Jedro

Tožeča stranka je utemeljeno zahtevala, naj ji tožena stranka plača zamudne obresti na neupravičeno izterjane zneske od dne, ko je z objavo odločbe Ustavnega sodišča odpadla pravna podlaga za pridobitev teh zneskov in je tožena stranka lahko vedela, da je zneske pridobila brez podlage.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni znesek 71.320,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (16.2.2010) dalje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.732,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

IV. Tožena sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene zahtevala plačilo zneska 121.222,49 EUR s pripadki. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

2. V pritožbi zoper sodbo je tožeča stranka izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da tožeča stranka do plačila zamudnih obresti od plačanega in kapitaliziranega zneska zamudnih obresti ni upravičena, saj je bil znesek zakonskih zamudnih obresti, ki ga je tožeča stranka plačala preveč in neutemeljeno, tožeči strani vrnjen že pred vložitvijo tožbe.

6. Pritožnica navaja, da ji je tožena stranka dolžna plačati zamudne obresti od vložitve (kakršnega koli) zahtevka in ne le od vložitve tožbe. Takšen zahtevek pa je tožeča stranka vložila že 6.12.2004 na davčni organ, ki je tožeči stranki predhodno naložil plačilo zamudnih obresti. Ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je za odločitev pomemben samo čas vložitve tožbe, ne pa čas vložitve zahtevka, takšna pomanjkljiva obrazložitev po oceni pritožnice predstavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka in nepravilno uporabo materialnega prava

7. Kot je v sodbi III Ips 5/2011 z dne 20.3.2013 navedlo Vrhovno sodišče RS, tretji odstavek 1. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS 15/94 s spremembami in dopolnitvami - ZUstS) določa, da so odločbe Ustavnega sodišča obvezne. Odločbe Ustavnega sodišča se objavijo v Uradnem listu (42. člen ZUstS). V odločbi U-I-356/02 je Ustavno sodišče dne 23. 9. 2004 na podlagi 47. člena ZUstS ugotovilo delno protiustavnost Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS 18/96, 89/98, 91/98, 108/99 in 97/01 - ZDavP), ki tedaj ni več veljal. Na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS je odločilo, da v zadevah, ki se obravnavajo v postopku po ZDavP, začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločitve.

8. Ugotovitev, da je bil zakon, ki ne velja več, v neskladju z Ustavo, ima učinke razveljavitve, določitev načina izvršitve pa ima moč zakonske norme. Obe odločitvi ne učinkujeta na pravni položaj naslovnikov neposredno, marveč šele prek posamičnega pravnega akta, (upravne) odločbe, izdane v davčnem postopku. Šele ta je neposredna pravna podlaga, na podlagi katere nastanejo konkretna razmerja med državo in davčnim zavezancem. Neposredna formalna pravna podlaga za to, da je tožena stranka prejela zamudne obresti tudi za čas pred izvršljivostjo odmerne odločbe, je torej res odpadla šele, ko je bila z novo upravno odločbo odpravljena odmerna odločba, ki je tožeči stranki naložila takšno obveznost. Takšna razlaga učinka odločbe Ustavnega sodišča in na njeni podlagi izdanega posamičnega akta bi bila utemeljena, če bi šlo za razmerje med dvema zasebnopravnima subjektoma, ki bi bilo podvrženo oblastni presoji. Dokler obstaja oblasten posamičen akt, se stranke postopka nanj utemeljeno zanašajo.

9. V spornem primeru pa je treba upoštevati, da je tožena stranka hkrati udeleženec spornega razmerja in oblast, ki o tem razmerju odloča: enkrat prek Ustavnega sodišča in nato prek davčnega organa. Razlaga, da je pravna podlaga za prejeto plačilo prenehala šele, ko je tožena stranka v posamičnem primeru - prek enega organa - odločila, da je podlaga za izterjavo konkretne davčne obveznosti odpadla, ob tem da je dve leti pred tem ravno tako tožena stranka - tokrat prek drugega organa - ugotovila, da je pravna podlaga, na kateri je temeljil posamični akt, (podlaga podlage) protiustavna, bi pomenila, da je obseg premoženjskega upravičenja zasebnopravnega subjekta (davčnega zavezanca) v razmerju do države odvisen od tega, v kakšnem času je država v razmerju do posameznikov sposobna (ali pripravljena) popravljati lastne napake. Položaj davčnih zavezancev, ki so plačali zamudne obresti na podlagi protiustavne zakonske določbe, bi bil pomembno odvisen od tega, kako hitro bi organi tožene stranke odpravili (protiustaven) posamičen pravni akt. 10. 193. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) določa, da je treba, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Nepošteni pridobitelj je tisti, ki ve, ali bi moral vedeti, da je brez podlage obogaten na tuj račun. Ko pridobitelj (lahko) izve, da gre za neupravičeno pridobitev, postane nepošten. Kot je v navedeni odločbi poudarilo Vrhovnega sodišče, je pridobitelj (tožena stranka) postal nepošten že preden je tožeča stranka vložila zahtevek. Kolikor je pri pravnih osebah možno govoriti o „poštenosti“ v smislu 193. člena OZ, je v tem primeru država najpozneje z objavo odločbe Ustavnega sodišča lahko vedela, da je znesek zamudnih obresti za čas pred izvršljivostjo odmerne odločbe pridobila neupravičeno.

