Jedro

Toženčeva povračilna obveznost na pravni podlagi prvega odstavka 210. člena ZOR obstaja ne glede na njegovo krivdo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v celoti v veljavi sklep o izvršbi I 66/92 z dne 21.2.1992, s katerim je bilo naloženo tožencu plačilo zneska 17.255,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 25.10.1990 dalje do plačila in plačilo izvršilnih stroškov v znesku 1.676,00 SIT. Ugotovilo je, da v toženčevi hranilni knjižici denarni znesek 1.1.1990 ni bil denominiran v skladu z zakonom o spremembi vrednosti dinarja, kar je pošta, ki je tožencu izplačevala vsote iz njegove hranilne knjižice, prezrla, to pa je imelo zaradi opravljenega dviga dne 16.7.1990 za posledico negativno stanje na hranilni knjižici.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge (prvi odstavek 353. člena ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev sodbe. V pritožbi navaja, da po podatkih hranilne knjižice ni bila nikoli v negativnem saldu. V pravdi ni podan eden izmed petih elementov civilnega delikta, to je protipravnost na strani tožene stranke, ki je bila v dobri veri v točnost podatkov hranilne knjižice kot javne listine. Za vsakršno preplačilo zadene krivda tožečo stranko. Tožba ne meri na neupravičeno pridobitev, marveč vračilo zneska. Toženec ni vedel za denominacijo, sklepanje prvega sodišča o dvigu, ki je predstavljal 10 osebnih dohodkov, ne temelji na dokazih, zato je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav prvo sodišče ni citiralo predpisa, na katerega je oprlo svojo odločitev (četrti odstavek 338. člena ZPP), pa iz razlogov citirane sodbe nedvomno izhaja, da je pravna podlaga njegove odločitve v določbi prvega odstavka 210. člena ZOR. Zaradi neopravljene denominacije zneska na toženčevi hranilni knjižici je tožena stranka na škodo tožeče stranke pridobila vtoževani znesek. Do premika tega premoženja ni prišlo na podlagi pravnega posla, zato je dolžna tožena stranka prejeto korist vrniti. Sama hranilna knjižica dokazuje, da denominacija v skladu z zakonom o spremembi vrednosti dinarja po stanju na dan 31.12.1989 ni bila opravljena, zato je sklicevanje toženca na to, da ni bil nikoli v negativnem stanju, neupoštevno, pa tudi tožeča stranka je z izpiskom prometa dokazala nasprotno. Prav ima sicer pritožba, ko trdi, da je eden izmed elementov za obstoj civilnega delikta tudi protipravnost, vendar pa pri tem prezre, da v obravnavanem primeru tožeča stranka ne zatrjuje odškodninske, marveč povračilno obveznost toženca, torej njegovo obveznost ne glede na krivdo. To pa ob nadaljnjem ugotovljenem dejstvu prvega sodišča, da je imel toženec kot povračilni zavezanec korist od dvignjenega denarja, tožeča stranka pa škodo, potrjuje ne samo, da je prvo sodišče ugotovilo vsa za odločitev relevantna dejstva, marveč da je tudi materialno pravo, ker je ugodilo tožbenemu zahtevku oz.

odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi, pravilno uporabilo.

Čeprav je zaradi povedanega nepomembno, ali je toženec za denominacijo vedel ali ne, mu je potrebno povedati, da gre lahko nepoznavanje predpisov le v njegovo škodo, dejstvo, da so delavci pošte prezrli, da denominacija ni bila opravljena, pa za zahtevek tožeče stranke na pravni podlagi neupravičene pridobitve ni pravno pomembo.

Odločitev prvega sodišča je tedaj v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna, prvo sodišče pa ni zagrešilo niti zatrjevane niti kakšne druge absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na kar mora po določbi drugega odstavka 365. člena ZPP paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. člena ZPP.

Odločitev o toženčevih stroških v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom (prvi odstavek 154., prvi odstavek 166. člena ZPP).