih pritožba tudi konkretno navaja. Omenja relevantne določbe posameznih zakonov in poudarja, da sodišče ni upoštevalo določb 10. ter 11. člena Uredbe o dedovanju. Oba z očetom kot edina dediča sta sporazumna, da je sodišče prve stopnje pristojno za odločanje o vseh vprašanjih, povezanih z dedno naravo, pri tem pa naj uporabi pravo RS.

5. K. S. je v odgovor navedel, da se s pritožbo sodedinje strinja.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, UREDBA (EU) št. 650/2012 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (v nadaljevanju Uredba), ki jo je potrebno v konkretnem primeru uporabiti, v 4. členu (splošno) pristojnost sodišč držav članic za odločanje o celotnem dedovanju veže na okoliščino zapustnikovega običajnega prebivališča v času smrti. Zapuščinsko sodišče je nadalje ugotovilo, da je bila pokojna slovenska državljanka in da je imela stalno bivališče v Nemčiji.

8. Pojem običajnega bivališča v smislu Uredbe presega zgolj ugotavljanje kraja, kjer je zapustnik bival v letih pred smrtjo in v času smrti. Tako je že v 23. točki njenih uvodnih določb izpostavljeno, da mora organ pri določitvi običajnega prebivališča oceniti vse relevantne okoliščine življenja zapustnika (v letih pred smrtjo in v času smrti), vključno s časom, pogoji in razlogi za bivanje v zadevni državi, in sicer vse z namenom ugotavljanja tesnosti in trdnosti povezave s takšno državo. Medtem ko je omenjena določba pomembna predvsem kot jasno napotilo, da je potrebno pri ugotavljanju njegovega običajnega prebivališča (ob smrti) upoštevati več relevantnih okoliščin (in ne zgolj kraja bivanja kot takega) na strani pokojnega, pa je za konkretni primer relevantna predvsem 24. točka uvodnih določb Uredbe. Ta namreč velja (tudi) za ugotavljanje običajnega prebivališča tistih zapustnikov, ki so iz različnih razlogov zapustili svojo izvorno državo, a so z njo (na tak ali drugačen način) ohranili tesno (trdno) povezavo.

9. Kot je razvidno iz smrtovnice in dopisa UE Jesenice z dne 17. 5. 2019 (l. št. 4), je bila zapustnica rojena 1951 na Jesenicah (njen prejšnji priimek je bil M.); prav tako je bila (kot ugotavlja zapuščinsko sodišče) slovenska državljanka. Oba pritožnika pa nadalje zatrjujeta tudi, da ni imela pokojna v Nemčiji nobenega premoženja in da je imela edino premoženje (in sicer nepremičnine, ki jih tudi konkretno navajata in v zvezi s katerimi je dedinja pritožbi priložila ustrezne listine) v Republiki Sloveniji. Iz 24. točke uvodnih določb Uredbe je moč tudi razbrati, da sta lahko v primerih, ko je bil zapustnik bivanjsko oziroma interesno povezan z več državami, njegovo državljanstvo ali kraj, kjer se njegovo (glavno) premoženje nahaja, poseben dejavnik v skupni oceni vseh dejanskih okoliščin (pri ugotavljanju njegovega običajnega prebivališča v smislu predmetne Uredbe). Omenjena določba torej jasno kot pomembni okoliščini izpostavlja tudi zapustnikovo državljanstvo in kraj, kjer je imel glavno premoženje. Če bi se tako v konkretnem primeru navedbe pritožnikov, da je imela zapustnica premoženje (pritožbi omenjata relativno obsežno nepremično premoženje zapustnice) le v naši državi, izkazale za resnične, potem bi bil to upoštevaje ostale za presojo relevantne okoliščine (predvsem tudi njeno slovensko državljanstvo) močan indic, ki bi kazal na pristojnost našega zapuščinskega sodišča. 10. Ker teh ostalih za ugotovitev običajnega prebivališča pomembnih okoliščin zapuščinsko sodišče ni ugotavljalo, je bilo potrebno pritožbama ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (tretja točka 365. člena ZPP1 v zvezi s 163. členom ZD2). Zapuščinsko sodišče naj najprej preveri, ali mogoče zapuščinski postopek po zapustnici že teče v Nemčiji. Če bo ugotovilo, da ne, pa naj pri presoji, ali je samo pristojno za odločanje v predmetni zapuščinski zadevi, ugotovi, ali (pritožbene) navedbe obeh dedičev v zvezi s premoženjem zapustnice držijo (in nato upošteva v predhodnih točkah te obrazložitve podana izhodišča).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami.