Jedro

V primeru enobesedne znamke težko govorimo o dominantnem delu in se povprečni potrošnik pri krajših besednih znamkah običajno ne osredotoča na posamezne črke, temveč gleda znak oziroma besedo kot celoto, pri čemer je pri krajših besedah potrošnik v večini primerov pozoren ravno na začetek besede, kar je večkrat potrdila tudi upravna in sodna praksa.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke in stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil ugovor z dne 30. 11. 2005 zoper registracijo znamke „ARGUS“ št. Z-2000570387 ter ugotovil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi je organ navedel, da je prejel prijavo znamke za znak „ARGUS“ za blago in storitve, po mednarodni Nicejski klasifikaciji, sprejeti za Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamke (Uradni list SFRJ-MP, št. 51/74, Uradni list RS-MP, 9/92, v nadaljevanju besedilu NK), razvrščene v razred 32 – pivo, mešane pijače s pivom, ki vsebuje pivo. V roku treh mesecev od dneva objave je tožeča stranka vložila ugovor, v katerem se je sklicevala na svojo znamko CTM št. 002378511 „TAGUS“ za blago iz razredov 31 in 32 NK in predlagal zavrnitev registracije po določbi točke b) 1. odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanjem besedilu ZIL-1). Organ je z odločbo, št. 31207-387/2005-12 zavrnil prijavo znamke, ker je menil, da se v skladu s točko b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 podani razlogi za zavrnitev registracije prijavljene znamke. Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo opr. št. U 2/2008 z dne 18. 6. 2009 odpravilo odločbo organa z dne 3. 12. 2007 ter vrnilo zadevo organu v ponovno odločanje, ker je presodilo, da odločitev organa, da je prijavljeni znak „ARGUS“ zamenljivo podoben registrirani znaki „TAGUS“ za proizvode iz razreda 32 temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, ki izhaja iz primerjave obeh znakov. V ponovnem postopku je organ ugotovil, da ugovor ni utemeljen in da je znamko za prijavljeno blago mogoče registrirati. Glede na točko b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 se podobnost znamk ugotavlja na osnovi enakosti ali podobnosti blaga ali storitev in enakosti ali podobnosti znakov znamk, pri čemer sta si znamki podobni, če sta izpolnjena oba pogoja. Uvodoma je organ ugotovil, da želi prijavitelj s prijavljeno znamko v razredu 32 označevati enako blago, kot ga v istem razredu označuje s svojo znamko vložnik ugovora, to je pivo. Ostalo blago, ki ga prijavlja prijavitelj (mešane pijače s pivom) je podobno blagu, na katerega se nanaša znamka vložnika ugovora (brezalkoholne pijače, sadni napitki in sadni sokovi, sirupi in drugi pripravki s pripravo napitkov). Pogoj enakosti ali podobnosti blaga, na katerega se nanašata prijavljena znamka in znaka vložnika ugovora, iz točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 je torej izpolnjen. Pri primerjavi znakov pa je navedel, da se pri ugotavljanju podobnosti znakov uporablja načelo celovite presoje, po katerem se znaki primerjajo kot celote, vendar z upoštevanjem njihovih najbolj dominantnih delov, če jih je mogoče določiti. Organ je ugotovil, da sta oba znaka v besedi z običajnimi črkami. Edini razlikovalni element obeh primerjanih znakov je njuna vsebina. Organ je zato vizualno primerjavo opravil tudi s pomočjo črkovne analize. Glede vizualnega vidika primerjave je organ ugotovil, da sta obe primerjani besedi sestavljeni iz enakega števila črk, to je petih črk, od tega so skupne štiri od petih črk, zadnje tri črke so na istih mestih. Beseda prijavljene znamke se prične s črkama „AR“, beseda znamke vložnika ugovora pa s črkama „TA“. Preostale črke „GUS“ so obema besedama identične in ležijo na identičnih mestih. Primerjani besedi se torej razlikujeta glede na začetne črke „AR“ – „TA“. Pri krajših besedah je potrošnik v večini primerov pozoren ravno na začetek