Jedro

Dolžnik je vsaj že od leta 2012 insolventen, saj se je predhodno nad njim že vodil postopek osebnega stečaja, ki ni bil zaključen z odpustom obveznosti. Od takrat naprej je tekel izvršilni postopek enega od stečajnih upnikov, in sicer za terjatev v glavničnem znesku, ki presega 27.000,00 EUR. Nesporno je, da dolžnik tega upnika v obdobju med obema stečajnima postopkoma ni poplačal. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo pritožnikovo ravnanje, s katerim je v času med obema stečajnima postopkoma prevzemal mesečne obveznosti tako, da se je skupaj nateklo obveznosti v približnem znesku 4.500,00 EUR, pri čemer je sam povedal, da tega ni imel od kod plačati, pomenilo nesorazmerno prevzemanje obveznosti.

Ne glede na to, kolikšna je bila višina dolžnikove plače, tako ravnanje dolžnika, ki je vedel, da se na njegovo plačo opravlja izvršba, le-ta pa je bila izplačevana na račun pri organizaciji za plačilni promet, katerega imetnik ni bil dolžnik, pomenilo izigravanje dolžnikovih upnikov, saj je bilo dolžnikovemu upniku onemogočeno poseči na denarna sredstva, ki so se iz tega naslova natekla na račun, na katerega bi po določbah ZIZ lahko posegel. S tem, ko je dolžnik s svojim delodajalcem dosegel dogovor o drugačnem izplačevanju plače, je seveda še kako posegal v morebitno poplačilo upnikov oziroma ravnal nepošteno. S tem je vsekakor podan zakonski dejanski stan ovire za odpust obveznosti iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Pritožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper sklep se je pritožil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

3. Na pritožbo je odgovoril upravitelj, ki je predlagal zavrnitev pritožbe. V odgovoru je opozoril na pritožbeni novoti: navideznost posojilne pogodbe in dalj časa trajajoča življenjska skupnost dolžnika z A. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi ugovora proti odpustu obveznosti, ki sta ga vložila upravitelj in upnik D. Ugotovilo je, da je podana ovira za odpust obveznosti iz 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (1. točka prvega odstavka 403. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP).

6. Najprej je ugotovilo, da se je dolžnik v obdobju od 2013 do 2014 prekomerno zadolžil in s tem prevzemal obveznosti, ki so bile nesorazmerne njegovemu premoženjskemu stanju. V tem obdobju si je pri A., sicer direktorici delodajalca (A. d. o. o.), izposojal denar v skupnem znesku približno 4.500,00 EUR, za katerega je vedel, da ga ne bo mogel vrniti, saj v času izposoje ni imel nikakršnega premoženja. Dne 4. 9. 2014 sta dolžnik in A. sklenila sporazum o poplačilu posojila v skupnem znesku 4.500,00 EUR na način, da bo dolžnik na A. oziroma A. d. o. o. prenesel lastništvo avtomobila, ko bo izpolnil obveznosti iz lizinga za to vozilo (gre za vozilo Mercedes Benz, letnik 2004, model E 220 CDI). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je takrat pri A. d. o. o. prejemal plačo, ki nikoli ni presegala minimalne plače (mesečno od 300,00 do 600,00 EUR neto), in je imel sklenjenih več zavarovanj pri Adriatic Slovenica (glej zadnji odstavek na strani 5/8 sklepa sodišča prve stopnje; mesečno so premije skupaj znašale okoli 105,00 EUR). Nesporno je, da je imel predhodno že obveznosti do D. (v višini 27.438,58 EUR s pripadki). Slednji je terjatev neuspešno izterjeval (In 852/2013). S tem v zvezi je ugotovilo obstoj ovire iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

7. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji tudi ovira za odpust obveznosti iz 4. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP (da je stečajni dolžnik izvedel pravno dejanje, ki ima po 271. členu tega zakona značilnosti izpodbojnega pravnega dejanja in je bil v skladu z 277. členom tega zakona uveljavljen zahtevek za izpodbijanje tega pravnega dejanja). Dolžnik je z dogovorom o načinu poplačila obveznosti do A., ki je bil sklenjen v letu 2014, realiziran pa v letu 2015 (že zgoraj opisano), omogočil tej upnici, da je s tem pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svojih terjatev kot ostali upniki. V zvezi s tem je ugotovilo, da je bilo dejanje izvedeno v obdobju izpodbojnosti (269. člen ZFPPIPP) ter da je A. kot direktorica A. d. o. o. vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen, saj je bila takrat direktorica dolžnikovega dolžnika (delodajalca).

