Jedro

Do odškodnine je upravičen, kdor je prestal daljšo prostostno kazen, kot mu je bila izrečena.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in v izpodbijanem zavrnilnem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in I. točka izreka spremeni tako, da se zavrne tudi zahtevek za plačilo 4.500,00 EUR, III. točka izreka pa ostane v celoti v veljavi.

III. Tožeča stranka je v roku 15. dni dolžna toženi stranki plačati 303,20 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je odločeno, da je zaradi neutemeljenega odvzema prostosti tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.500,00 EUR odškodnine, višji zahtevek pa je zavrnjen. Tožniku je naložena obveznost, da toženi stranki povrne 2.242,50 EUR pravdnih stroškov.

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki.

3. Tožnik izpodbija zavrnili del sodbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče vpogleda v primer D. in po enakih kriterijih, kot so tam uporabljeni, določi odškodnino. Meni, da bi dokaz po sodbi višjega sodišča v zadevi D. moral biti izveden, ker gre za podoben primer. Navaja, da sodišče ni pravilno ocenilo njegovega duševnega trpljenja in je prisojeni znesek žaljivo nizek. Za nesprejemljivo označuje, da se pri določitvi višine odškodnine kot pomembna okoliščina upošteva njegovo sedanje prestajanje zaporne kazni. Pojasnjuje, da je devetletna kazen, ki jo prestaja, posledica kriminalnega početja policije, tožilstva in sodstva. Meni, da je izkazal tudi nastanek premoženjske škode. Nasprotuje plačilu pravdnih stroškov, ker jih je povzročila tožena stranka.

4. Tožena stranka je na tožnikovo pritožbo dogovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Tožena stranka uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi glede plačila 4.500,00 EUR, podrejeno pa znižanje prisojene odškodnine. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Zatrjuje procesne kršitve, ker sodišče tožbe po tem, ko je tožnik ni popravil, ni zavrglo. Poudarja, da je tožnik prestal zgolj 4 leta 7 mesecev in 16 dni kazni, ki mu je bila izrečena v trajanju 5 let. Meni, da do kakršnekoli odškodnine ni upravičen. Citira določila Kazenskega zakonika o vštevanju pripora. Meni, da tožnik nastanka škode ni izkazal. Prisojeno odškodnino označuje za previsoko.

6. Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril. Predlaga zavrnitev pritožbe.

7. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

8. Tožnik uveljavlja odškodnino zaradi neutemeljenega odvzema prostosti. Pravna podlaga zahtevka je 542. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP – Ur. list RS št. 63/1994). Na podlagi 2. točke 1. odstavka je do odškodnine oz. povrnitve škode upravičen tisti, ki je prestal prostostno kazen, daljšo od izrečene, bodisi zaradi spremembe odločitve z izrednimi pravnim sredstvi, bodisi mu je bila iz drugih razlogov izrečena krajša prostostna kazen od tiste, ki jo je že prestal. Pravico do povrnitve škode ima tudi tisti, ki mu je bila zaradi napake ali nezakonitega dela organa neutemeljeno vzeta prostost s pridržanjem v priporu ali zavodu za prestajanje kazni oz. ukrepa (3. točka 2. odstavka 542. čl. ZKP).

9. Ugotovljenega dejanskega stanja glede načina izvršitve prostostne kazni ne graja nobeden od pritožnikov. Že v teku postopka na prvi stopnji je bilo nesporno, nesporno pa je tudi v pritožbenem postopku, da je bila tožniku v kazenskem postopku, ki se je na Okrožnem sodišču v Murski soboti obravnaval pod opr. št. K 98/96 in K 47/2000, izrečena petletna zaporna kazen, ki se je izvršilna na sledeč način: v zaporu jo je prestajal od 23. 5. 1996 do 30. 9. 2000, ko je bil pogojno odpuščen, in ponovno od 23. 6. 2005 do 1. 10. 2005, ko je bil pogojno odpuščen. Izračun pokaže, da je bil tožnik v zaporu, kar pomeni, da mu je bila odvzeta prostost, prvič: 4 leta 4 mesece in 8 dni, drugič pa: 3 mesece in 8 dni, skupaj 4 leta, 7 mesecev in 16 dni. To je manj od izrečene (petletne) zaporne kazni, zato na podlagi v prejšnji točki citiranih materialnopravnih določil do odškodnine ni upravičen. S 542. čl. ZKP je predvidena odškodnina zaradi neupravičene okrnitve svobode, ta pa tožniku ni bila okrnjena več kot 5 let, kolikor znaša po Vrhovnem sodišču RS znižana zaporna kazen. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je na podlagi pritožbe tožene stranke prvostopenjska odločitev spremenjena tako, da se zavrne tudi tožnikov zahtevek za plačilo 4.500,00 EUR odškodnine (358. čl. ZPP). Tožnikova pritožba pa je zavrnjena (353. čl. ZPP).

