Jedro

Prehod podržavljenega premoženja v last fizične osebe na podlagi odločbe o arondaciji, ob ugotovitvi, da je bila odločba izdana v skladu s takrat veljavnim zakonom, ni špekulativen pravni akt v smislu določbe 89. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba .

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.5.2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Vrhnika z dne 16.6.2005, s katero je bilo odločeno, da se tožniku kot upravičencu do denacionalizacije prizna odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (SOD) v znesku 7.201,99 DEM ( 3682,32 EUR) za podržavljeno kmetijsko zemljišče, parcela št. 18, njiva 3 razreda v izmeri 1441 m2 in parcela, št. 18/6 travnik 4. razreda v izmeri 2493 m2, obe k.o...

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da v obravnavanem primeru ni podan dejanski stan iz določbe 1 odstavka 89. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tudi po presoji sodišča tožnik v postopku ni izkazal, da je premoženje - kmetijsko zemljišče, ki je predmet tega postopka, prešlo iz družbene v zasebno lastnino na podlagi špekulativnega oziroma fiktivnega pravnega akta. V postopku je bilo ugotovljeno, da je predmetno kmetijsko zemljišče prešlo iz družbene v zasebno lastnino na podlagi odločbe o arondaciji z dne 4.10.1963, s katero je bilo predmetno zemljišče dodeljeno M.M. kot odškodnina za zemljišče, ki je bilo z navedeno odločbo pripojeno splošnemu ljudskemu premoženju. Navedena odločba je bila skladna z določbami Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča. Zaradi zatrjevanja tožnika, da je šlo za špekulativen pravni akt so bili v postopku izvedeni dokazi, ki tudi po presoji sodišča ne potrjujejo tožnikovih navedb, da je tožnikovo premoženje prešlo v zasebno lastnino na podlagi špekulativnih oziroma fiktivnih pravnih aktov. V zvezi z zatrjevanjem tožnika, da je odločba o arondaciji z dne 4.12.1962 nezakonita, sodišče prve stopnje navaja, da pravnomočnega akta o podržavljenju v postopku denacionalizacije ni mogoče izpodbijati. Sodišče zavrača tudi tožnikove navedbe, da navedena odločba ni pravnomočna, saj vsebuje klavzulo o pravnomočnosti in torej predstavlja javno listino. V postopku izvedeni dokazi ne potrjujejo dejanskega stanja iz 89. člena ZDen. Glede na navedeno in glede na to, da tožnik ni utemeljil predlaganega dokaza z zaslišanjem prič, saj ni navedel, katero odločilno ter sporno dejstvo bi se s pričami dokazovalo, ob tem, ko je v postopku predložil njihove pisne izjave o tem, da tožnika od leta 1960 do 1970 ni bilo v Sloveniji in v Jugoslaviji, je sodišče prve stopnje presodilo, da izvedba dokaza z zaslišanjem prič ni potrebna.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Vztraja, da je v obravnavanem primeru izkazana špekulativnost pravnega posla, s katerim sta predmetni parceli prešli v družbeno lastnino. To utemeljuje s tem, da sploh ni mogel sodelovati v arondacijskem postopku, v katerem so mu bile odvzete nepremičnine, saj je bil od avgusta 1960 do decembra 1970 v Nemčiji in se seveda ni mogel sporazumeti s Kmetijsko zadrugo o odškodnini in tudi ni mogel dovoliti odpisa parcel od svojega zemljiškoknjižnega vložka na drug zemljiškoknjižni vložek. Arondacijska odločba z dne 4.12.1962 tožniku tudi ni bila nikoli vročena, zato tudi ni mogla postati pravnomočna. Če je odločba z dne 4.12.1962 nična, pa je nična tudi odločba z dne 4.10.1963. Ni pravilen sklep sodišča, da ni uspel izpodbiti zakonite domneve. Tožnik je namreč zato, da bi izpodbil zakonito domnevo predlagal, da se kot priče zaslišijo osebe, ki so nastopale na strani arondacijske komisije in Kmetijske zadruge Vrhnika, ki bi vse lahko potrdile v kakšnih okoliščinah so bile izdane sporne odločbe o arondaciji. Dvomi v ugotovitev upravnega organa, da je M.M. za predmetni parceli plačal kakršnokoli odškodnino. Zaradi opustitve dokaza z zaslišanjem prič je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, tožniku pa so s tem kršene ustavne pravice. