Jedro

Plačilo sodne takse je obveznost strank v postopku, v tem primeru pritožnice. Materialno stanje pritožničinih hčera je pomembno z vidika preživljanja njiju samih, nepravilna pa je razlaga, po kateri je predlagatelj sodno takso dolžan plačati iz sredstev družine oziroma so jo dolžni plačati predlagateljevi otroci. Preživljanje hčera je obveznost pritožnice, če pa imata hčerki zadostna sredstva za lastno preživljanje, ju tožnica dejansko ne preživlja. Pritožnica zato za plačilo sodne takse v postopku, v katerem je tožena kot porok, ne more uporabiti sredstev na varčevalnem računu svojih hčera.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani sklep v izreku spremeni tako, da se toženi stranki naloži plačilo sodne takse v 24 (štiriindvajsetih) zaporednih mesečnih obrokih po 51,13 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavrnilo pritožničin predlog za oprostitev plačila sodne takse v znesku 1227 EUR za pritožbo zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 12. 11. 2018. Ugotovilo je, da imata pritožničini hčerki, s katerima živi v skupnem gospodinjstvu in ki ju je zavezana preživljati, premoženje večje vrednosti, iz katerega bi lahko pritožnica poplačala sodno takso, zato ni upravičena do oprostitve.

2. Pritožnica zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu, vlaga pritožbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Glede zmotne uporabe materialnega prava podaja naziranje, da je za odločitev o oprostitvi sodnih taks pomembno njeno premoženjsko stanje, premoženjsko stanje njenih hčera pa le z vidika njenih preživninskih obveznosti do njiju. Razlaga sodišča prve stopnje, da je pri odločitvi o oprostitvi sodne takse pomembno premoženje prosilke in otrok (družine) kot celote v smislu, da prosilka do oprostitve ni upravičena, če sama nima premoženja, imajo pa ga njeni otroci, je za pritožnico nedopustna z družinskopravnega vidika. Otroke mora preživljati ona, ne pa oni nje. Nobene pravne podlage ni, na kateri bi pritožnica lahko posegla na premoženje svojih hčera in z njim plačala sodno takso. Na tem premoženju pritožnica nima nobenih pravic. Očitke o bistvenih kršitvah pravdnega postopka pritožnica podaja pavšalno. pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in pritožnico oprosti plačila sodne takse, podredno pa naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pravno pravilo, ki ga mora sodišče uporabiti pri odločitvi v zadevi, je vsebovano v prvem oziroma drugem odstavku 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Ta narekuje, da sodišče v celoti ali deloma oprosti stranko plačila taks, ali odloži plačilo takse, ali ji le-tega omogoči v obrokih, če bi bila s takojšnjim plačilom celotnega zneska občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali se preživljajo osebe, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev.

5. ZST-1 tako napotuje na Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) glede vprašanja, preživljanje katerih oseb ne sme biti ogroženo, če bi stranka, ki prosi za oprostitev plačila taks, te takse plačala. Osebe, ki se pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo poleg predlagatelja, so v ZUPJS opredeljene v prvem odstavku 10. člena, in sicer so to predlagateljev zakonec, izvenzakonski partner ali registrirani istospolni partner, ter otroci in pastorki, ki jih je po zakonu dolžan preživljati predlagatelj ali njegov partner. Pritožnica ima dve hčerki, A. A., roj. ... 1999, trenutna starost 20 let, ki se šola, in B. B., roj. ... 2004, trenutna starost 15 let. Obe hčerki mora tožnica preživljati v skladu s prvim in tretjim odstavkom 123. člena v času odločitve sodišča prve stopnje veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR).2

6. V skladu s prvim ali drugim odstavkom 10. člena ZST-1 mora torej sodišče v celoti ali deloma oprostiti pritožnico plačila taks, ali ji omogočiti odlog plačila ali obročno plačilo takse, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama in njeni hčerki. Sodišče prve stopnje navedenega člena ni uporabilo pravilno in je zato napačno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP).

7. Plačilo sodne takse je obveznost strank v postopku, v tem primeru pritožnice. Materialno stanje pritožničinih hčera je pomembno z vidika preživljanja njiju samih, nepravilna pa je razlaga, po kateri je predlagatelj sodno takso dolžan plačati iz sredstev družine oziroma so jo dolžni plačati predlagateljevi otroci. Preživljanje hčera je obveznost pritožnice, če pa imata hčerki zadostna sredstva za lastno preživljanje, ju tožnica dejansko ne preživlja. Sredstva, o katerih govori 10. člen ZST-1, je potrebno razumeti kot sredstva pritožnice, s katerimi ona preživlja sebe in svoji hčerki (kot je njena obveznost po 123. členu ZZZDR), ne pa sredstva družine kot celote, kot to napačno razlaga sodišče prve stopnje. Dohodke iz premoženja svojih dveh hčera lahko pritožnica uporablja zgolj za njuno preživljanje, vzgojo in izobraževanje. Pritožnica zato za plačilo sodne takse v postopku, v katerem je tožena kot porok pri kreditni pogodbi podjetja C., ne more uporabiti sredstev na varčevalnem računu svojih hčera, kot napačno zaključuje sodišče prve stopnje.

