Jedro

ZBPP vse oblike sodnega varstva pred sodišči, pa tudi pred organi, institucijami in osebami, pristojnimi za izvensodno poravnavanje sporov, združuje v skupni pojem „sodni postopki“ (prvi odstavek 7. člena ZBPP). Navedena določba v 7. členu vključuje pojem „sodni postopki“ tudi za izvensodno reševanje sporov, kar po presoji sodišča pomeni, da je tožena stranka, ki je ta pojem razširila tudi na reševanje spornega odškodninskega zahtevka zgolj na zahtevek tožnika poslan povzročitelju poškodbe (to ni izvensodna pristojnost reševanja zahtevkov), prekoračila namen določbe četrtega odstavka 1. člena ZBPP

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Celju Bpp 465/2014 z dne 4. 4. 2014 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se zavrne prošnja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z vložitvijo odškodninske tožbe. Tožena stranka razlaga svojo odločitev s tem, da si tožnik, ki želi uveljavljati odškodnino zoper A.A., zaradi plačila nepremoženjske škode v višini 15.000 EUR, ni dovolj prizadeval za izvensodno rešitev spornega razmerja v smislu določb 1. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Ta določa v prvem odstavku namen brezplačne pravne pomoči in da si mora vsak upravičenec najprej prizadevati, da se sporno razmerje reši izvensodno, če so zato zagotovljeni ustrezni pogoji po zakonu. V nadaljevanju navaja sodno prakso Upravnega sodišča, iz katere naj bi izhajalo takšno stališče. Ko bo odgovorna oseba odgovorila na odškodninski zahtevek prosilca, bo šele jasno, če je vložitev tožbe sploh potrebna oziroma, če bosta stranki spornega razmerja uspeli skleniti izvensodno poravnavo. V nadaljevanju navaja še prvi odstavek 7. člena ZBPP, ki določa, da se lahko brezplačna pravna pomoč po tem zakonu odobri za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve in ker v tem primeru ne gre za uveljavljanje pravice pred pristojnim sodiščem oziroma organom, dodelitev brezplačne pravne pomoči ni mogoča. 2. Tožnik v tožbi navaja, da ga je izven delovnega časa napadla uradna oseba - policist. Na policiji so mu svetovali, da naj ga toži, ker je to bilo izven delovnega časa. V bistvu pa bi morali vedeti, kaj delajo njihovi policisti izven delovnega časa. Policist laže, ker je bil on napaden, sam se ga ni niti dotaknil. Prosi, da se mu dodeli odvetnika, saj ima samo 160 EUR socialne pomoči, kljub temu ni upravičen do dodelitve brezplačne pravne pomoči. Obrnil se bo na varuha človekovih pravic in bo dokazal svoje pravice.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba je utemeljena.

5. Odločitev tožene stranke temelji na določbi 1. člena ZBPP, ki določa, da je namen brezplačne pravne pomoči uresničevanje pravice do sodnega varstva, za sodno varstvo pa se štejejo tudi vse oblike izvensodne poravnave sporov določene z zakonom (prvi in drugi odstavek 1. člena ZBPP). Četrti odstavek 1. člena ZBPP določa, da si mora upravičenec do brezplačne pravne pomoči prizadevati, da se zadeva reši izvensodno. Gre za uvodno določbo ZBPP, katere namen izhaja iz predloga ZBPP. Iz te razlage izhaja, da se s spremembo te določbe definira namen brezplačne pravne pomoči, ne definira pa ta razlaga določbe četrtega odstavka 1. člena tega zakona, kdaj je šteti, da se sporno razmerje rešuje izvensodno. Sodišče glede te razlage izhaja iz določbe prvega odstavka 7. člena ZBPP, po kateri se lahko brezplačna pravna pomoč odobri za pravno svetovanje, pravno zastopanje in druge storitve določene z zakonom, pri čemer ZBPP vse oblike sodnega varstva pred sodišči, pa tudi pred organi, institucijami in osebami, pristojnimi za izvensodno poravnavanje sporov, združuje v skupni pojem „sodni postopki“ (prvi odstavek 7. člena ZBPP). Navedena določba v 7. členu torej vključuje pojem „sodni postopki“ tudi za izvensodno reševanje sporov, kar pa po presoji sodišča pomeni, da je tožena stranka, ki je ta pojem razširila tudi na reševanje spornega odškodninskega zahtevka zgolj na zahtevek tožnika poslan povzročitelju poškodbe (to ni izvensodna pristojnost reševanja zahtevkov), s tem prekoračila namen določbe četrtega odstavka 1. člena ZBPP. Na drugačno odločitev sodišča ne vpliva sklicevanje tožene stranke na odločitev v podobnem primeru U C 0030405, ker ne gre za enako pravno in dejansko stanje zadeve.

6. Ker odločitev tožene stranke, da tožnikovi prošnji ne ugodi ni pravilna, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena (nepravilna uporaba materialnega prava) Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), izpodbijano odločbo odpravilo in jo po tretjem odstavku tega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.