11. Kot izhaja iz citirane odločbe Vrhovnega sodišča, je določba 193. člena OZ nejasna in jo je treba razložiti. Na prvi pogled 193. člen OZ določa samo dva pričetka teka zamudnih obresti pri vračanju neupravičeno pridobljenega: pošteni pridobitelj plača obresti od dneva vložitve zahtevka (tožbe), nepošteni pridobitelj pa od dneva pridobitve. Vendar je treba 193. člen OZ razlagati predvsem v smislu pravičnosti, saj že sama teorija o okoriščenju temelji na načelu pravičnosti. Ko sta v zakonu določeni dve skrajni časovni točki v korist ene ali druge stranke glede na poštenost, je v vsakem primeru najbolj pravična tista časovna točka, ki je najbolj povezana z odločilnim razlogom, torej trenutkom nastopa nepoštenosti. Teorija je sprejela stališče, da mora poštenost pridobitelja obstajati ves čas posesti pridobljenega. Vsi teoretiki s trditvijo, da pridobitelj postane nepošten najkasneje z vložitvijo tožbe, smiselno priznavajo odločilnost trenutka nastanka nepoštenosti. V primerih, ko pridobitelj v času pridobitve ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da je brez podlage obogaten na tuj račun, je pa to (iz)vedel ali bi moral vedeti pozneje, mora vrniti plodove in plačati zamudne obresti od tega dne in ne šele od dne, ko je prikrajšani vložil zahtevek za vrnitev.

12. Stališče sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga za plačilo zamudnih obresti na davčni dolg za čas pred izvršljivostjo odmerne odločbe odpadla šele z dnem, ko je bila odmerna odločba odpravljena, je torej pravno zmotno. Ravno tako materialnopravno ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da lahko v primerih, ko je bil pridobitelj v času pridobitve pošten, prikrajšana stranka zahteva plodove in obresti šele od dne vložitve zahtevka, četudi je pridobitelj že pred tem postal nepošten. Glede na to je tožeča stranka utemeljeno zahtevala, naj ji tožena stranka plača zamudne obresti na neupravičeno izterjane zneske od dne, ko je z objavo odločbe Ustavnega sodišča odpadla pravna podlaga za pridobitev teh zneskov in je tožena stranka lahko vedela, da je zneske pridobila brez podlage.

13. Tožeča stranka je višino zahtevka utemeljevala z izračunom zamudnih obresti, ki ga je priložila tožbi (Priloga A7). Tožena stranka je glede višine v odgovoru na tožbo navedla le, da „le iz previdnosti in podrejeno ugovarja tudi višini tožbenega zahtevka, saj le zatrjevanje in izračun same tožeče stranke ne more predstavljati dokaza o pravilni višini tožbenega zahtevka“. Dejstva, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov, se po določbi drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznana in jih ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Na ta način je bilo v postopku dejansko stanje kljub zmotni uporabi materialnega prava tudi glede višine zahtevka popolno ugotovljeno.

14. Zato je potrebno pritrditi tožeči stranki, ki je tekom postopka na prvi stopnji (med drugim) trdila, da (če že toženi stranki ni mogoče očitati nepoštenosti pridobitve zneska, plačanega kot zamudne obresti v času, ko ji je tožena stranka plačala obresti), pa je njena nepoštenost nastopila z dnem objave odločbe Ustavnega sodišča U-I-356/02-14 (8.10.2006).

15. Tožena stranka je zato dolžna plačati tožeči stranki na podlagi 193. člena OZ od zneska neupravičeno izterjanih zamudnih obresti v znesku 59.080.410,00 SIT obračunane zamudne obresti obresti za čas od 9.10.2006 (dan po objavi odločbe Ustavnega sodišča) do 2.10.2006 (ko je tožeča stranka prejela vrnjene preveč plačane zamudne obresti) v znesku 71.320,35 EUR. Obračun zamudnih obresti in preračun valut je sestavni del obrazložitve te sodbe. Tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki na podlagi 381. člena OZ plačati tudi zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe dalje (16.2.2010).

16. Odločitev sodišča prve stopnje pa je pravilna v delu, v katerem je zavrnilo tožbeni zahtevek za obračunane zamudne obresti za čas od 7.7.2003 do 8.10.2004. Toženi stranki, glede na povedano, ni mogoče očitati nepoštenosti.

17. Višje sodišče je zato na podlagi 5. točke 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe.

18. V skladu z določbo 2. odst. 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Stroške pravdnih strank je višje sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, upoštevaje znesek, s katerim s sta stranki uspeli v sporu (2. odst. 154. člena ZPP. Tožeči stranki je tako priznalo stroške nagrade za postopek (1.023,10 EUR), nagrade za narok (944,40 EUR), materialnih stroškov (20 EUR) in 20% DDV (397,50 EUR) ter stroške sodnih taks (1.317,00 EUR), skupaj 3.702,00 EUR. Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov nagrade za postopek (890,50 EUR), nagrade za narok (822, 00 EUR) in 20,00 EUR materialnih stroškov (skupaj: 1.732,50 EUR). Po pobotanju tako odmerjenih stroškov je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.969,50 EUR Od priznanih stroškov gredo tožeči stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13.12.2006).

19. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožena stranka pa sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. člena ZPP v povezavi s prvim odst. 154. člena ZPP.