besede, ki je pri primerjanih besedah z vizualnega vidika nedvomno različen. V predmeten primeru ima odločilno vlogo jasna razlika na začetku obeh znakov „AR“ – „TA“, saj bo le ta privabila pozornost povprečnega potrošnika, ki bere od leve proti desni in je praviloma pozoren na začetek besednega znaka. Z vizualnega vidika bo potrošnik pozoren predvsem na začetek obeh besed „TA“ in „AR“, ki sta po mnenju organa dovolj razlikovalna. Glede na navedeno organ meni, da znaka z vizualnega vidika nista zamenljivo podobna, kot je v svoji sodbi ugotovilo tudi sodišče. Fonetični poudarek je pri obeh besedah na prvem zlogu, ki se določno razlikujeta, saj se različno izgovorita, poleg tega pa prijavljeni znak vsebuje črko R, ki se izgovori trše in bolj zveneče kot črki T in A pri predhodni znamki. S fonetičnega vidika bo potrošnik torej pozoren predvsem na začetek obeh besed „TA“ in „AR“, ki sta po mnenju organa dovolj razlikovalna, takšno pa je tudi mnenje sodišča. Glede pomenskega vidika primerjave pa organ meni, da sta obe besedi glede pomenskega vidika take narave, da povprečnega potrošnika ne asociirata na nobeno določeno stvar, zato ju bo težko s čim povezal. Malo verjetno je, da bo potrošnik prepoznal pomen besede „ARGUS“ v smislu mitološke živali, saj je pomen (mitološko bitje s tisoč očmi) znan le ozkemu krogu slovenskih potrošnikov. Večja je verjetnost, da bo slovenski potrošnik besedo „ARGUS“ doživljal kot fantazijsko. Enako velja za besedo „TAGUS“. Tagus je resda ime reke na Portugalskem, ki pa, po mnenju organa, slovenskemu povprečnemu potrošniku praktično ni znana in je večja verjetnost, da povprečni slovenski potrošnik znaku „TAGUS“ ne bo pripisal kakšne posebne vsebine. Zaradi navedenega vsebinskemu pomenu obeh znakov vsebinsko ni mogoče pripisati kakšne posebne razlikovalne funkcije in ju tudi ni mogoče vsebinsko primerjati. Takšno pa je tudi stališče sodišča. Glede na to pa pomenski vidik primerjave v obravnavanem primeru ni tako pomemben, ker gre za blago široke potrošnje. Pri nakupu tovrstnega blaga se potrošnik le redko poglablja v pomen znaka. Glede na navedeno je organ ugotovil, da prijavljeni znak in znamka vložnika ugovora nista enaka ali podobna. Začetek obeh primerjanih besed „AR“ – „TA“ je različen tako z vizualnega kot s fonetičnega vidika in po mnenju organa ravno začetni del primerjanih znakov prispeva k razlikovanju obeh znakov tudi s celostnega vidika. Glede na navedeno organ ugotavlja, da je izpolnjen eden izmed obeh nujnih pogojev za zavrnitev registracije prijavljene znamke, to je pogoj enakosti oziroma podobnosti blaga, ni pa izpolnjen drugi pogoj, to je pogoj podobnosti znakov, kar bi imelo za posledico verjetnost zmede v javnosti, pri čemer bi le ta vključevala verjetnost povezovanja prijavljene znamke s prejšnjo znamko vložnika ugovora. Zavrnilni razlogi po točki b) 1. odstavka 44. člena zakona zato niso podani.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo in sicer je napačna njena presoja glede nepodobnosti med prijavljeno znamko „ARGUS“ in znamko tožnika „TAGUS“ in da zato znamka „ARGUS“ ni upravičena do registracije. Besedi „ARGUS“ in „TAGUS“ imata skupne kar štirih od petih črk (torej večinski del), od tega zadnje tri celo na istih mestih, medtem ko je prva skupna črka A pri znamki vložnika ugovora na drugem, pri izpodbijani znamki pa na prvem mestu. Ker je pri znamkah različna le ena črka od petih, povprečni potrošnik med izpodbijano znamko in znamko vložnika ugovora ne bo mogel dovolj razlikovati, znamki pa sta si vizualno in fonetično zamenljivo podobni. Zgrešena je ugotovitev tožene stranke, da je mogoče znamki „ARGUS“ in „TAGUS“ razlikovati le na osnovi različnega prvega zloga „AR“ in „TA“. Ob večinskem skupnem delu vseh črk, pri čemer so še te na istih pozicijah, takšen argument ne more imeti teže, še zlasti ne zato, ker gre pri besedah „TAGUS“ in „ARGUS“ za enoviti