Jedro

Določbo 1. odstavka 15. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) je treba razumeti tako, da so pravni nasledniki upravičenca do denacionalizacije, ki je mrtev ali razglašen za mrtvega, ki po 1. odstavku 78. člena ZDen lahko pridobijo njegovo premoženje, tako njegovi dediči po Zakona o dedovanju, če so ti mrtvi ali razglašeni za mrtve pa tudi dediči njegovih dedičev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2044/2000-9 z dne 23.1.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožnikovi tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 21.8.2000. S to je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote S. z dne 17.3.2000, s katero je ta zavrnila zahtevo M.S. za denacionalizacijo zemljišč, parc. št. 28 - stavbišče in stanovanjska hiša, št. 29-stavbišče, 171/1,171/2 in 191 k.o. S., podržavljenih J.F. Tožena stranka je pritožbo zavrnila z utemeljitvijo, da tožnik in njegov brat M.S., ne moreta nadaljevati denacionalizacijskega postopka, uvedenega na zahtevo njune pravne prednice M.S., ki je med postopkom - leta 1997 umrla, ker nista izkazala pravnega nasledstva po prejšnjem lastniku podržavljenih nepremičnin J.F. Kot podlago za tako stališče tožena stranka navaja 15. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da stališče tožene stranke ni pravilno. Navaja, da v obravnavanem primeru ne gre za strogo osebno pravico, vezano le na vlagatelja, ampak za premoženjsko pravico, ki jo lahko že po določbi 15. člena ZDen uveljavlja tudi pravni naslednik upravičenca, torej M.S. Ker pa je pravna naslednica upravičenca umrla, se po mnenju sodišča postopek nadaljuje z vstopom njenih pravnih naslednikov v pravice, ki jih je imela M.S. Pritožnica kot zastopnica javnega interesa v tem upravnem sporu v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je vlagateljica zahteve za denacionalizacijo M.S., sicer nesporno pravna naslednica prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja J.F., ker pa je ta med postopkom umrla, tožnik in njegov brat pa pravnega nasledstva po prejšnjem lastniku ne izkazujeta, postopka ne moreta nadaljevati. Sklicuje se na določbo 54. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), po kateri se v primeru, če stranka med postopkom umre, postopek lahko ustavi ali nadaljuje, kar je odvisno od narave upravne stvari, ki je predmet postopka.

Glede na določbo 49. člena ZUP/86 je stranka poleg osebe, ki je vložila zahtevo za uvedbo postopka in zoper katero teče postopek, lahko le tisti, ki od ugodne rešitve zadeve lahko pričakuje neko korist. Te pa tožnik in njegov brat, ker nista pravna naslednika upravičenca podržavljenega premoženja, ne moreta pričakovati. ZDen namreč v 15. členu daje v primeru smrti denacionalizacijskega upravičenca legitimacijo za uveljavljanje pravic njegovim pravnim naslednikom. Ker je krog pravnih naslednikov širši od kroga dedičev, so na ta način varovane pravice najširšega kroga ljudi, to je vseh tistih, ki bi lahko dedovali po denacionalizacijskem upravičencu. Glede na navedeno, tožnik in njegov brat, ker nista pravna naslednika upravičenca, nimata pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in odloči o zadevi, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je vlagateljica zahteve za denacionalizacijo M.S., ki je med postopkom umrla, pravna naslednica prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja in da sta tožnik in njegov brat njena dediča. Sporno pa je, ali sta po smrti vlagateljice zahteve, upravičenca za uveljavljanje pravic iz ZDen. Med tem, ko oba upravna organa menita, da nista upravičenca, ker ni izkazano njuno pravno nasledstvo po prejšnjem lastniku podržavljenega premoženja, je sodišče prve stopnje presodilo, da je tako stališče nepravilno.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča za stališče tožene stranke v določbah ZDen ni podlage. Določbe 1. odstavka 15. člena ZDen namreč ni mogoče razlagati kot jo razlaga tožena stranka. Upoštevati je namreč potrebno določbo 1. odstavka 78. člena ZDen, po kateri se dedovanje uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Za določitev kroga dedičev je torej odločilen trenutek pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Z dedovanjem torej lahko pridobijo premoženje, ki je bilo podržavljeno zapustniku, v tem primeru J.F., tudi tisti, ki niso njegovi dediči, če so dediči zapustnikovega dediča, ki je dedoval in umrl pred denacionalizacijo. Zato morajo imeti tudi pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo, oziroma nadaljevati postopek, začet na zahtevo dediča prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja, ki je med postopkom umrl. V nasprotnem primeru bi bila pravica dedovati po denacionalizacijskem upravičencu odvisna od tega, ali so zapustnikovi dediči živi. Če bi bili dediči prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja še živi, bi lahko vrnjeno premoženje dedovali tudi dediči dedičev, v primerih, ko pa bi bili živi le dediči dedičev, ki niso tudi dediči prejšnjega lastnika, pa pravice vložiti zahtevo ne bi imel nihče. Zato je treba 1. odstavek 15. člena ZDen razumeti tako, da so pravni nasledniki upravičenca do denacionalizacije, ki je mrtev ali razglašen za mrtvega, vsi, ki po 1. odstavku 78. člena ZDen lahko pridobijo njegovo premoženje, tako njegovi dediči po Zakonu o dedovanju, kot tudi dediči njegovih dedičev, če so ti mrtvi ali razglašeni za mrtve. Tako stališče izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-138/99, objavljene v Uradnem listu RS, št. 11/2001. Ker glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga nista podana, je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.