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka, Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in M.M. kot stranka z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo niso odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih navaja prvostopno sodišče so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 1. odstavka 89. člena ZDen. Po navedeni določbi, ki je izjema od splošnih pravil, ki jih za vračanje premoženja določa ZDen, se premoženje, ki je predmet vračanja, ne glede na določbo 3. odstavka 16. člena ZDen, po kateri ni mogoča vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, če je, tako kot v tem primeru, na njem lastninska pravica fizične osebe, lahko vrne v naravi, če je prešlo iz družbene v zasebno lastnino na podlagi špekulativnih oziroma fiktivnih pravnih aktov in poslov. Iz podatkov spisa izhaja in tudi ni sporno, da je bilo premoženje, ki je predmet denacionalizacije v tem postopku, tožniku podržavljeno na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, torej na način, ki omogoča denacionalizacijo. Zato je tožnik upravičenec do denacionalizacije, kar ni sporno. Prav tako ni sporno, da je podržavljeno premoženje v lasti fizične osebe. Glede na navedeno dejansko in pravno stanje bi bila mogoča denacionalizacija predmetnega premoženja z vrnitvijo v last in posest le, če bi bilo v postopku ugotovljeno, da je premoženje podržavljeno tožniku, prešlo iz družbene v zasebno lastnino na podlagi špekulativnega oziroma fiktivnega akta. Tako dejansko stanje je tožnik sicer zatrjeval, vendar ga tudi po presoji pritožbenega sodišča v postopku izvedeni dokazi ne potrjujejo. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je predmetno kmetijsko zemljišče prešlo iz družbene v zasebno lastnino na podlagi odločbe o arondaciji, ki je bila skladna z določbami takrat veljavnega Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča. Iz navedene odločbe namreč izhaja, da je bilo predmetno zemljišče dodeljeno M.M. kot odškodnina za njemu podržavljeno zemljišče parcela št. 31 in 39 k.o..., pri čemer iz dokumentacije o arondacijah na področju Vrhnika, ki jo je upravni organ pridobil iz arhiva izhaja, da sta bili navedeni parceli v seznamu zemljišč na območju arondacije. V postopku je bil na predlog tožnika izveden tudi dokaz z izvedencem kmetijske stroke. Iz mnenja izvedenca, ki ga je predlagal tožnik izhaja, da je vrednost iz navedene odločbe ustrezala vrednosti tožnikovih zemljišč in odškodnine, ki jo je tožnik tudi plačal, kar izhaja iz kopije salda z dne 8.1.1965 , ki izkazuje saldo 6318 din v breme M.M. in kopije blagajniškega prejemka z dne 25.1.1965, ki ga je izdala Kmetijska zadruga Vrhnika. Tako ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji pritožbenega sodišča ne potrjuje tožnikovih navedb, da je premoženje prešlo v zasebno lastnino na podlagi špekulativnega akta. Zato je pravilen sklep upravnih organov in sodišča, da za vrnitev premoženja v naravi ni podlage.

Na drugačno odločitev v tej zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča ne morejo vplivati tožnikove navedbe o nezakonitosti akta o podržavljenju. V postopku denacionalizacije se namreč, kot pravilno navaja prvostopno sodišče, pravilnost in zakonitost aktov o podržavljenju ne presojata in se tudi sicer v te akte, ki so javne listine ne posega. Zanje velja zakonita domneva, da velja tisto, kar je v njih zapisano. Skladno z določbo 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986) je mogoče dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina nepravilno sestavljena, ni pa mogoče dokazovati, da ni resnično tisto, kar se v javni listini določa. Na drugačno odločitev v tej zadevi tudi ne more vplivati zatrjevanje tožnika, da mu odločba o podržavljenju ni bila vročena, ob tem, ko je akt o podržavljenju obvezna sestavina zahteve za denacionalizacijo, ki ga je tožnik zahtevi tudi priložil. Ker dejansko stanje izhaja iz listin, ki jih je tožnik sam predložil zahtevi za denacionalizacijo in dokazov, ki jih je tožnik sam predlagal, - dokaz z izvedencem ter arhivske dokumentacije, sodišče s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič, ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu.

Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.