besedi, v katerih ni moč določiti njunega dominantnega dela. Ni res, da je njun dominantni razlikovalni del prvi zlog, pač pa je potrebno besedi primerjati z vidika celote. Obstaja pa tudi fonetična podobnost prijavljenih znamk. Znamka tožnika se izgovori „TAGUS“ izpodbijana znamka pa „ARGUS“, kar pomeni, da se zadnji zlog izgovori popolnoma enako, fonetična podobnost pa je prisotna še v prvem, sicer različnem zlogu „TA“ -“ AR“, pa še ta ni jasna in očitna, saj je pri obeh izgovorjavah poudarek na samoglasniku a. Zloga – ta in – ar se namreč izgovorita ali slišita podobno še posebej, če upoštevamo, da se črka R ne izgovarja izrazito, je bolj mehka in pri izgovorjavi ne pride do takega izraza. Zaključek tožene stranke o tem, da med znamkama zaradi različnega prvega zloga „ AR“ in „ TA“ ni fonetične podobnosti, je povsem napačen. Če bi se znamki nanašali na farmacevtske proizvode, kjer je potrošnik ob izbiri še kako pozoren, bi takšni argumenti tožene stranke bili utemeljeni, pri blagu iz razreda 32, na katero se nanašata konfrontirani znamki, pa takšnega stališča ni mogoče sprejeti. Potrošnik pijač je namreč manj pozoren pri izbiri, kot na primer pri farmacevtskih proizvodih ali nakupu avta in tako minimalna razlika, kot je pri znamki „ARGUS“ in „TAGUS“, konkretnih dveh znamk ne bo jasno razlikoval med seboj. Pri ustnem naročanju pijač pod znamko „ARGUS“ in „TAGUS“ namreč lahko pride zelo hitro do zamenjave, saj zvočno znamki nista dovolj različni. Razlika besed „ARGUS“ in „TAGUS“ le v prvem zlogu, zlasti pri ustnem naročanju pijač, je namreč premajhna, da bi se lahko izognili zamenjavanju teh dveh znamk. Deliti besedni znamki „ARGUS“ in „TAGUS“ na dva neenakovredna dela, namesto da bi znamki presojala tožena stranka kot enoviti besedi, kar dejansko tudi sta, je nedopustno in v nasprotju s celovito presojo znamk. Različnost v prvem zlogu besed ne more pretehtati ali nadvladati identičnega drugega dela obeh znamk – GUS, z vidika celote besed pa to odigra bistveno vlogo. Izpodbijana znamka „ARGUS“ se nanaša na proizvode, kateri se najpogosteje kupujejo ali naročajo ustno v restavracijah ali bifejih in je zato verjetnost zmede z znamko „TAGUS“ še veliko bolj prepričljiva, potrošniki pijač oziroma blaga iz razreda 32 tega blaga ne kupujejo zgolj in izključno v trgovinah, temveč jih najpogosteje naročajo v restavracijah, lokalih ali gostilnah, kjer je stopnja hrupa višja, zato obstaja gotovost da ne bo podlagi izgovorjave znamke „ARGUS“ in „TAGUS“ prišlo do zamenjave, možna pa je tudi vizualna zamenjava s strani ponudnika – natakarice ali natakarja. Tega argumenta iz ugovora tožnika ni upoštevala tožena stranka oziroma ga je enostavno ignorirala. Ni pa tudi izključena verjetnost, da kasnejše znamke „ARGUS“ povprečni potrošniki ne bi povezovali z njegovo starejšo znamko „TAGUS“, s tem pa se zmanjšuje razlikovalna funkcija starejše znamke „TAGUS“ tožeče stranke. Tožnik je prepričan, da le redko kdo prepozna pomen besede „ARGUS“ in da bi zato pijačo oziroma blago iz razreda 32 znamke „ARGUS“ v primerjavi z znamko „TAGUS“ zaradi tega jasno razlikoval. Verjetneje je, da slovenski potrošnik blaga iz razreda 32 sprejema obe besedi „TAGUS“ in „ARGUS“ kot fantazijski, zato primerjava z vidika pomena nima nobena vpliva na podobnost teh dveh znamk. Z vidika verjetnosti zamenjevanja in nastanka zmede med znamkama tožena stranka sploh ni preučila ali ugotavljala, in glede na vse bistvene okoliščine primera v odločbi sploh ni obrazložila, zato je njena ugotovitev dejanskega stanja glede razlogov po točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 nepopolna in končni zaključek o zavrnitvi ugovora napačen. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke, hkrati zahteva povrnitev stroškov tega postopka od tožene stranke v roku 15 dni, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka, do plačila, pod izvršbo.

