Jedro

Tožnik (natakar v hotelu) je spornega dne iz hotelske sobe vzel steklenico viskija z namenom prilastitve. Tožnikovo ravnanje ima vse zakonske znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, zato je obstajal utemeljen razlog po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Dejanje tatvine steklenice drage alkoholne pijače iz hotelske sobe s strani zaposlenega v hotelu je objektivno táko dejanje, da ni mogoče pričakovati, da bi bilo z njim mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča in tožena stranka vsaka sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2014 nezakonita, ter ugotovitev, da je tožeča stranka zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu natakarja pri toženi stranki in da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja v mesečni višini 1.119,00 EUR bruto oziroma nadomestila plače za čas bolniškega staleža ter regres za letni dopust, od njih odvesti pripadajoče prispevke za socialno varnost iz delovnega razmerja in akontacijo davka ter ji po odbitih davkih in prispevkih izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu plačati znesek v višini 2.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 289,75 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava vlaga pritožbo tožnik in predlaga spremembo izpodbijane sodbe ali njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter naložitev stroškov tožeče stranke v povrnitev toženi stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Trdi, da je z izpodbijano sodbo sodišče nepravilno odločilo, da je tožnik zakrivil kaznivi dejanji tatvine. Navaja, da je z izpodbijano sodbo sodišče odločilo, da naj bi tožnik 23. 1. 2014 iz hotelske sobe št. ... vzel steklenico vodke znamke A., ne da bi pri tem utemeljilo, da so bili za takšno kaznivo dejanje res izpolnjeni vsi zakonski znaki. Meni, da ni dokazano, da bi tožnik sporno steklenico vodke navedenega dne res vzel, kaj šele, da bi to storil z naklepom protipravne prilastitve, pri tem pa opozarja na večji krog možnih osumljencev, neprijavljanje domnevnih predhodnih tatvin policiji ter navedbe o težavah z nadrejenimi, nadlegovanjem in grožnjah, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Meni, da je sodišče povsem pavšalno zavrnilo tožnikove navedbe o tem, da bi steklenico vodke lahko vzela direktor tožene stranke ali vodja sobaric oziroma možnost, da je pri tem dogodku šlo le za izgovor za krivo obdolžitev tožeče stranke. Zatrjuje neverodostojnost izpovedi direktorja tožene stranke in opozarja, da je priča B.B. izpovedal, da se ta sploh ne spomni, da bi v sodbi videl kakšno darilno vrečko ali pijačo. Tožnik dalje navaja, da tudi glede očitka, da naj bi 13. 2. 2014 iz hotelske sobe št. ... vzel steklenico viskija znamke C., sodišče ni utemeljilo, da so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja, ni namreč izkazano, da je tožnik omenjeno steklenico vzel z namenom protipravne prilastitve. Navaja, da tudi če skrb za pozabljene stvari gostov ni njegova naloga, dejstvo, da je steklenico na vozičku s pijačo odpeljal iz sobe, ne pomeni tatvine, temveč kvečjemu kršitev službenih pravil, ki v zvezi s takimi primeri glede na izpoved priče D.D. niti niso bila jasna. Trdi, da ni vedel, kam spada najdena steklenica oziroma, ali mora poskrbeti zanjo v okviru svojega dela ali ne. Glede zavrženja darilne vrečke, v kateri je bila steklenica, navaja, da je steklenico obravnaval kot ostale, za katere je skrbel v okviru svojega dela in ne kot pozabljeno reč gosta. Tudi dejstvo, da je tožnik voziček s pijačami, na katerem je bila omenjena steklenica, shranil v skladišču za mini bar v petem nadstropju in ne v sobi št. ..., kjer se hranijo pozabljene reči, po njegovem mnenju ne kaže na naklepno prisvojitev steklenice viskija. Kot zmotno graja stališče sodišča, da za storitev kaznivega dejanja tatvine ni bistveno, ali je tožnik steklenico viskija odnesel iz hotela, za primerjavo pa navaja, da imajo gostinski delavci ves čas svojega dela v posesti hrano in pijačo, ki jo strežejo gostom, pa to ni tatvina. Pove še, da bi steklenico izročil direktorju takoj, ko jo je ta zahteval, če ga na zagovor ne bi klical med malico, ko je imel voziček shranjen v 5. nadstropju. Na dejstvo, da ni tat, po njegovem mnenju kaže tudi to, da je ob razgovoru z direktorjem želel, da pride policija. Dalje pove, da sodišče ni upoštevalo dolgoletne zaposlitve tožnika pri toženi stranki (od leta 1987), v času trajanja katere nikoli ni bil obtožen nikakršne kraje, tatvine pa so se začele pojavljati šele leta 2013. Nasprotuje tudi stališču, da tatvina steklenice predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved, po njegovem prepričanju bi zadostoval opomin. Meni, da kraja steklenice tudi za toženo stranko ni predstavljala tako hude kršitve, saj je drugo „past“ nastavila šele en mesec po prvi, prav tako ni takoj obvestila policije po začetku domnevnih tatvin v letu 2013, temveč se je lotila iskanja krivca šele eno leto kasneje. Ker je po njegovem mnenju nepravilna odločitev, da je bila izredna odpoved zakonita, je posledično nepravilna tudi zavrnitev odškodninskega zahtevka v višini 2.000,00 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka tožene stranke v plačilo tožeči stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo ter da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti izredne odpovedi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1, v kateri je določeno, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Ugotovilo je, da je tožnik 13. 2. 2014 iz hotelske sobe št. ... vzel steklenico viskija znamke C. z namenom prilastitve in s tem izpolnil znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika – KZ-1, ki določa, da se kaznuje z zaporom do treh let, kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil. Dalje je ugotovilo, da natakarji mini barov pri toženi stranki niso zadolženi za pozabljene predmete gostov, zato tožnikovo delo ni obsegalo tudi odnašanja pozabljenih steklenic pijač, ki niso iz mini bara, iz hotelskih sob. Kot okoliščini, ki kažeta na tožnikov prilastitveni namen, je poleg tega, da odnašanje pozabljenih predmetov gostov ni bilo njegovo delo, upoštevalo, da je zavrgel darilno vrečko, v kateri je bila steklenica, ter da najdene steklenice ni oddal v sobo ..., v kateri se zbirajo pozabljeni predmeti gostov hotela in se nahaja v istem nadstropju kot soba …