10. Prvostopenjsko sodišče je materialnopravna določila napačno uporabilo. Zaporna kazen se izvršuje v zavodih za prestajanje kazni (izjemoma sedaj tudi s hišnim priporom in delom v splošno korist) – 86. čl. Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1; Ur. list RS 55/2008 s spremembami. S pogojnim odpustom se izvršitev kazni odpusti, ne pa kazen spremeni v neko pogojno obliko, kot nepravilno razloguje prvostopenjsko sodišče, ko navaja, da se v izrečeno in prestano kazen všteva tudi pogojni odpust (88. čl. KZ-1). V času pogojnega odpusta obsojenec nima omejitev – ima enak pravni položaj, kot ga ima obsojenec po prestani kazni (2. odstavek 81. čl. KZ-1), seveda vse pod pogojem, da v času trajanja pogojnega odpusta ne stori novega kaznivega dejanja. Če ga stori, sodišče pogojni odpust lahko prekliče ali ga mora preklicati (odvisno od izrečene kazni za novo storjeno kaznivo dejanje). Kadar sodišče pogojni odpust prekliče, pri izreku kazni kot določen vzame tisti del prej izrečene kazni, ki ga obsojenec še ni prestal (3. odstavek 89. čl. KZ-1). Ker se kazen zapora prestaja v zavodih za prestajanje kazni, je neprestani del zaporne kazni tisti, ki ga obsojenec ni prebil v zavodu (izjemoma v hišnem priporu ali z izvrševanjem splošno koristnega dela). Vsebinsko enaka določila ima Kazenski zakonik (KZ; Ur. list RS 63/1994 s spremembami), ki je veljal do 1. novembra 2008 in sicer v določbah: čl. 48 – Odmera kazni obsojencu, čl. 102 – položaj obsojenca po prestani kazni, čl. 107 – Zavodi za prestajanje kazni zapora, čl. 109 – Pogojni odpust in čl. 110 – Preklic pogojnega odpusta.

11. Dejstvo, da se je zaporna kazen izvrševala v dveh delih, je posledica z uveljavljenimi pravnimi sredstvi dosežene spremembe pravnomočne odločitve – pravnomočna sodba, na podlagi katere je tožnik kazen prestajal, je bila nadomeščena z novo pravnomočno sodbo, s katero je bila izrečena šestletna zaporna kazen – in ne nezakonitega dela pravosodnih organov. Nepravilna razlaga pravnih pravil in nepravilna presoja dejstev, zaradi katerih je prišlo do spremembe pravnomočnih odločitev po Vrhovnem sodišču, ne predstavlja protipravnega ravnanja pravosodnih organov, zato tudi na podlagi 3. odstavka 542. čl. ZKP zahtevek ni utemeljen. Sicer pa tožnik s protipravnostjo organov pravosodja svojega zahtevka niti ne utemeljuje.

12. Če pritožbeno sodišče odločbo spremeni, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. čl. ZPP). Ker je že sodišče prve stopnje toženi stranki prisodilo vse, z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) priznane pravdne stroške, v prvostopenjsko odločitev o stroških postopka na prvi stopnji ni treba posegati – v veljavi ostaja III. točka izreka izpodbijane sodbe, ki tožeči stranki nalaga obveznost, da toženi stranki povrne 2.242,50 EUR pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila. Dodatno so toženi stranki, ki je s pritožbo v celoti uspela, na podlagi 1. odstavka 154. čl. ZPP prisojeni stroški pritožbenega postopka. Toženi stranki so nastali sledeči stroški pritožbenega postopka: nagrada za postopek 283,20 EUR (tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT) in materialni stroški 20 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), skupaj 303,20 EUR.