Jedro

Azil je posebna oblika zaščite, ki jo država nudi tujcu ob pogojih iz ZAzil. Če prosilec ne izkaže subjektivnega strahu pred preganjanjem oziroma je iz objektivnih okoliščin v njegovi izvorni državi razvidno, da mu tam ne grozi preganjanje, se prošnja za azil zavrne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.11.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila ponovno tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora Republiko Slovenijo zapustiti v roku enega dne od pravnomočno končanega azilnega postopka. Tožena stranka je ugotovila, da v postopku niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi kazale na to, da bi bil v primeru vrnitve tožnik v izvorni državi lahko ogrožen oziroma, da bi bila ogrožena njegova varnost ali fizična integriteta v smislu 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05 - odl. US) oziroma, da bi mu v izvorni državi grozilo preganjanje v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil. Zato je njegovo prošnjo za azil zavrnila na podlagi 1. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo vsebino 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil in ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla pravilne in utemeljene razloge, na katere se prvostopno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Navedlo je, da mora prosilec za azil na podlagi 3. odstavka 29. člena ZAzil sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem, in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo. Tožnikove navedbe, da je bil v izvorni državi preganjan, je enako kot tožena stranka, ocenilo za neutemeljene, saj nimajo podlage v pridobljenih informacijah o stanju v njegovi izvorni državi, zato je tožena stranka utemeljeno dvomila v verodostojnost in kredibilnost tožnikovih navedb. Ugotovilo je tudi, da tožnik niti v tožbi ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, dejstev ali podatkov, niti razlogov, da bi utemeljil, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. V tožbi je sicer predlagal, da naj sodišče opravi glavno obravnavo in zasliši priče, ki pa jih ni imenoval in je navedel, da bo njihove osebne podatke naknadno predložil. Prvostopno sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ni sledilo, saj te navedbe ne bi mogle vplivati na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Zato je prvostopno sodišče odločalo na seji. Pri tem se je oprlo na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 422/2003 z dne 10.7.2003, in na ustaljeno upravno-sodno prakso glede uporabe dokaznih pravil v zvezi z izvajanjem dokazov na glavni obravnavi. Zavrnilo je tožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tožbo v celoti.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo in vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Meni, da prvostopno sodišče neutemeljeno ni verjelo njegovim navedbam glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, in torej ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Tako je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Meni, da niso utemeljene navedbe tožene stranke, da je iz raznih poročil evropskih in drugih mednarodnih inštitucij razvidno, da je na Kosovu in širšem območju sedaj mirno stanje in da so pogoji, da se vsi, ki so Kosovo zapustili, lahko brezskrbno vrnejo v domovino in da jih tam nihče ne bo ogrožal. Tožena stranke prvostopnemu sodišču ni priložila nobenih dokazil oziroma prevodov pristojnih inštitucij, iz katerih bi se dalo vsaj malo sklepati, da je navedba tožene stranke resnična. Te navedbe so tudi pavšalne in niso preverjene in tudi ne dokazljive, skratka za sodišče niso prepričljive. Bistveno kršitev pravil postopka vidi tudi v tem, da ni bila opravljena glavna obravnava, na kateri bi ponovno razložil in dokazal razloge, zaradi katerih je moral zapustiti izvorno državo. Sodišču bi tudi predlagal, da naj pridobi resnične in temeljite informacije o stanju v izvorni državi. Šele tako bi lahko sodišče ugotovilo, ali je izvorna država zanj varna. Da bi bilo stanje v izvorni državi politično urejeno in varno, tožnik iz pogovorov s svojimi ožjimi sorodniki in drugimi osebami iz izvorne države, ni mogel ugotoviti. Ti so mu celo rekli, da ni varno priti nazaj na Kosovo. Zanj bi bila vrnitev v izvorno državo zelo nevarna in tudi za njegovo družino, ki sicer tam živi. Meni, da je njegova prošnja za azil upravičena in da bi bila njegova vrnitev v izvorno državo zanj usodna in morebiti tragična. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da prošnji za sprejem v azil ugodi in ga sprejme v azil Republike Slovenije, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje v spremenjenem senatu. Predlaga tudi nadaljnjo oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru materialno pravo, torej 2. in 3. odstavek 1. člena ZAzil, pravilno uporabljeno glede na dejansko stanje, ki ga je po presoji prvostopnega sodišča pravilno in popolno ugotovila tožena stranka.