8. Razlaga sodišča prve stopnje je zmotna tudi iz vidika koherentnosti pravnega sistema in sodne prakse. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu opr. št. II Cp 308/2004 z dne 5. 5. 2004 pojasnilo, da plačilo sodne takse ni del obveznosti preživljanja, ki jo imajo starši do svojega sicer polnoletnega, vendar šolajočega se otroka. S sklepanjem z manjšega na večje je zato še toliko bolj nedopustna razlaga, pri kateri je plačilo sodne takse del obveznosti, ki jih ima otrok, ki ga mora starš preživljati, do starša. 9. Sodišče mora tako pri odločanju, ali je strankin predlog za oprostitev plačila sodnih taks utemeljen, najprej oceniti, ali bi bilo v primeru plačila ogroženo pritožničino preživljanje in preživljanje njenih hčera. Način ugotavljanja materialnega položaja ureja 12.a člen ZST-1, ki določa, da se za ugotavljanje materialnega položaja smiselno uporabijo določbe Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), ki urejajo način ugotavljanja materialnega položaja pri socialni pomoči (8. - 48. člen ZSVarPre). Pri odločanju o oprostitvi mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (5. odstavek 11. člena ZST-1). V sodni praksi3 se je izoblikovalo stališče, da je za preživetje osebe, ob odsotnosti prihrankov in drugega premoženja, potreben mesečni znesek, ki ustreza dvakratniku osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki od 1. 8. 2018 naprej znaša 392,75 EUR, torej 785,50 EUR. Če ima oseba mesečno na voljo manj kot navedeni znesek, je lahko njeno preživljanje ogroženo.

10. Obe pritožničini hčerki imata zadostna sredstva za lastno preživljanje. Povprečni mesečni dohodek hčere A. A. je bil v obdobju od oktobra do decembra 2018 skupno 903,73 EUR, na varčevalnem računu pa je imela dne 24. 1. 2018 znesek 1.300 EUR. Na dan 30. 9. 2018 je imela stanje portfelja pri Banki, d. d., 24.44,90 EUR. Hči B. B. je imela v istem obdobju povprečen mesečni dohodek v znesku 695,47 EUR. Na dveh transakcijskih računih pri Banki, d. d., je imela dne 24. 1. 2018 zneske 11.663,90 EUR in 43,52 EUR, na varčevalnem računu pa 543,37 EUR. Dne 30. 9. 2018 je bilo stanje njenega portfelja 24.444,90 EUR. Obe pritožničini hčerki imata zadostna sredstva za lastno preživljanje, zaradi česar je pri presoji utemeljenosti predloga za oprostitev sodnih taks ključno le, ali je lahko zaradi plačila 1.227 EUR ogroženo preživljanje pritožnice same.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pritožnica lastnica ene nepremičnine v vrednosti 121.746 EUR in osebnega vozila znamke ... letnik 2012 v vrednosti 8.500 EUR ter imetnica vrednostnih papirjev D. v vrednosti 33,60 EUR. V mesecu oktobru, novembru in decembru 2018 je imela povprečen mesečni dohodek 837,39 EUR, kar predstavlja njeno neto plačo. 12. Pritožničin mesečni dohodek presega dvakratnik minimalnega mesečnega dohodka, je pa nižji od zneska sodne takse, katere oprostitev predlaga in ki znaša 1.227 EUR. Če bi pritožnica takso plačala v celotnem znesku takoj, bi bilo njeno preživljanje brez dvoma ogroženo, saj ta znesek presega njen povprečni msečni dohodek skoraj za še eno polovico. Glede na svoje materialno stanje tožnica ni upravičena do oprostitve, niti delne, po prvem odstavku 10. člena ZST-1, temveč do obročnega odplačila sodne takse, in sicer v štiriindvajsetih (24) obrokih po 51,13 EUR. Tudi po plačilu navedenega zneska bo pritožnici upoštevajoč njen povprečni dohodek ostalo 786,26 EUR mesečno, torej nad dvakratnikom minimalnega dohodka.

13. Navedbe pritožnice o kreditih in obveznosti iz njih se po ustaljeni sodni praksi pri odločanju o oprostitvi sodnih taks ne upoštevajo, saj je kredit posledica svobodne odločitve pritožnice glede tega, kako uporabi svoj denar.4

14. Glede na navedeno je sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

1 Prim. 183. člen sedaj veljavnega Družinskega zakonika (DZ). Glede otrokovega premoženja in odsvojitve tega pa tudi 148. do 150. člen DZ. 2 VSL sklep II Cp 13/2019 in drugi. 3 VSL sklepi II Cp 13/2019, I Cp 1964/2018, I Cp 1233/2018, I Cp 2958/2012 in drugi.