7. Pritožnik s ponavljanjem trditev, da ni imel prilastitvenega namena ter da je nameraval steklenico nesti v skladišče pozabljenih stvari, nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je skrbno in prepričljivo ocenilo izvedene dokaze, v obrazložitvi navedeni razlogi so razumljivi, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, po katerem mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter odločiti na podlagi uspeha celotnega postopa. Pritožbeno sodišče z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. Ob tem opozarja na nekonsistentnost tožnikovih pritožbenih navedb, saj pritožnik po eni strani zatrjuje, da ni vedel, kaj naj z najdeno steklenico viskija stori, nato, da je steklenico obravnaval kot vse ostale, za katere je skrbel v okviru svojega dela in ne kot pozabljeno stvar gosta, in nazadnje, da jo je nameraval oddati v sobo ... po koncu svojega delovnika. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med pozabljene predmete spadajo tudi steklenice, razen tistih v mini baru, pri čemer tožnik nikdar ni trdil, da je pri sporni steklenici viskija šlo za steklenico, ki bi lahko bila del mini bara, prav nasprotno pa je trdila in tudi dokazala tožena stranka. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, s katerimi tožnik nasprotuje jasni in argumentirani dokazni oceni sodišča prve stopnje s ponavljanjem svojih stališč iz zagovora in izpovedi, ko je bil zaslišan kot stranka, ki ji sodišče prve stopnje zaradi njene neverodostojnosti ni sledilo, kar je tudi ustrezno obrazložilo.

8. Pritožba graja materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da ni bistveno, ali je bila steklenica viskija odnesena iz hotela, ali ne. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, zakaj je štelo, da je dejanje tatvine dokončano, ko storilec stvar vzame v svojo posest, višje sodišče pa navaja, da je tako stališče in posledično odločitev v predmetni zadevi skladno z ustaljeno sodno prakso, po kateri je za prilastitev stvari odločilno, da delavec z odvzemom onemogoči razpolaganje prejšnjemu imetniku, ko preide stvar v njegovo dejansko razpolaganje (prim. s sodbami Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 112/1997 z dne 25. 11. 1997, VIII Ips 133/2008 z dne 25. 1. 2010 in VIII Ips 14/2011 z dne 23. 1. 2012). Kot je že bilo pojasnjeno, sodišče prve stopnje glede na izvedeni dokazni postopek utemeljeno ni sledilo izpovedi tožnika, da je nameraval steklenico viskija oddati v sobo ... kot pozabljeni predmet, zato je pravilno štelo, da je bila steklenica v pritožnikovi posesti, četudi je bila fizično naložena na tožnikov voziček s pijačami, ki sodijo v mini bar in ki ga je tožnik pri svojem delu ves čas (razen v času malice) vozil s seboj. Glede na ugotovitev, da steklenica viskija ni mogla biti ena izmed pijač v mini baru in ostale opisane okoliščine, je jasno, da to materialnopravno stališče ne pomeni, da vsak natakar šteje za tatu pijače, ki jo ima v posesti ob opravljanju svojega dela.

9. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da pritožba neutemeljeno zatrjuje, da v zvezi z dejanjem z dne 13. 2. 2013 ni podan prilastitveni namen kot znak kaznivega dejanja tatvine. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da pri kršitvi z dne 13. 2. 2013 ne gre za tako hudo kršitev, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ne bi bilo mogoče. Višje sodišče ugotavlja, da je bil tudi v primeru, če bi bila podana zgolj ta kršitev,(1) ob osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo te okoliščine in interese. Pri tem je utemeljeno na prvo mesto postavilo zaupanje tožene stranke v tožnika, ki ima zaradi narave dela skrbnika za mini bare v hotelskih sobah univerzalni ključ vseh 170 hotelskih sob pri toženi stranki, v njih pa se lahko nahajajo tudi dragi predmeti gostov. Pravilno je ugotovilo, da je tveganje ponovnih kršitev preveliko in bi lahko ogrozilo poslovanje in ugled tožene stranke. Utemeljeno se je oprlo na prepričljivo izpoved direktorja tožene stranke, da tožniku ne more več zaupati pri delu. Glede na navedeno ni pravno pomembno, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki že od leta 1987 in da so se tatvine začele pojavljati šele leta 2013. Prav tako na presojo, ali je teža kršitev takšna, da upravičuje izredno odpoved kot najostrejši ukrep zoper delavca, ne morejo vplivati trditve, da tožena stranka o zatrjevanih tatvinah v letu 2013 ni obvestila policije ter da je ukrepala s postavitvijo "pasti" šele v letu 2014. Dejanje tatvine steklenice drage alkoholne pijače iz hotelske sobe s strani zaposlenega v hotelu je objektivno táko dejanje, da ni mogoče pričakovati, da bi bilo z njim mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prim. sodbama Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 849/2013 z dne 19. 9. 2013 in št. Pdp 1038/2013 z dne 16. 4. 2014).

10. Ne glede na to, da je že na podlagi dejanja z dne 13. 2. 2014 utemeljen sklep o izgubi zaupanja tožene stranke v tožnikovo delo, višje sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik 23. 1. 2014 iz hotelske sobe št. ... odtujil steklenico vodke znamke A.. V pritožbi tožnik nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da so tudi v zvezi s tem dejanjem podani znaki kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, vendar ni mogoče slediti njegovim trditvam o tem, da ni dokazano, da bi prav on vzel steklenico vodke. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in argumentirano pojasnilo, da je navedeno kršitev tožena stranka dokazala s posrednimi dokazi, ki tvorijo sklenjen krog indicev, na podlagi katerih je brez razumnega dvoma ugotovljeno, da si je tožnik prilastil omenjeno steklenico vodke. V zvezi s tem pritožnik uveljavlja, da je izpoved direktorja tožene stranke neverodostojna, da je sodišče prve stopnje spregledalo navedbe tožnika o težavah z nadrejenimi v službi pri toženi stranki ter da je sodišče prve stopnje "nastavitev pasti" vzelo kot nekaj vsakdanjega.

11. Pritožbena navedba o neverodostojnosti zaslišanega direktorja tožene stranke in smiselno tudi priče E.E. je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali zaslišani izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved stranke in priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne stranke oziroma priče pa mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo predvsem na izpoved direktorja tožene stranke in priče E.E. ter, zakaj izpovedi tožnika ni sledilo. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno zaradi zatrjevane neverodostojnosti direktorja tožene stranke in navedene priče, zavrača kot neutemeljene. Na pravilnost dokazne ocene ne morejo vplivati niti pritožbene trditve o pomenu izpovedi B.B., da se ne spomni, da bi v sobi videl darilno vrečko ali pijačo, saj je sodišče prve stopnje v zvezi s tem navedlo, da kot vzdrževalec v hotelske sobe vstopa vsaj štiridesetkrat na dan. Kot odgovor na to pritožbeno navedbo višje sodišče dodaja, da glede na vsebino dela priče B.B., ki je povezano s sistemi, televizorji in lučmi, zgolj dejstvo, da ni opazil pijače ali darilne vrečke v eni od štiridesetih sob, v katere je tistega dne zaradi opravljanja svojega dela vstopil, ne dokazuje, da pijače v sobi ni bilo.

12. V zvezi s trditvami o tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnika o težavah z nadrejenimi v službi pri toženi stranki, višje sodišče odgovarja, da se sodišču prve stopnje do navedenih trditev ni bilo treba izrecno opredeljevati, saj je ugotovilo, da je bila zakonito podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi storjenih dejanj z dne 23. 1. 2014 in 13. 2. 2014, ki imata znake kaznivega dejanja tatvine. Glede na to so trditve o težavah z nadrejenimi pravno nepomembne in tudi, če bi se izkazale za resnične, na pravilnost in zakonitost sodbe ne bi mogle vplivati. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje "nastavitev pasti" vzelo kot nekaj vsakdanjega, je povsem splošna, sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe namreč natančno pojasnilo, zakaj je štelo tako ravnanje tožene stranke za dopustno. Višje sodišče se zato do nje posebej ne opredeljuje.

13. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2014, je posledično pravilna tudi odločitev v zvezi z zahtevano odškodnino v višini 2.000,00 EUR. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

15. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je tožnik zagrešil tudi drugo očitano kršitev, da je 23. 1. 2014 vzel steklenico vodke iz hotelske sobe št. ...