Jedro

Stroški upravne izvršbe so bili pravilno naloženi v plačilo tožniku, saj 117. člen ZUP določa, da stroške postopka v zvezi z izvršbo trpi zavezanec.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27. 6. 2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje, prostor in energijo (sedaj za okolje in prostor), Območna enota K. z dne 11. 5. 2004, s katerim je bilo med drugim odločeno, da se upravna izvršba za odstranitev objekta prekine in da mora tožnik v roku 8 dni po vročitvi sklepa plačati znesek 321.488,65 SIT kot stroške upravne izvršbe.

2. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Stroški upravne izvršbe so bili tožniku pravilno naloženi.

3. Zoper izpodbijano sodbo je tožnik vložil revizijo (prej pritožbo), v kateri uveljavlja pritožbene razloge nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil porušen povsem drug objekt, kot bi ga po odločbi moral odstraniti tožnik. Objekt, na katerega se nanašata inšpekcijski ukrep in izvršba, je tožnik sam odstranil. Stroški izvršbe so bili zato nepotrebni. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če poseben zakon ne določa drugače. V drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, zaradi katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa ostanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija, in v mejah razlogov, ki so bili navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8. Revident v reviziji uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja vendar revizijsko sodišče tega ugovora ne more obravnavati, saj je bilo v obravnavani zadevi odločeno na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

9. Ugotovljeno je bilo, da je bila 18. 3. 1999 tožniku na podlagi 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor izdana odločba o odstranitvi nedovoljeno zgrajenega objekta, dne 14. 7. 2000 pa je bil v skladu z 290. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) izdan sklep o dovolitvi izvršbe. Dne 10. 9. 2003 je bil opravljen ogled in na ogledu sestavljen zapisnik, iz katerega izhaja, da tožnik objekta ni odstranil. Dne 4. 3. 2004 je bilo tožniku poslano obvestilo o prisilni izvršbi, dne 2. 4. 2004 pa obvestilo da bo rušenje potekalo 14. 4. 2004 ob 9. uri. Iz zapisnika o ogledu z dne 9. 4. 2004 ni razvidno, da bi tožnik že sam odstranil objekt. Tožnik svojih navedb, da naj bi si inšpektor po prejetem obvestilu 8. 4. 2004 ogledal kraj ter ugotovil, da je objekt res odstranjen, ni izkazal. V upravnem spisu ni listin, ki bi potrjevale te navedbe, nasprotno v upravnem spisu so zapisniki o ogledu vključno s fotografijami, ki potrjujejo drugačno stanje. Tožnik tudi ni pojasnil, na kakšen način naj bi obvestil pristojne organe o tem, da je sporni objekt že sam odstranil. Dne 14. 4. 2004, ko naj bi potekala upravna izvršba, je pristojni inšpektor fotografiral stanje in iz fotografij, ki se nahajajo v upravnem spisu, je razvidno, da objekt še vedno ni v celoti odstranjen. Navedeno izhaja tudi iz zapisnika z istim datumom, iz katerega je razvidno, da je ob prihodu inšpektorja tožnik izvajal rušitvena dela, vendar je bil ob prihodu odstranjen leseni del objekta in strešna konstrukcija, torej le del objekta.

10. Čeprav izvajalec rušitve le-te ni opravil, tožniku naloženi stroški predstavljajo predvsem stroške prevoza ekipe in mehanizacije ter stojnino in izgubo časa delavcev. To je razvidno iz računov, ki jih je izdalo pooblaščeno podjetje kot izvajalec prisilne izvršbe.

11. Stroški upravne izvršbe so bili zato pravilno naloženi v plačilo tožniku, saj 117. člen ZUP določa, da stroške postopka v zvezi z izvršbo trpi zavezanec, na kar je bil tožnik pravilno opozorjen v skladu s prvim odstavkom 297. člena ZUP v odločbi z dne 18. 3. 1999. Tožnik ni ugovarjal, da navedena mehanizacija in delavci niso bili na kraju izvršbe oziroma da niso bili v navedenem in ugotovljenem obsegu. Ugotovljeno je bilo, da je bila na zemljišču spornega posega navzoča ekipa izvajalcev s potrebno mehanizacijo, da so s prihodom nastali določeni stroški in da v tem času izvajalec ni mogel opravljati drugih del. Vsemu temu bi se tožnik lahko izognil, če bi sam v postavljenem roku izpolnil naloženo dejanje.

12. Glede na navedeno revizijski ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega kot revizijskega sodišča. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

13. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe 92. člena ZUS-1.