Stranka z interesom A., v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijana odločba v celoti pravilna in zakonita. Ugotoviti je potrebno, da so primerjanima znakoma resda skupne črke A, G, U, S, vendar pa je potrebno na tem mestu poudarjati, da je začetek besed popolnoma različen. Ravno različen začetek pa prispeva k vizualnemu razlikovanju obeh znakov. V primerih relativno krajših besednih znakov, kot sta primerjana znaka, lahko majhne razlike močno vplivajo na percepcijo povprečnega potrošnika, ki jih bo le ta hitreje opazil ter si jih zapomnil. V predmetnem primeru jasna razlika na začetku znakov igra odločilno vlogo, saj bo le ta privabila bistveno pozornost povprečnega potrošnika, ki bere od leve proti desni. To je potrjeno tudi z odločbo Urada za harmonizacijo notranjega trga (OHIM) št. 1170-2003 z dne 30. 5. 2003. V predmetnem postopku je OHIM primerjal podobnost med znakoma JOBIS in ORDIS ter ugotovil, da si znaki ravno zaradi dejstva, da gre za kratki besedi, ki se razlikujeta v njunem začetnem delu, nista podobni, zaradi česar je zavrnil ugovor. Navedeno pa je potrdilo tudi Upravno sodišče v sodbi opr. št. U 2/2008 z dne 18. 6. 2009. V zvezi z vizualno nepodobnostjo se stranka z interesom prav tako ne strinja s trditvijo tožeče stranke, da lahko do zamenjave pride tako s strani povprečnega potrošnika piva kot tudi s strani ponudnika natakarja oziroma natakarice. Relevantni potrošniki v konkretnem primeru, to je pivci oziroma ljubitelji piva, se svoje znamke držijo leta in celo desetletja. Zato bo že najmanjša razlika, precej manjša, kot je med predhodno in izpodbijano znamko, dovolj, da bo preprečila morebitno zmedo, da bi pomotoma kupili pivo druge znamke. Do vizualne zamenjave pa prav tako ne bo prišlo s strani natakarjev oziroma natakaric, ki so pri svojem delu profesionalni in natančni ter poznajo vse znamke pijač, ki jih imajo v ponudbi. Glede na navedeno izhaja, da si primerjani znamki vizualno nista zamenljivo podobni. Argumentacija tožeče stranke, da sta si primerjana znaka fonetično zamenljivo podobna, ker naj bi bil poudarek pri obeh na končnici -GUS in da se črka – R v izpodbijani znamki ne izgovarja izrazito, je popolnoma napačna. Tudi v zvezi s fonetično analizo je splošno sprejeto, da je potrošnik pri izgovorjavi besed najbolj pozoren na njen začetek, pri primerjanih znamkah – znakih, se prva zloga obeh izgovorita različno. Prav tako izpodbijana znamka vsebuje črko – R, ki se ne glede na nasprotne navedbe tožeče stranke izgovori trše kot črki – T in – A predhodne znamke, kar izpodbijano znamko še bolj razlikuje od predhodne znamke. Tudi fonetični poudarek pri obeh besedah je na prvem zlogu, ki se razlikujeta, medtem ko zadnji del pri izgovorjavi ostane skorajda neslišen. Z navedenim se je strinjalo tudi Upravno sodišče v sodbi opr. št. U 2/2008. Iz navedenega izhaja, da sta si primerjana znaka dovolj različna tudi po izgovorjavi, ne glede na podobnost njunega zadnjega dela. V zvezi s pomensko analizo pa stranka z interesom vztraja pri svojem argumentu, da beseda „ARGUS“ pomeni znano grško mitološko bitje oziroma pošast s tisoč očmi. Poleg tega pošast ARGUS nastopa v svetovno znanih literarnih ter filmskih uspešnicah Harry Potter, ki so poznane tako mladim in malo starejšim generacijam kot tudi starejšim generacijam širom cele Slovenije. Pomen ima tudi predhodna znamka „TAGUS“, ki označuje reko na Portugalskem, kar je znano tudi povprečnemu potrošniku, saj je zemljepis obvezni učni predmet tako v osnovni šoli kot tudi geografija v nadaljnjem srednjem šolanju. Obe besedi imata točno določen pomen in zatorej nista fantazijskega značaja. Hkrati pa imata popolnoma različen pomen, zatorej do zamenjave in povezovanja med znakoma nikakor ne bo prišlo.