Jedro

Odločitev v paternitetnih sporih ima daljnosežen pomen, zlasti za otroka, zato je treba biti v teh postopkih pri zavrnitvi posameznih predlaganih dokazov še posebej previden, predvsem ko gre za dokaz z izvedbo z DNK analizo, ki ima, kot je splošno znano, praktično 100 % zanesljivost. To seveda ne pomeni, da v teh sporih brez tega dokaza ni mogoče odločiti, a je treba skrbno pretehtati razloge, zaradi katerih izvedba dokaza ni bila mogoča. Šele če se pokaže očitno izmikanje ene strank (tiste, ki je dolžna poskrbeti, da pride do odvzema biološkega materiala), je mogoče odločiti na podlagi ostalih izvedenih dokazov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sledilo tožniku in ugodilo njegovemu zahtevku, da je oče prvega toženca, ki ga je rodila druga toženka. Sodišče je v obrazložitvi zapisalo, da je odločilo na podlagi izvedenih dokazov, ni pa izvedlo dokaza z izvedencem za DNK analizo, ker se toženca nista odzvala vabilu ter sta na tak način onemogočila izvedbo tega dokaza.

2. Druga toženka (v nadaljevanju: toženka) v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišču prve stopnje med postopkom pojasnila razloge za svojo odsotnost z narokov, in sicer, ker se je bala tožnika in njegove družine zaradi groženj z nasiljem. Sodišče prve stopnje je ta razlog opredelilo kot pravno nepomemben, namesto da bi ji kot prava neuki stranki pojasnilo, da bo na narokih in na pregledu za odvzem DNK vzorcev poskrbljeno za njeno varnost. Sama se je na pozive CSD X vedno odzivala, kar kaže na njeno pripravljenost sodelovanja v postopku, vendar ne da bi bil tožnik seznanjen z datumom in uro, ko je podajala izjavo. Toženka, sicer pripadnica romske skupnosti, nima končanega obveznega šolanja, zato tudi ni razumela posledic svojega pasivnega ravnanja, zato bi morala sodišče in CSD poskrbeti za njene pravice. Dodatno navaja, da je imela v času zanositve spolne odnose z drugim moškim, česar zaradi strahu pred nasiljem ni posebej pojasnjevala. Tožnik ni in ne more biti biološki oče prvega toženca. Opozarja na daljnosežen pomen odločitve ter meni, da je treba možnost pravne in dejanske zmote zreducirati na najmanjšo možno mero. Pri presoji je treba izhajati predvsem iz varovanja in koristi prvega toženca ter njegovih ustavnih in konvencijskih pravic. Predlaga razveljavitev sodbe.

3. Tožnik in prvi toženec na vročeno pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnica utemeljeno opozarja, da ima odločitev v paternitetnih sporih daljnosežen pomen, zlasti za otroka, zato je treba biti v teh postopkih pri zavrnitvi posameznih predlaganih dokazov še posebej previden, predvsem ko gre za dokaz z izvedbo z DNK analizo, ki ima, kot je splošno znano, praktično 100 % zanesljivost. To seveda ne pomeni (in tu se pritožnica moti), da v teh sporih brez tega dokaza ni mogoče odločiti, a je treba skrbno pretehtati razloge, zaradi katerih izvedba dokaza ni bila mogoča. Šele če se pokaže očitno izmikanje ene strank (tiste, ki je dolžna poskrbeti, da pride do odvzema biološkega materiala), je mogoče odločiti na podlagi ostalih izvedenih dokazov.

6. Toženca sta nujna enotna sospornika, zato ima vloga toženke, ki jo je vložila kot zakonita zastopnica prvega toženca (red. št. 21), čeprav ga v tem postopku zastopa skrbnik za poseben primer, enake posledice, kot če bi jo vložila v lastnem imenu. Toženka je v tej vlogi sodišču pojasnila, da se boji priti na obravnavo, ker se boji tožnika in njegove družine, ker ji grozijo, da jo bodo umorili, za kar je predložila tudi dokaze (fotografijo tožnika, ki ima strelno orožje, naperjeno v glavo njegovega očeta, tri fotografije tožnikovega očeta s strelnim orožjem ter posnetek telefonskih pogovorov (SMS) v romskem jeziku).

7. Po prvem naroku, ki se ga toženka ni udeležila iz navedenih razlogov, je CSD po naročilu sodišča (red. št. 16) z njo opravil razgovor (red. št. 22). Vendar iz njegove vsebine sploh ne izhaja, da bi CSD s toženko opravil razgovor v smeri, ki mu jo je naložilo sodišče, tj. o očetovstvu prvega toženca.

8. Postavljeni izvedenec (Inštitut za sodno medicino) je sodišču sporočil, da toženca nista prišla na odvzem biološkega materiala za analizo DNK, zato je sodišče izvedbo tega dokaznega predloga zavrnilo.

9. Upoštevaje vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila toženki odvzeta možnost obravnavanja v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Toženki je mogoče pritrditi, da se je (prvič) odzvala na vabilo sodišča in pojasnila razloge za neprihod na narok, sodišče pa na njeno vlogo (ki je laična) ni reagiralo, in (drugič) da ni vedela, da bo imel njen neprihod na odvzem biološkega materiala za posledico opustitev izvedbe tega dokaza ter ugoditev tožnikovemu tožbenemu zahtevku na podlagi drugih dokazov. V spisu je bilo pred odločitvijo sodišča prve stopnje dovolj podatkov (vsaj za sum), da toženka pri nastopanju in zastopanju pred sodiščem potrebuje pravno pomoč. Vse navedeno je pritožbeno sodišče (upoštevaje tudi pritožbene novote, ki so v tem postopku dopustne (414. člen ZPP), da se na vabilo izvedenca ni odzvala zaradi strahu pred tožnikom ter da tožnik ni oče prvega toženca) vodilo k zaključku, da je očitana kršitev postopka storjena, zato je njeni pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

10. Iz toženkine pritožbe jasno izhaja, da se bo naslednjemu vabilu na odvzem biološkega materiala odzvala, kar bo omogočilo izvedbo dokaza z DNK analizo. Pritožbeno sodišče tudi ne vidi nobenega razloga, da bi bil tožnik seznanjen z datumom in uro, ko bo toženka vabljena, da se skupaj s tožencem udeleži obravnave. Tožniku bo zagotovljena možnost obravnavanja tega dokaza, ko bo enkrat izveden, ni pa treba, da sodeluje/je prisoten v tej fazi njegove izvedbe - odvzemu biološkega materiala. Drugi napotki za nadaljnje sojenje niso potrebni. Če bi se toženka tudi vnovič ne odzvala vabilu, bi ob dejstvu, da ima pooblaščenca in je sedaj seznanjena z vsemi posledicami neprihoda, lahko sodišče prihodnjič odločilo tudi brez izvedbe DNK analize.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.