Kot je tožniku pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, mora po 3. odstavku 29. člena ZAzil prosilec za azil, ki o razlogih za zapustitev izvorne države in razlogih, zaradi katerih se ne more vrniti v izvorno državo, ne da bi mu grozilo preganjanje oziroma bi bilo njegovo življenje ogroženo, nima dokazov, sam po resnici predstaviti okoliščine, pomembne za azil, pri čemer morajo biti njegove izjave skladne, verjetne in logične ter v skladu z ugotovljenim stanjem v njegovi izvorni državi, ki ga na podlagi načela materialne resnice tožena stranka ugotovi na podlagi poročil, praviloma tujih inštitucij, ki delujejo na območju prosilčeve izvorne države. Glede na tožnikovo zatrjevanje o preganjanju v izvorni državi zaradi političnega prepričanja in verske pripadnosti ter glede na informacije mednarodnih inštitucij, ki jih je pridobila tožena stranka, tudi pritožbeno sodišče meni, da je presoja tožene stranke, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje in da zaradi vrnitve v izvorno državo ne bo izpostavljen nečloveškemu ravnanju, mučenju ali drugim oblikam šikaniranja, pravilno in zakonito. Iz poročil Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi o stanju v Občini Klina iz februarja 2005, Poročila angleškega notranjega ministrstva, Direktorata za imigracijo, o Kosovu iz aprila 2005, stališča UNCHR o posameznikih iz Kosova, ki še vedno potrebujejo mednarodno zaščito iz marca 2005, Poročila ameriškega zunanjega ministrstva o spoštovanju človekovih pravic na Kosovu z dne 28. februarja 2005 in Poročila Varnostnega sveta Združenih narodov, generalnega sekretarja, o misiji Združenih narodov na Kosovu z dne 23.5.2005, namreč izhaja, da je Kosovo sprejelo in ratificiralo številne pogodbe s področja človekovih pravic, v državi pa delujejo številne mednarodne organizacije, da je politično stanje na Kosovu stabilno in da so obstoječe oblasti s pomočjo mednarodnih sil sposobne zaščititi prebivalce Kosova.

Pritožbeno sodišče kot nedopusten zavrača pritožbeni razlog nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V upravnem sporu je glede na določbo 5. odstavka 72. člena ZUS tak pritožbeni razlog mogoče uveljavljati le tedaj, kadar je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo, česar pa v obravnavanem primeru ni, temveč je svojo odločitev v celoti oprlo na dejansko stanje, ki ga je po njegovem mnenju pravilno in popolno ugotovila tožena stranka.

Pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev pravil postopka, ki naj bi bila storjena predvsem s tem, ker je sodišče prve stopnje kljub izrecnemu tožbenemu predlogu, naj odloči po opravljeni glavni obravnavi, odločalo na seji. Pritožbeno sodišče je že v več sodbah navedlo, da je po določbi 4. odstavka 72. člena ZUS bistvena kršitev določb postopka zaradi opustitve oprave glavne obravnave podana le takrat, če je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. To pa po presoji pritožbenega sodišča tudi v obravnavanem primeru ni. Tožnik namreč niti v tožbi ni navedel, katera dejstva in dokaze naj sodišče konkretno izvede na glavni obravnavi in kako bi te okoliščine vplivale na odločitev v obravnavani zadevi. Tega ni navedel niti v pritožbi. Njegovo pavšalno zatrjevanje, da bi na podlagi zaslišanja prič, katerih imen v tožbi niti ni navedel, in na podlagi tožnikovih izjav sodišče prve stopnje lahko ugotovilo drugačno dejansko stanje in na podlagi tega tožniku priznalo azil v Republiki Slovenije, pa na drugačno odločitev v stvari ne more vplivati. Tožnikov pritožbeni predlog, da naj bi prvostopno sodišče samo pribavilo informacije o stanju v njegovi izvorni državi, pa je pritožbena novota, ki pa glede na določbo 1. odstavka 71. člena ZUS ni dopustna. Pritožbeno sodišče pa ne dvomi v informacije mednarodnih oziroma državnih inštitucij, ki jih je pri svojem odločanju pridobila in uporabila tožena stranka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnika je plačila sodnih taks oprostilo že prvostopno sodišče in se ta oprostitev nanaša tudi na pritožbeni postopek. Zato pritožbeno sodišče o tem ni odločalo.