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v tem upravnem sporu izpodbija odločbo upravnega organa, izdano v zvezi z izvrševanjem sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 2/2008 z dne 18. 6. 2009, s katero je sodišče ugodilo tožbi v tem postopku stranke z interesom A. in odpravilo odločbo upravnega organa, št. 31207-387/2005-12 z dne 3. 12. 2007 in zadevo vrnilo temu upravnemu organu v ponovni postopek. V obravnavanem primeru sodišče tako v skladu z določbo 4. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/2010) presoja ali je v izpodbijanem upravnem aktu organ sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (določba 40. člena ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa. Po presoji sodišča je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, organ pa je za svojo odločitev navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (določba 2. odstavka 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali so podani zavrnilni razlogi po točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 (Uradni list RS, št. 51/06 – UPB) za izpodbijano znamko stranke z interesom „ARGUS“ za blago iz razreda 32. Glede na točko b) se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če se blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.

Sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da sta obe primerjani besedi sestavljeni iz petih črk, od teh so skupne štiri od petih črk, zadnje tri črke so na istih mestih; beseda prijavljene znamke se prične s črkama „A“ in „R“, beseda predhodne znamke pa s črkama „T“ in „A“, preostale črke „GUS“ so obema besedama identične in ležijo na identičnih mestih. Že v sodbi, opr. št. 2/2008 je sodišče navedlo, da ravno začetni del primerjanih znakov prispeva k razlikovanju obeh znakov tudi s celostnega vidika in da ima v predmetnem primeru odločilno vlogo jasna razlika na začetku obeh znakov „AR“-“TA“, saj bo le ta privabila pozornost povprečnega potrošnika, ki bere od leve priti desni in je praviloma pozoren na začetek besednega dela znaka. V primeru enobesedne znamke težko govorimo o dominantnem delu in se povprečni potrošnik pri krajših besednih znamkah običajno ne osredotoča na posamezne črke, temveč gleda znak oziroma besedo kot celoto, pri čemer je pri krajših besedah potrošnik v večini primerov pozoren ravno na začetek besede, kar je večkrat potrdila tudi upravna in sodna praksa. Začetka obeh besed „TA“ in „AR“ pa sta v obravnavanem primeru dovolj razlikovalna, fonetično drugače se izgovorita, prijavljeni znak pa vsebuje črko „R“, ki se izgovori trše in bolj zveneče, kot črki „T“ in „A“ pri predhodni znamki. Enaka črka „A“ v obravnavanem primeru, ko gre za zloga, ki sta različna tako z vizualnega, kot tudi iz fonetičnega vidika, glede na navedeno nima bistvenega pomena. Zato tudi ni razloga, da bi kasnejšo znamko „ARGUS“ povprečni potrošnik povezoval s starejšo znamko „TAGUS“. Četudi bi morebiti ob dejstvu, da gre za blago iz razreda 32: pivo, mešane pijače, ki vsebujejo pivo, pri ustnem naročanju lahko prišlo do zamenjave, pa je treba vendarle izpostaviti dejstvo, da ponudniki blaga kot profesionalci praviloma poznajo blago, ki ga ponujajo, zato ga praviloma ne zamenjujejo, v primeru hrupa pa v primeru nejasnega naročila, razčistijo, na katero blago se naročilo nanaša, preden ga prinesejo, prav tako pa je povprečen potrošnik, ki praviloma tudi vizualno pozna blago, ki ga naroča, saj ga naroča večkrat, pozoren, ali je prejel pravo blago. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba organa pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Stroškovni zahtevek tožnika in stranke z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi določbe 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.