8. Sodišče je ugotovilo tudi oviro za odpust obveznosti iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Videlo jo je v dolžnikovemu ravnanju v zvezi z izplačevanjem plače. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je dolžnik pri A. d. o. o. dobival plačo (300,00 do 600,00 EUR mesečno), ki pa se mu je izplačala tako, da je delodajalec pri N. d. d. odprl transakcijski račun in dolžnika pooblastil za dvig gotovine. Na ta račun je nato izplačeval plačo. 9. Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki bi ga lahko pridobil med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena ZFPPIPP). Na podlagi tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka tega člena (če bi šlo za zlorabo pravice do odpusta obveznosti). Velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če je izpolnjen zakonski dejanski stan iz četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

10. Pritrditi je upravitelju, da je pritožnikovo zatrjevanje v zvezi z navideznostjo posojilne pogodbe in izvenzakonsko skupnostjo z A. pritožbena novota. Teh pravnopomembnih dejstev dolžnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, zato so tudi za pritožbeno sodišče neupoštevna (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Zato odpade potreba po odgovoru na večji del pritožbenih navedb. Kljub temu višje sodišče navaja naslednje.

11. Dolžnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje večkrat poudaril, da je predmetno vozilo potreboval zaradi opravljanja službe. Tudi A. je kot priča v postopku izpovedala, da je bil dolžnik pri A. d. o. o. zaposlen. Dolžnik je vsaj že od leta 2012 insolventen, saj se je predhodno nad njim že vodil postopek osebnega stečaja, ki ni bil zaključen z odpustom obveznosti. Od takrat naprej je tekel izvršilni postopek enega od stečajnih upnikov (sedaj ugovarjajočega D.), in sicer za terjatev v glavničnem znesku, ki presega 27.000,00 EUR. Nesporno je, da dolžnik tega upnika v obdobju med obema stečajnima postopkoma ni poplačal. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo pritožnikovo ravnanje, s katerim je v času med obema stečajnima postopkoma prevzemal mesečne obveznosti tako, da se je skupaj nateklo obveznosti v približnem znesku 4.500,00 EUR, pri čemer je sam povedal, da tega ni imel od kod plačati, pomenilo nesorazmerno prevzemanje obveznosti (3. točka četrtega odstavka 339. člena ZFPPIPP).

12. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dolžnikovo ravnanje, ko je osebno vozilo po odplačanem lizingu prodal A. d. o. o., z namenom, da se poplača obveznosti do A., vsebovalo vse znake domneve iz 4. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Predpostavke domnevne baze iz citirane določbe pritožnik niti ne izpodbija, zatrjuje le izvenzakonsko skupnost z A. in navideznost posojilne pogodbe, kar pa sta nedovoljeni pritožbeni novoti.

13. Pritožnik navaja, da je imel plačo vselej izplačano v znesku, ki ne dosega zakonsko predpisanega minimuma, pod katerega z izvršbo ni mogoče seči. Navaja, da je v skladu z ZIZ izvršba omejena na znesek do višine 2/3 dolžniku pripadajočih denarnih prejemkov, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek 70 % minimalne plače. Zato realizacija upnikovih terjatev ne bi bila mogoča, dolžnik pa s svojim ravnanjem de facto upnikov nikakor ni mogel prikrajšati.

14. Višje sodišče odgovarja, da je ne glede na to, kolikšna je bila višina dolžnikove plače, tako ravnanje dolžnika, ki je vedel, da se na njegovo plačo opravlja izvršba, le-ta pa je bila izplačevana na račun pri organizaciji za plačilni promet, katerega imetnik ni bil dolžnik, pomenilo izigravanje dolžnikovih upnikov, saj je bilo dolžnikovemu upniku onemogočeno poseči na denarna sredstva, ki so se iz tega naslova natekla na račun, na katerega bi po določbah ZIZ lahko posegel (omejitev velja le za tekoči mesec, ne pa tudi za prihranke, prim. 137. člen ZIZ). S tem, ko je dolžnik s svojim delodajalcem (sedaj v pritožbi celo zatrjuje, da je delodajalčeva direktorica njegova izvenzakonska partnerica, čeprav o tem ne predloži nobenega dokaza; omenjena pa ga je kot priča označila le za pridnega delavca pri A. d. o. o.) dosegel dogovor o drugačnem izplačevanju plače, je seveda še kako posegal v morebitno poplačilo upnikov oziroma ravnal nepošteno. S tem je vsekakor podan zakonski dejanski stan ovire za odpust obveznosti iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Upoštevajoč vse okoliščine primera je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

15. Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154. členu ZPP.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.